Knjiga / Igor Grdina: Ivan Cankar: portret genija

+ + + + +

Študija, napisana kot esej, brez fusnot in bibliografije.

Avtor se je izmaknil pogledom, ki postavljajo travmo kot izhodišče. Ne izpeljuje pisateljevega pisanja iz kulpabilizacije matere, ne ukvarja se z razlogi, zakaj si umetnik ni postavil doma, poiskal ženke in zaplodil otrok. Cankarja vzame kot kneza slovenske besede in ga potem motri skozi različne segmente duha časa, ki jih najdeva v spominih, časopisnih člankih, literaturi in navadah, politiki in tedanji kulturi. Predstavlja ga kot samosvojega, najsi bo skozi šolske prigode, v odnosu do cerkve, ki se ji izmika, se od nje oddaljuje, a se na svoj način k njej spet vrne, kot politika, ki ga ni moč enosmiselno umestiti, kot občudovalca lepih žensk in potrošnika kupljivih Vener, kot pisatelja, ki razen v začetkih ni pripadal nobenemu literarnemu krogu. Bil je, izvzemši časnikarje, edini literat, ki je živel od pisanja. Garač in obenem lenuh, ki je bival po načelu, da ni dogodkov brez pomena. Prestopal je vse meje, ki so bile večini neprehodne. A hkrati je bil prodorni opazovalec, ki je s svedrajočim pogledom zlomil vsakogar. Vse, kar je doživljal, je domislil in prestavil v literaturo. Za stalne odnose, kaj šele družino, ni imel časa, njegovo prvenstvo je bilo pisateljevanje. Ni bil samouk, hodil je v šole, a te mu niso ustrojile kože, požiral je svetovno literaturo, a pisal po svoje, bil je mojster jezika, a se ni držal slovnice, živel je kot knez slovenščine, a šel v Pulo, kjer je ponotranjil italijanščino, se na Dunaju shajal s francosko damo po kavarnah in postal elokventen v francoščini, kakopak je govoril nemško brez akcenta. V shizmi kulturnega boja je pisal za liberalna in katoliška glasila, pod škofovo streho napisal Hlapce kot kritiko oblastništva katoličanov. Vrata salonov, graščin, založb, škofij in gostišč so mu bila odprta, ne da bi gostitelji od njega lahko karkoli zahtevali. Bil je vendar Cankar.