Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 51  |  Uvodnik

Srečen božič, gospod Brščič!

Ta teden je Siol.net objavil novico, da bo moral Bernard Brščič, pomemben nastopač iz kroga SDS, nekdanji član kabineta Janeza Janše, ki v javnosti nastopa z izjavami, v katerih zanika holokavst in širi sovraštvo do beguncev, istospolnih, muslimanov, žensk in drugih skupin prebivalstva, na zagovor k delodajalcu. Brščič je zaposlen v državnem Elesu. A k Elesu se bomo še vrnili.

No, novinarja Primož Cirman in Vesna Vuković sta v članku spretno, tako mimogrede zapisala tudi naslednje: »Brščič je sicer na Eles prišel v začetku leta 2013 iz kabineta tedanjega predsednika vlade Janeza Janše. Takrat je družbo vodil član SDS Vitoslav Türk. Pri zaposlitvi mu zagotovo ni škodovalo dejstvo, da je sin Anđela Brščića, nekdanjega direktorja ljubljanske Termoelektrarne-Toplarne (TE-TOL) v času izbruha afere z indonezijskim premogom. Do leta 2013 je Anđelo Brščić vodil hrvaško podjetje v lasti Petra Kotarja, lobista in enega ključnih igralcev v zgodbi o TEŠ6.«

Seveda so socialna omrežja eksplodirala. Vemo, zakaj. Pač ta pojem slovenstva, Slovenec Bernard, ta čista kri, ta alpski arijec, ki drugim prešteva krvničke in spolne partnerje, ima očeta, ki mu je ime Anđelo Brščić. Saj je bilo jasno tudi novinarjema. In ne samo, da ima njegov oče v priimku mehki ć, v imenu ima kar đ. Zgodba spominja na ponavljajoče se zgodbe iz ZDA, ko so najbolj homofobne konservativne politike, ki so ves čas govorili o svetosti družine, vedno znova ujeli »v nerodnem položaju« s kakšnim moškim, po navadi kar v senatorski pisarni, celo na kongresnem stranišču. To se je zgodilo tolikokrat, da novi primeri takšnih dvoličnežev v ZDA niso več novica – danes se že ve, da gre eno z drugim. No, velja se spomniti tudi »pravega moškega iz Koroške« Jörga Haiderja, tudi ta je bil pojem družinskega človeka in pravega Avstrijca, ter popolnoma nore situacije, ko je po njegovi nesrečni smrti njegov strankarski pribočnik na tiskovni konferenci začel jokati in v bolečini razkril, da ne joka za svojim šefom, ampak dolgoletnim partnerjem.

A smejati se je treba Brščiču veselo, razposajeno, ne škodoželjno. Pač, ta človek pač ni ne zrel ne bistroumen. Je globoko frustriran. Frustracije so nekaj, kar ima skoraj vsak mladostnik, in jih večina tudi preraste. Pač ene tare revščina, pa je ne upajo priznati, druge oče alkoholik, tretje mehki ć, seznam je neskončen – vsak mladostnik in vsaka družina ima svoje dejanske in namišljene frustracije. Z odraščanjem jih odpravimo in racionaliziramo. Brščič jih ni. Čeprav ima že kar nekaj sivih las, še vedno dokazuje, da je »pravi«, da je z njim »vse ok«, da je svojo »napačno kri« premagal. In to počne tako, kot to počnejo nerealizirani homoseksualci – oni s sovraštvom do gejev, Brščič pa s sovraštvom do priseljencev. Bolj jih sovraži, bolj se sam sebi zdi pravi Slovenec.

Žal ga je treba razočarati. Nikoli ne bo niti pol toliko pravi Slovenec, kot je na primer zdravnik in do letos piranski župan Peter Bossman. Tudi do pet ne seže našemu Magnificu. Ali pa Luki Dončiću. Nikoli ne bo tako velik Slovenec, kot je slovenski pisatelj Goran Vojnović. In raje ne bomo naštevali – že seznam velikih Slovencev z mehkim ć-jem je namreč dolg in impozanten. Slovenija je pač dobra, ko si ne prešteva krvničk. Takrat uspeva.

Sociolog dr. Tomaž Mastnak, eden najvidnejših članov civilne družbe v osemdesetih, danes profesor na University of California in kolumnist Dnevnika, je leta 2009 v Mladini opisoval obdobje demokratičnega vretja. Pojem civilne družbe je bil po Mastnaku v prelomu v demokracijo v vzhodnoevropskih državah uporabljan nekritično, kot poosebljenje dobrega v nasprotju z zlom, s slabim. Slabo je bila seveda komunistična država. Demokracija je bila sprejeta kot nevprašljivo dobro, hkrati pa se je preprosto identificirala s civilno družbo. Ko je ta civilna družba dobila v roke državo, sta se nenadoma sprostila avtoritatizem in totalitarizem civilne družbe same. Enako se je zgodilo s svobodo. Svoboda ni bila razumljena kot omejena, omejena s pravicami drugih, ampak kot absolutna – kjer vsak lahko počne, kar se mu zahoče. To pa ni svoboda, to je družba, kjer gre za prevladovanje močnejših, nasilnejših, bolj populističnih. Nasilje absolutne svobode.

Vzhodna Evropa tega problema ni rešila do danes. Zato je točno tam, kjer je. V fašizmu. In ta sodobni fašizem se v postblokovskem svetu ni začel v Ameriki. Tu, v Vzhodni Evropi, so njegove korenine.

A vrnimo se k Elesu. Ta teden je bil sramoten, še enkrat, ne zato, ker smo izvedeli, da se je Brščič rodil kot Brščić – s tem je namreč vse ok. Sramoten je bil zato, ker smo na TV Slovenija poslušali, da se fašistu ne sme reči fašist. Ne, da se sme, to je naša dolžnost. Mar se res iz izkušenj preteklega stoletja nič nismo naučili? No, ta teden ima tudi svojo pozitivno točko. To je Aleksander Mervar, predsednik uprave Elesa. Gospodarstvo je začelo razumevati, da je normalna in nefašistoidna družba nujna tudi za normalno delovanje gospodarstva. Koalicija zoper sovražni govor dobiva nove člane.

Druge vsebine iz nove Mladine si lahko preberete na tej povezavi >> #Mladina51

V naslovni temi pišemo o tem, kakšni so partnerski odnosi leta 2018, kaj je poliamorija in kako je s poroko. Več o tem na tem spletnem mestu, prisluhnete pa lahko tudi spletni radijski oddaji o tem članku na tej povezavi. #RadioMladina

Ne spreglejte tudi intervjuja, v katerem nekdanja zvezdnica Obalne straže in Playboyev fotomodel Pamela Anderson, ki je postala politična in humanitarna aktivistka, skupaj s filozofom Srećkom Horvatom govori o krizi evropske družbe. Več tu >>

V tokratni številki Mladine boste našli tudi intervju z ministrom za zdravje Samom Fakinom, ki pravi, da je , da je morda malo samovšečen, a da ni veliko ljudi, ki poznajo globino problema. Celoten pogovor je na voljo na tem spletnem mestu.

Preverite tudi, zakaj Marcel Štefančič, jr. Melanii Trump želi vesel božič in zakaj napoveduje padec družine Trump. Več tu >> 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.