Sovražni govor

Vlado Miheljak

28. 12. 2018  |  Mladina 52  |  Dva leva

»Mestna občina Ljubljana po besedah predstavnikov Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci ne pusti, da bi pobite Rome v času druge svetovne vojne pokopali na Žalah. ...Od župana Ljubljane Zorana Jankovića in pristojnih na Žalah Anton Stres pričakuje spremembo odločitve.«
— Slovensko RKC skrbi pravica do groba pobitih Romov (Siol. net, 20. 12. 2018)

»Ena izmed desetih božjih zapovedi je: ne laži. Kljub temu je Slovenska škofovska konferenca podala dokazljivo neresnično izjavo, da MOL in Žale odklanjajo oziroma zavračajo pokop romskih žrtev na Žalah. Letno izvedemo več kot 2.700 pokopov, med njimi so pokopani tudi mnogi Romi.«
— Župan, mesto Ljubljana in javno podjetje Žale ne razumejo, da je za RKC tudi laž lahko v službi resnice (Siol.net, 20. 12. 2018)

»Nekateri mediji so danes poročali, da naj bi si Strojanovi v torek ogledali zemljišče v Želimljah, ki da ga je državi za ta namen ponudila Rimskokatoliška cerkev. ... Po trditvah cerkve gre za dezinformacijo, saj o ogledu domnevnega zemljišča ne vedo ničesar niti v župniji Želimlje niti na občini Škofljica, pa tudi ne na Slovenski Karitas ne v Nadškofiji Ljubljana, so zapisali v današnje sporočilo za javnost.«
— Precej manj kot pravica do groba RKC in slovensko škofovsko konferenco skrbi pravica Romov do življenja. (STA, 22. 11. 2006)

Leta 2006 je v času pred adventom in med njim kriza glede romske družine Strojan dosegla vrh. Država je pustila, da so domorodci vzeli stvari v svoje roke. Namreč, Janševa vlada je bila zapletena v paradoksalno situacijo. Tisti, ki so gojili averzijo do družine Strojan in do Romov nasploh, so bili jedro Janševih volivcev, a hkrati vlada ni želela in potrebovala še večje negativne publicitete v svetovnih medijih in institucijah, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami. Takrat sem zapisal, da si je Janša okoli vratu nataknil vrv, ki jo je sam spletel. In res je vlada odpovedala na celi črti. Za reševanje zapleta je bil pristojen minister za šolstvo Zver, in ko je hotel pomiriti domorodce, ki so začeli postavljati vaške straže povsod, kamor bi se Romi kanili preseliti, se je banalno zapletel, da so »ljudje zadnje čase dokaj naivno sprejemali nekatere dezinformacije in se potem organizirali popolnoma po nepotrebnem«. Torej, minister Zver ni sporočal, da so vaške straže popolnoma nesprejemljive in nedopustne, ampak da so nepotrebne, ker da je strah pred preselitvami in priselitvami Romov odveč. Še dlje je šel takratni minister za notranje zadeve Mate, ki je potem, ko so pregnano družino Strojan namestili v postojnsko vojašnico in ji omejili gibanje, za medije povedal, da »država ni preselila družine Strojan. Preselili so se sami«. Ta cinizem pa že spominja na zgodbe preživelih nemških Judov, ki so po vojni v odškodninskih procesih proti državi morali dokazovati, da niso zapustili svojih domov in (če so imeli srečo) domovine prostovoljno.

V takratni krizi, ko je iz slabo začepljene steklenice dokončno pobegnil duh nestrpnosti, pogroma, sovražnosti, ne nazadnje sovražnega govora, je cerkev previdno in preračunljivo molčala. Še huje. Javno je demantirala govorice, da išče lokacijo za pregnane Strojane. Edini, ki je na glas povedal, da bi lahko našel prostor za nesrečnike, je bil takrat sveže izvoljeni župan Ljubljane Janković. Torej tisti župan tiste Ljubljane, ki ga sedaj škof Stres obtožuje, da preprečuje pokop Romov, ki so bili pobiti v zapletenih medvojnih razmerah. Nedvomno, vsak človek, tako tudi vsak Rom, ki je bil zaradi kakršnegakoli že razloga ubit med vojno, ima pravico do groba. Če tako nanese, pač v Ljubljani. A Stresov motiv je politično preračunljiv, tako rekoč blasfemičen: ne potrebujejo pobiti Romi svojega večnega miru, ampak cerkev potrebuje dodatni medij in mesto spopada z brezbožnim kapiteljskim mestom in liberalno državo. Denimo, ko je v začetku leta 2010 umrla Rominja iz Dobruške vasi, so se pokopu na lokalnem pokopališču uprli domačini iz Dobrave pri Škocjanu. »Romi nimajo pravice biti pokopani tu. Bojimo se jih, če bodo prišli, bodo še pokradli,« je takrat medijem pojasnjeval domačin. Kje je takrat bil nadškof Stres? Kje je bila škofovska konferenca? Ker iz umazane zgodbe ni bilo mogoče potegniti političnega kapitala, so izkoristili pravico do molka. Tako kot so jo izkoristili na tako rekoč božični večer (23. 12.) leta 2006, ko je predsednik Drnovšek pripeljal bivalna kontejnerja, da bi z lastnih domov pregnani Strojani, med njimi ženske, otroci, nosečnice, ki so bivakirali na prostem, kolikor toliko znosno prebili hladne noči. »A ste vi ljudje? Al kaj ste?« je takrat vidno razburjen v zasavskem dialektu domačine vprašal Drnovšek. A vprašanje je bilo namenjeno vsem nam. Tudi Stresu in tudi cerkvi. Še zlasti, ker je cerkev najprej sprenevedavo molčala, kasneje pa celo branila primitivni protibegunski in protiislamski izpad murskosoboškega škofa Štumpfa.

Takrat, konec leta 2006, se je RKC zganila in oglasila z anemičnim, sramežljivim apelom šele, ko se je zaradi mednarodnega odmeva kršenja človekovih pravic Romom v Sloveniji oglasil takratni evropski komisar za človekove pravice Thomas Hammarberg ter slovensko politiko in cerkev ukoril in podučil, kaj je njuna naloga v takšnih razmerah.

Od tistih dogodkov je minilo že dolgih dvanajst let. Če so bili sovražni govor, ščuvanje, nasilje ter nedelovanje in neodzivnost države in tudi Cerkve, ki se razglaša za moralno instanco naroda, takrat eksces, je medtem postal sovražni govor normalno stanje duha v državi. V bran mu stopajo, tako rekoč na piedestal ga postavljajo politiki, cerkveni dostojanstveniki, pravne avtoritete, ustavno sodišče. Pač, pravica do svobodnega izražanja mnenj, še zlasti politike in politikov, je nad človekovim dostojanstvom, človekovimi in državljanskimi pravicami ter civilizacijskimi standardi.

In kar je najhuje. Politika ne sledi govorici ulice, ampak ulica po forumih, v javni besedi sledi govorici politike. Janša je 22. decembra retvital sporočilo nekoga, ki se skriva za psevdonimom Libertarec: »Gimnazija Bežigrad se spreminja v Utoyo t.j. socialistični kamp za politično indoktrinacijo mladoletnikov.« Za tiste, ki ste pozabili: Utoya je norveški otoček, na katerem je Breivik pobil več kot 70 mladih, Janez Janša pa predsednik po zadnjih volitvah največje politične stranke v Sloveniji.