Kako vzgojiti feministična sinova

Ukvarjanje z moškimi je najbolj feministično dejanje, ki se ga ženska lahko loti

© Tomaž Lavrič

Vsa darila za pod novoletno jelko že imam. Če se sprašujete, kateri norec je že novembra nabavljal darila – to sem bila jaz. Trgovine so se s trendovskimi igračami napolnile med prvonovembrskimi počitnicami in potem so najbolj zaželene igrače hitro izginjale s polic. Letos mi je končno uspelo pravočasno izpeljati akcijo pisanja pisma Dedku Mrazu in dobiti seznam želja obeh sinov. K temu je pripomoglo tudi, da sta že v drugem razredu in končno znata sama napisati, kaj bi rada. Na srečo še ne bereta dovolj dobro, da bi brala ta članek in izvedela, da daril ne prinaša Dedek Mraz, ampak mama. Eden je napisal: »Dragi Dedek Mraz, prinesi mi nekaj od tega.« Drugi pa: »Prosim, prinesi mi vse to.« Nekaj dešifriranja je bilo potrebnega, da sem razvozlala fonetični zapis korejsko-angleških imen za vrtavke, ampak z malo poglabljanja v trenutno priljubljene risanke je šlo.

Seznam je bil letos boleče predvidljiv: veliko različnih imen za dve vrsti vrtavk, poskus, da bi dobila puško s penastimi naboji, plišasta igrača z velikimi svetlečimi se očmi in nečim, kar spreminja barvo, ko jo božaš (še nisem ugotovila, katera igrača je to), nekakšno vozilo na daljinsko upravljanje, podobno tanku, naravoslovni komplet za izkopavanje kristalov, (spet) figure dinozavrov, dnevnik s ključkom, čarobnim svinčnikom in posebno lučko, da lahko prebereš skriti zapis, palica Harryja Potterja in monopoli. Običajna mešanica avanturizma, bojevanja, čarobnega sveta in naravoslovja z dodatkom obsesije enega od sinov z ljubkovanjem plišastih igrač. Bolj ali manj tisto, kar so jima že od oktobra servirali kanali z risankami.

A kljub moji ažurnosti ni šlo brez težav. Najprej se je zapletlo pri dnevniku. Na prvem, ki sem ga našla, je na zelenih platnicah pisalo: SKRIVNI DNEVNIK ZA FANTE, knjiga najboljših dogodivščin. Odkrij junaka v sebi! In z velikimi črkami PREPOVEDANO ZA PUNCE. Zadaj pa Postani veliki pustolovec, raziskovalec, tajni agent in zasebni detektiv. Zraven tega je bil še zelen dnevnik STROGO ZAUPNO, moja knjiga fantovskih reči. Dodana je bila risba fantov v akciji v slogu Indiana Jonesa, letala in kače. Nekaj trenutkov sem ju celo listala in izbirala, katerega naj jima kupim. Ampak takoj zraven je stala Moja knjiga skrivnosti v rožnati barvi, z narisanimi deklicami, ki si šepetajo na uho, in napisom: knjiga po tvoji podobi. Na zadnji strani pa: v tej knjigi boš našla nasvete o modi in lepoti, teste, s katerimi boš bolje spoznala samo sebe, pa še strani za dnevnik za najgloblje skrivnosti. Žal ta ni bil izjema, zraven sta stala še dva podobna, z rožnato-vijoličastimi platnicami z veliko srčki. Resno? Kaže, da se otroški svet ne deli več na modro in rožnato, ampak na zeleno in rožnato, vsebina in narava delitve pa sta ostali enaki. Skoraj bi kupila nekaj, na čemer piše Prepovedano za punce. In spet sem pomislila, kakšna sreča, da imam fanta, še zmeraj se fantje precej bolj zabavajo. Lahko nosijo udobnejša oblačila, so glasnejši in odprta so jim vrata v naravoslovje, avanturizem, tehniko, čarobni svet in tudi – glede na to, da so chefi še zmeraj večinoma moški – kuhanje.

Potem se je zapletlo pri darilu za skrivnega prijatelja. V šoli so žrebali in vsak je moral enemu od sošolcev pripraviti majhno presenečenje. Darilo v vrednosti dveh evrov. Sin mi je naročil, naj kupim LOL. Razložil mi je, da je to nekaj, s čimer se igrajo punce, ker je njegov skriti prijatelj v resnici prijateljica. Ni mi hotel povedati, katera, ampak videti je bilo, da je pomembna. In sem se napotila na drugi del raziskovalne naloge, med police trgovine z igračami. Prodajalka mi je povedala, da bom LOL našla nekje med dolgim nizom rdečih, rožnatih in zaradi Ane in Elze iz Ledenega kraljestva tudi svetlo modrih punčk. Zdaj vsaj vem, kam je izginila barva baby blue, prestopila je na žensko stran. Ker LOL nisem našla, sem pregledala še spletne trgovine. Na svoje začudenje sem pri največji slovenski spletni trgovini še zmerom našla kategoriji: igrače za dečke (s sliko oranžno-modre puške) in igrače za deklice (s sliko rožnato-vijoličastih vozička in posteljice). Nazadnje sem našla tudi LOL. To so nekakšne punčke z velikimi očmi, pa še enako oblikovane nalepke za nohte, tatuji in zapestnice. Vse strupeno roza z bleščicami. Bolj kot to, da sem imela težave z estetiko, me je skrbelo, da moja fanta delita igrače na tiste, s katerimi se igrajo deklice, in tiste za dečke. Kako se je to zgodilo? Saj sem jima kupila Zgodbe za lahko noč za uporniške punce še v angleščini in jima jih brala tako, da sem okorno simultano prevajala. Eden od sinov je do pred kratkim s sabo povsod jemal anatomsko in etnično neoporečno narejenega temnopoltega dojenčka. Kje sem naredila napako?

Naslednji dan sem previdno počakala na priložnost, da ugotovim, kolikšna škoda je že narejena. Pripravila sem krajšo anketo. Nekoliko nerodno sem sredi kosila začela zasliševanje; fanta sem vprašala, kakšne so razlike med moškimi in ženskami. Eden je odgovoril, da ženske skotijo otroke, drugi mu je oporekal, da je v Guinnessovi knjigi rekordov v šoli videl moškega, ki je bil noseč. Začudeno sta me gledala, ko sem spraševala o barvah za fante in punce. Na vprašanje, ali se moški in ženske enako oblačijo, je eden odgovoril, da ženske nosijo kikle, drugi pa, da moški tudi kdaj nosijo kikle. Povedala sta še, da v službo hodita oba, mama in oče. In ko sem ju vprašala, ali vesta, da so včasih moški hodili v službo in služili denar, ženske pa ostajale doma in skrbele za otroke, sta rekla, da imamo danes za to varuške. Na koncu je sledilo ultimativno vprašanje: so ženske lahko astronavti? Oba sta me začudeno pogledala in takoj odgovorila, da so seveda lahko. In ko sem nazadnje vendarle vprašala, zakaj si je želel za skrivno prijateljico igračo LOL, mi je odgovoril preprosto: »S tem se rada igra.« V resnici sem bila še kar pomirjena. Ni tako slabo, kot se mi je sprva zdelo. Nekaj očitno delamo prav, če nam je uspelo, da sta ponotranjila kar nekaj spolno nevtralnih stališč. A sem takoj naletela na novo težavo, obema se je zdelo, da se lahko poročita samo moški in ženska. Čeprav vsakič, ko kaka babica reče: ko boš imel punco, dodam: ali fanta. Očitno te lekcije še nismo dovolj obdelali.

Zase mislim, da sem feministka. Preprosto zato, ker ne bi rada živela v nobenem drugem času kot v tem, v katerem živim. Zelo se zavedam, da ima zdaj ženska več pravic kot kadarkoli v zgodovini. In za nobeno ceno se ne bi rada odpovedala nobeni od njih. Hkrati pa mi je jasno, da do enakopravnosti še nismo prišle. Niti v razvitem svetu. Še zmeraj nismo enako plačane in celo v delih sveta, v katerih imamo na papirju enake pravice, še nimamo popolnoma enakih možnosti. Včasih tudi same sebe diskriminiramo in favoriziramo moške avtoritete, moške šefe, moške delavce. Ampak to je proces. Sem velika oboževalka gibanja #MeToo in strastno spremljam dogodke in polemike, ki jih sproža. Že samo to, da se o tej temi toliko pogovarjamo, spreminja svet. Malo mi je sicer žal, ko pomislim, da je glede marsičesa zame že prepozno. Lahko pa sodelujem v procesu. In vsako področje, na katerem ženske dosežemo spremembo, prinese spremembo tudi za moške. Prepričana sem, da je ukvarjanje z moškimi najbolj feministično dejanje, ki se ga ženska lahko loti. Zato je ukvarjanje s sinovoma in njunimi igračami, mnenji in prepričanji življenjsko pomembno. Iznajti je treba nove modele in jima ponuditi drugačne primere moškosti, kot smo jih imeli mi. Pogled mojih sedem- in osemletnika na moško-ženske odnose in vloge bo verjetno precej drugačen od današnjega pogleda. Zato sem prepričana, da je treba vzgajati feministične sinove.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.