Zdrav’ga pa srečn’ga! … Pa vse ostalo?

S kuhančki in ognjemeti dobro podprto vsesplošno navdušenje medijev, da koledar velja in da je leto 2019 zdaj zares tu, med nami, je prineslo običajno količino voščil, celo voščil navadnih anonimnih ljudi, med katerimi se je po pričakovanjih znašel tudi naš vseljudski predsednik. Presenečenja ni bilo.

Če kaj, je bilo nenavadno, prav po Sherlocku Holmesu, da v voščilih ni bilo presenečenj, da so bila vsa enaka: »Srečn’ga pa zdrav’ga!« »Vam pa zdrav’ga in srečn’ga!« Znanci in znanke, neznanke in neznanci smo si voščili vzajemno in simetrično. Zdravje je bilo prvo, srečo je za vsak primer vleklo za rokav, da se ne bi zataknila pri šanku. Voščimo si zasebno in zanesljivo. Forma je obvezna, vsebina je privatna, vsak si lahko želi po svoje: fitnes za plovbo z jadrnico okoli sveta in fotomodel, ki bo čakal na cilju, ali pa, da bi kosti zdržale do 2020 in da se mlada dva ne bi kregala.

Misel, da kaj manjka, se lahko porodi le z retrospekcijo ali z introspekcijo, kolikor nista sploh isto: ali je bilo včasih drugače; ali se samo meni zdi, da je morebiti bilo? Treba je seči nazaj do prostih spisov iz osnovne šole, da se zaveš, da je bil med željami v tistih časih na prvem mestu brez vsakega dvoma mir. In to ne mir v hiši in na dvorišču pa, recimo, še v soseski. Želeli smo si mir v svetu pa da ne bi bilo vojne. Ne samo v zvezkih in ne samo za šolsko ali javno rabo. Hladna vojna z grožnjo, da je sveta lahko konec vsak hip, če v Washingtonu ali Moskvi pritisnejo na rdeči gumb, je hladila upanje na srečo v prihodnjem letu celo v otroških pričakovanjih. Če vržejo vodikovo bombo, ne bomo mogli nabijati nove žoge in ne bomo mogli poganjati električnega vlakca po tirih v otroški sobi.

Čemu pripisati, da ob nastopu leta 2019 miru v voščilih ni, saj pravičnosti v njih tako ali tako nikoli ni bilo? In kako to, da v voščilih za 2019 manjkajo želje, da bi se upočasnilo segrevanje planeta ali da bi nehali pobijati kite? Da ne omenjamo želje, da bi vsak imel dom? Mediji – zasebni in javni – družno hvalijo privatizacijo in tekmovalnost. Samoumevno je, da so povsem privatni še želje in voščila. Drugemu je treba želeti, kar si vsak najbolj želi sam. Kaj to je, pa je njegova zasebna zadeva in nas nič ne briga, kakor drugih ne briga, kaj si želimo mi. Vsak je sam svoje sreče – in zdravja, seveda! – kovač. Čisto na tihem si smete želeti celo, da ne bi bilo vojne, da ne bi izumrli koralni grebeni, da ne bi bilo treba bežati pred oceanom na kopno stotinam milijonov ljudi in drugih živih bitij.

Zadnjikrat v naših krajih, ko se jim je zdelo, da je odveč, želeti si mir, je bilo najbrž pred novim letom 1914. Ne zavedamo se, kakšne so implikacije naše pozabljivosti. Da bi ne delali več sile planetu, ki daje življenje nam in drugim živim bitjem, pa je – tako se zdi – onkraj upanja in onkraj poguma, da bi upanje izgovorili kot željo in jo naslovili na druge. Kaj pa pravičnost? Predlagam, da pozno, vendar iz srca želimo drugim in sebi mir in skrb za Zemljo. In ne pozabimo na pravičnost: dovolimo si, da si jo zaželimo, za druge in zase!