Pravica umreti

Spoštovani, odmev pravnice Veronike Cukrov me je močno razočaral, toliko, da moram tudi sam prispevati k tej debati.

Najbolj me je zmotilo ponavljanje možnosti zlorabe. Če bomo to kar naprej vlačili (oprostite izrazu) na dan, bomo še dolgo, dolgo stopicali na mestu. Podpisana pravnica je pač »otrok« pravne izobrazbe in kot je v tej »razpravi« vidno, le-ta zaostaja za ozaveščenostjo dela družbe. Kajpak se ob pisanju o trpljenju neozdravljivo bolnih sam po sebi vsiljuje manko več pronicljivosti, če že hočemo družbi kaj doprinesti. Pravo, kolikor ga razumem, je za funkcioniranje družbe sicer tudi koristno (predvsem pa služi interesom oblasti), v tem primeru pa je arhaična zavora.

Ne morem pristati na to, da mi država ne dopusti, da tik pred zaključkom življenja ne morem z njim razumno (doklej to še zmorem) razpolagati. Je težko razumeti (kaže da), da ko ne morem več hoditi, ne morem več izločati brez pomoči (visoko cenim te ljudi, ki tu pomagajo!), vse me boli, ne vidim več izhoda, da mi medicina pomaga? Pravo (etika zdravstva in Cerkve!) je tu zaostalo za preprostim razumom, ki se zaveda, da je prišel pač kraj in da ne želi trpeti (avtorica nekaj razpreda o trpljenju kot sestavini življenja – kakšna modrost!?). Človek je sicer del narave, hkrati pa se je od nje že davno zelo odmaknil. Odmik je že sama medicina, pa se to (več) ne problematizira. Napredek, inovacije (družbene v tem primeru) se pri sodobnikih zelo težko prebijajo. Se mar nismo nič naučili iz preteklih zavrnitev pametnejših, življenje pa jim je potem le izreklo priznanje. In so takratni »etiki« danes predmet posmeha in celo obsojanja! Sam že ne bi rad bil med njimi.

Posebej razumno stališče ima zastopnica pacientovih pravic. Ko si pacient ne more pomagati niti toliko, da bi sam prekinil življenje, ali še hujše, niti prositi za pomoč/odrešitev ne zmore več, je edino nujno, da mu pomaga zdravnik. To je še vedno bolj na mestu, bolj primerno, kot pa rezanje žil, ali konzumiranje tablet, kar pa se povrhu vse kalvarije lahko še ponesreči (eni bi govorili o sreči).

Čudi me, da predstavniki medicine tu v glavnem molčijo, če pa že, pa so spet tu zlorabe. (Dr. Radana matrajo že leta in leta. Sklepam da so ga, zdravega človeka, povsem onesposobili. Lahko bi ga že enkrat pustili pri miru. Kje je pa tu etika? Je zamižala ali preprosto še spi?) Edino, na kar se zanašam, so mediji. Taki, ki imajo poleg vsega ostalega še pogum, da uporabljajo lastno glavo.