Staš Zgonik

11. 1. 2019  |  Mladina 2  |  Družba

Čas je, da v Sloveniji uzakonimo možnost evtanazije

Pravica umreti

Dr. Dušan Keber, nekdanji minister za zdravje: »Če mi zdravniki napovedo skorajšnji konec življenja in me seznanijo z verjetnim potekom dogodkov in pričakovanim trpljenjem, bi moral imeti možnost odločitve, da si ta del življenja skrajšam.«

Dr. Dušan Keber, nekdanji minister za zdravje: »Če mi zdravniki napovedo skorajšnji konec življenja in me seznanijo z verjetnim potekom dogodkov in pričakovanim trpljenjem, bi moral imeti možnost odločitve, da si ta del življenja skrajšam.«
© Uroš Abaram

Tatjana Kocijan od lanskega januarja živi v prijetni kotni sobi novejše zgradbe Doma starejših občanov Vič-Rudnik na Bokalcah, skoraj tik ob ljubljanski obvoznici. Čeprav upokojeni profesorici geografije glava deluje kot mladenki, je presodila, da bi težko še naprej sama skrbela zase. »Imam Parkinsonovo bolezen. Tresem se, neštetokrat mi je slabo, vrtoglavice imam.«

Za zdaj so težave znosne. A ko enkrat ne bodo več, si želi umreti. »To želim storiti, še preden bi popolnoma izgubila sposobnost skrbeti zase. Rada bi umrla kot človek, ne kot razvalina življenja. Oče je vedno govoril, da si želi, da bi za njim kdo jokal, ne da bi si vsi oddahnili, češ zadnji čas je bil.«

S tem v mislih je postala ena bolj zagnanih aktivistk za uzakonitev evtanazije v Sloveniji. Napisala je pismo v revijo Zarja, na javnih srečanjih starejših si prizadeva za razpravo o tej temi. »Vsem, ki jih kaj vprašam v zvezi z evtanazijo, se začne naenkrat zelo muditi,« opisuje svoje dozdajšnje izkušnje.

Nikoli končana razprava

Želja se bo Tatjani Kocijan težko uresničila v doglednem času. V Sloveniji se o uzakonitvi evtanazije sicer od časa do časa pogovarjamo, a se razprava praviloma vedno konča, še preden bi se res razživela. Dober primer tega je razprava v državnem zboru februarja 2015, v času afere Radan; predlagal jo je poslanec takratnega Zavezništva Alenke Bratušek Jani Möderndorfer. Zbrali so se vsi najpomembnejši zagovorniki in nasprotniki evtanazije. Edini sklep, ki ga je predlagal Möderndorfer, je bil, naj se o vprašanju pripravi širša javna razprava. Po večurni razpravi je bil sklep z veliko večino glasov zavrnjen. »Ugotovili smo, da v resnici to vprašanje je pomembno, ampak da se mi do tega ne bomo opredelili, naj se opredeli kdo drug,« je dogajanje takrat povzel Möderndorfer.

Ne le da državni zbor ni sposoben prevzeti dejavnejše vloge pri uzakonjanju evtanazije. Dejavno je sodeloval pri dodatni zaostritvi zakonodaje. Leta 2008 sprejeti prenovljeni kazenski zakonik v delu, ki govori o umoru, ne vsebuje več člena, ki je dopuščal milejšo kazen za umor v »posebnih olajševalnih okoliščinah«. Kot je na letošnjem posvetu v državnem svetu omenil dr. Damjan Korošec z ljubljanske Pravne fakultete, je bil stavek izbrisan »z željo po zaostritvi represije prav v zvezi z evtanazijsko problematiko«.

Vedno znova se v razpravi o evtanaziji pojavijo iste ovire – katoliška cerkev, predvsem pa zdravniške organizacije. »Zdravniki se razprav o evtanaziji praviloma udeležujejo s figo v žepu,« pravi dr. Friderik Klampfer z mariborske Filozofske fakultete, eden dejavnejših zagovornikov uzakonitve evtanazije v Sloveniji. »Pogovarjajo se bolj zato, da ne bi bili videti arogantni, kot zato, ker bi jih zares zanimali argumenti nasprotne strani. Izražajo vedno iste, že stokrat zavrnjene pomisleke. Operirajo s podatki o zlorabah, ki so ali anekdotični ali oropani smiselnega konteksta.«

Zdravniško društvo, zdravniška zbornica in komisija za medicinsko etiko upoštevajo določila zdravniškega etičnega kodeksa in evtanazijo ter pomoč pri samomoru kategorično zavračajo. »Aktivna prekinitev življenja z roko zdravnika tako silno in dramatično spremeni odnos zdravnik–bolnik, da se mi zdrznemo in pravzaprav zatrepetamo, ko pomislimo na to dejanje,« je v razpravi v državnem zboru denimo dejal takratni predsednik zdravniške zbornice dr. Andrej Možina.

Dolžnost zdravnikov je pač reševanje življenja, ne skrajševanje. »To je zelo čist in močan argument, ki odpravi potrebo po poglobljenem tehtanju,« pravi dr. Dušan Keber, eden redkih javnih zagovornikov evtanazije med zdravniki. Dolgo je bil tudi sam enakega prepričanja kot večina. »V času, ko sem študiral medicino, je od druge svetovne vojne minilo šele 20 let. Zloraba besede evtanazija, kot so pomor duševno bolnih in invalidnih imenovali nacisti, je bila v zdravniških vrstah še zelo živa.«

Tatjana Kocijan, upokojena profesorica geografije:  »Rada bi umrla kot človek, ne kot razvalina življenja.«

Tatjana Kocijan, upokojena profesorica geografije: »Rada bi umrla kot človek, ne kot razvalina življenja.«
© Uroš Abram

A sčasoma se je, ko je tudi po izkušnjah v družini začel skrbneje tehtati argumente za in proti, začel nagibati v prid evtanaziji. Prav se mu je zdelo, da to tudi javno oznani. »Dolga leta sem zasebno in javno nastopal proti evtanaziji in o tem govoril številnim generacijam študentov, zato se mi je zdelo prav, da javno spregovorim o tem, da sem spremenil mnenje.«

Pomanjkanje odgovorov

Mnenje zdravnikov o evtanaziji nikakor ni enotno, vendar pa tisti, ki se izpostavijo kot podporniki, tvegajo mrke poglede kolegov, v družbenem ozračju, prežetem z nezaupanjem do zdravnikov in senzacionalističnim medijskim poročanjem, pa včasih tudi strah bolnikov.

A veliko si jih želi bolj poglobljene in odkrite razprave. Eden takih je ugledni nevrolog dr. Zvezdan Pirtošek. »Kot klinični zdravnik že štiri desetletja zrem v obličja tistih, ki se jim življenje izteka med praznino, upanjem, trpljenjem in tiho ali pa izrečeno mislijo na smrt. Vse več je vprašanj – pa najsi jih postavljajo bolniki, družba ali dosežki znanosti – na katera težko odgovorim ali pa sploh ne znam odgovoriti.«

Ko je lani v državnem svetu potekal posvet o vprašanjih, ki se postavljajo ob iztekanju življenja, je Pirtošek v nastopu navedel, kaj so ga v zadnjem času spraševali bolniki: »Ali je mogoče napisati napotnico za Švico – za vsak primer? Eden od bolnikov me je prosil, naj mu pomagam, če bo zelo trpel, tako kot je sam pomagal svoji bolni psički.«

Ker ga je zanimalo mnenje kolegov, je med zdravniki na Nevrološki kliniki napravil anketo. Vprašalnik je preverjal, katera stališča se zdijo zdravniku sprejemljiva ob na smrt bolnem, ki ima pred seboj nekaj mesecev življenja, ki kljub paliativni oskrbi ocenjuje svoje trpljenje kot neznosno in prosi za smrt. Od 178 zdravnikov, ki jim je Pirtošek poslal vprašalnik, jih je nanj pisno odgovorilo le 34. V podporo aktivni evtanaziji se je izreklo 12 sodelujočih zdravnikov, v podporo samomoru z zdravnikovo pomočjo pa 14 zdravnikov.

Evtanazijo povezujemo predvsem z onkološkimi bolniki, pri katerih znajo zdravniki končni potek bolezni razmeroma dobro napovedati in s sodobno paliativno pomočjo praviloma tudi zadovoljivo obvladati. »V onkologiji je bilo na področju paliativne oskrbe opravljenega veliko dela in je razmeroma veliko rakavih bolnikov ob koncu življenja deležnih paliativne obravnave, raziskave pa kažejo, da pri nerakavih bolnikih – sem sodijo tudi nevrološki bolniki – taka obravnava uspeva le v manjšem odstotku,« je opozoril Pirtošek. Prav nevrološkim bolnikom je paliativna oskrba še posebej težko dostopna. »Zelo pogosto se pri nevroloških boleznih že zgodaj razgradi um, bolnik izgublja jasno presojo, ne razume govora ali ne more govoriti. V nekaterih primerih ne more komunicirati, lahko celo daje vtis kome ali vegetativnega stanja, pri tem pa včasih ohrani zaznavo in miselno ujasnjenost.«

Zakonitosti nevroloških bolezni so lahko za bolnike izjemno krute. To kaže tudi stališče predstojnika nevrološkega oddelka ljubljanske Pediatrične klinike dr. Damjana Osredkarja do evtanazije. »Zdravniki Pediatrične klinike se pogosto srečujemo s terminalno obolelimi pacienti vseh starosti, od novorojenčkov do mladih odraslih. Osebno sem zagovornik tega, da bi imeli možnost evtanazije, ključna pa je logika za tem, kdaj se taka možnost lahko uporabi.« Zato se mu, kot je povedal, zdi pomembno, da se o tem kot družba vsaj začnemo resno pogovarjati. »Nekateri primeri bolnikov so nesporni – imamo jasne dokaze, da je življenje teh bolnikov izjemno okrnjeno in da ni nobene možnosti, da bi se stanje v prihodnosti bistveno spremenilo. Zgodbe teh bolnikov so lahko dolge več mesecev ali let in pogosto v končni fazi tudi njihove družine ne vidijo več nobenega upanja za izboljšanje stanja, poleg tega te družine same močno trpijo zaradi brezizhodnega položaja.«

Doc. dr. Damjan Osredkar, predstojnik nevrološkega oddelka Pediatrične klinike: »Osebno sem zagovornik tega, da bi imeli možnost evtanazije, ključna pa je logika za tem, kdaj se taka možnost lahko uporabi.«

Doc. dr. Damjan Osredkar, predstojnik nevrološkega oddelka Pediatrične klinike: »Osebno sem zagovornik tega, da bi imeli možnost evtanazije, ključna pa je logika za tem, kdaj se taka možnost lahko uporabi.«
© Uroš Abaram

Podobno meni dr. Sašo Greiner, oče sedemletne punčke s hudo genetsko okvaro. Kot je lani povedal za časnik Delo, zakon o evtanaziji potrebujemo. »Menim, da bi staršem dal možnost pomembne izbire, ki bi spremenila njihovo življenje na bolje. Absurdno in hkrati ironično je stališče nekaterih pro life aktivistov, da je to nedopusten umor, ko prav to staršem omogoča nadaljevanje življenja, imeti drugega otroka, ki bo sposoben živeti.«

To nikakor ne pomeni, da bi se tako odločil pri rojstvu hčere. »Takrat morda ne. Zdaj, po dolgoletni izkušnji, če bi se mi po čudnem naključju rodil še en hudo prizadet otrok, bi želel imeti to možnost.«

Svetost življenja

Za katoliško cerkev je evtanazija heretična beseda. Življenje po mnenju klerikov nikakor ni dobrina, s katero bi lahko prosto razpolagali. »Človek nima oblasti ne nad svojim ne nad tujim življenjem. Le-to je dar in milost in zasluži najvišje spoštovanje,« med drugim navaja mnenje Komisije za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci.

Razprave v državnem zboru leta 2015 se je udeležil tudi tajnik komisije dr. Tadej Strehovec. Po njegovih besedah evtanazija človeka oropa za proces umiranja, ki ga vsa velika verstva razumejo kot pomembno duhovno doživetje. »To je doživetje, do katerega ima vsak človek pravico, ko se lahko poslovi od svojih bližnjih, uredi časne zadeve in se duhovno pripravi na odhod s tega sveta.«

V Sloveniji se o uzakonitvi evtanazije sicer od časa do časa pogovarjamo, a se razprava praviloma vedno konča, še preden bi se res razživela.

Seveda je mogoče ta argument nadaljevati v povsem drugačno smer, da ima pač vsak človek pravico, da se od bližnjih poslovi v času, ko je še sposoben jasnega mišljenja in odločanja o sebi, tako kot si to želi Tatjana Kocijan.

Ali pa tako, kot si je to želel zdaj že pokojni akademik dr. Janko Pleterski, ki si je lani ob tem času v sobi v domu starejših na ljubljanskih Fužinah pri polni zavesti prerezal žile na zapestju, a ga je osebje v strahu pred posledicami rešilo in ga obsodilo na še nekaj mesecev počasnega umiranja s pešajočim vidom in sluhom. Pismo, ki ga je poslal državnemu zboru in v katerem je zahteval pravico do smrti, je ostalo brez odziva.

»Če je kakšno področje, kjer bi moralo biti etično sprejemljivo in zakonsko dovoljeno končati tuje življenje, je to ravno evtanazija, ki pa je najbolj prepovedana,« pravi dr. Keber. »Oblastne elite številnih držav neprestano aktivno posegajo po življenjih, kapitalske elite pehajo zaradi izkoriščanja v samomor veliko ljudi. Življenja tisočev se vsak dan uničujejo, kot da je to samoumevno, pahnjena so na raven kolateralne škode.«

Podobno je pred časom v intervjuju za Mladino razmišljal upokojeni onkološki kirurg dr. Eldar M. Gadžijev. Svetost življenja se mu v razpravi o evtanaziji zdi popolnoma zlorabljen pojem. »Kje pa je svetost življenja otrok, ki po svetu vsak dan umirajo od lakote? Zakaj je njihovo življenje manj sveto od življenja na smrt obsojenega trpečega starca? Ali svetost življenja žrtev takega ali drugačnega nasilja v imenu obrambe demokracije? Tega ne morem sprejeti!«

Družba, ugotavlja imunolog dr. Alojz Ihan v prispevku za zbornik Medicina in pravo, je smrt tabuizirala. Ali se mora človek tej družbeni normi podrejati vse do smrti? Dejstvo je, pravi Ihan, da je v smrti človek sam. »Verjetno ni treba široko utemeljevati, da je zdravniku, ki skuša načelno zastopati individualni interes bolnika, bližje pojmovanje, po katerem umirajoči sam izbere, na kakšen način bo razumel svoj interes glede življenja in njegove svetosti.«

Zlorabe

Ena najbolj priljubljenih taktik nasprotnikov evtanazije je demonizacija s strašenjem o množičnih zlorabah. »Povsod, kjer se te prakse uveljavljajo, so se pokazale zlorabe,« je pred nekaj leti za Delo razlagal dr. Božidar Voljč.

Duša Hlade Zore, zastopnica pacientovih pravic: »Številni pacienti, ki pridejo izrazit vnaprejšnjo voljo, me sprašujejo, zakaj ne morejo samostojno odločati o svojem življenju. Vprašajo me, kdaj bo vendar legalizirana evtanazija.«

Duša Hlade Zore, zastopnica pacientovih pravic: »Številni pacienti, ki pridejo izrazit vnaprejšnjo voljo, me sprašujejo, zakaj ne morejo samostojno odločati o svojem življenju. Vprašajo me, kdaj bo vendar legalizirana evtanazija.«
© Uroš Abaram

»Ko daš nekomu moč, da odloča, ali bo nekdo živel ali ne, so odločitve in zlorabe vse lažje. Iz Nizozemske, ki prednjači po evtanaziji, prihajajo šokantni podatki. Zlorab je več kot uradnih evtanazij.«

Mnenje zdravnikov o evtanaziji nikakor ni enotno, vendar pa tisti, ki se izpostavijo kot podporniki, tvegajo mrke poglede kolegov, v družbenem ozračju, prežetem z nezaupanjem do zdravnikov in senzacionalističnim medijskim poročanjem, pa včasih tudi strah bolnikov.

To se seveda sliši grozljivo, če bi bilo resnično. Na Nizozemskem so evtanazijo uzakonili leta 2002, že prej pa so jo dolga leta nekaznovano dopuščali. Že od leta 1990 vsakih pet let med zdravniki opravijo raziskavo o njihovem ravnanju ob koncu pacientovega življenja. Prva raziskava, »zloglasno« Remmelinkovo poročilo, je dejansko pokazala razmere, ki so se na prvi pogled zdele precej skrb zbujajoče, saj je bila skoraj polovica evtanazij opravljena brez izrecne bolnikove prošnje. Treba pa je vedeti, da več kot 90 odstotkov evtanazij na Nizozemskem opravijo družinski zdravniki in da je šlo tudi v veliki večini teh primerov za končanje brezupnega trpljenja v zadnjih dneh življenja z velikimi odmerki morfija, ko bolnik ni več pri zavesti, zdravnik pa se je z njim ali s svojci že predhodno pogovarjal o tej možnosti.

»Velik delež evtanazij brez izrecne prošnje bolnika, ki ga je ugotovilo Remmelinkovo poročilo, je povzročil veliko skrbi,« je pred časom za Mladino dejala dr. Bregje Onwuteaka Philipsen z amsterdamskega Inštituta za raziskave v zdravstvu in negi. »Odkar smo evtanazijo začeli regulirati, se je ta delež precej zmanjšal.«

Leta 1990 je bil delež evtanazij med vsemi smrtmi 1,7 odstotka, do leta 2015 pa se je ta delež povzpel na 4,5 odstotka. Delež evtanazij brez izrecne prošnje bolnika je leta 1990 znašal 0,8 odstotka, do leta 2015 se je ta delež kljub občutnemu povečanju števila evtanazij zmanjšal na zgolj 0,3 odstotka.

Končanje življenja brez izrecne privolitve bolnika ni nekaj, kar bi se dogajalo zgolj v državah z uzakonjeno evtanazijo. »V vsaki državi, v kateri so opravili raziskavo, so ugotovili, da se dogajajo primeri končanja življenja brez izrecne vnaprejšnje prošnje bolnika,« pravi Philipsenova. »Te primere nam je z regulacijo uspelo omejiti.« V državah, kjer je pospešitev smrti izrecno prepovedana, prav tako poznajo take primere, zaradi strahu pred posledicami so le bolj prikriti. Ali pa kdo morda verjame, da je Slovenija otok drugačnosti?

»Včasih se vprašam, ali se tudi v slovenskih bolnišnicah dogaja skrajševanje življenja,« pravi zastopnica pacientovih pravic Duša Hlade Zore. »In če bi se to dogajalo, bi bilo bolje, da se dogaja v skladu s pacientovo voljo in v okviru zakonodaje. Tudi zato je evtanazijo po mojem treba uzakoniti.«

Tatjana Kocijan je zdravniških argumentov o nevarnosti zlorab že naveličana. Zanjo so pravzaprav paternalistično žaljivi. »Če kdo zdravnikom omeni evtanazijo, začnejo takoj govoriti o zlorabah. Ampak sebe verjetno ne bom zlorabila. Vse podpišem, lahko tudi plačam. Zakaj bi morala hoditi v Švico?«

Končanje življenja brez izrecne privolitve bolnika ni stvar, ki bi se dogajala zgolj v državah z uzakonjeno evtanazijo. V državah, kjer je pospešitev smrti izrecno prepovedana, se to zaradi strahu pred posledicami dogaja le bolj prikrito.

Zdravniški paternalizem se kaže v še enem pogosto uporabljenem argumentu proti evtanaziji. Da gre pri takšni prošnji bolnika pravzaprav zgolj za klic na pomoč. »Besedo evtanazija pri delu z bolniki srečam zelo zelo redko,« je povedala dr. Maja Ebert Moltara, vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu. »Če že, vendar niti to ni tako pogosto, kot bi nekateri mislili, se srečujemo s preprostejšo terminologijo, ’danes bi si pa res želel injekcijo’, ’tako ne morem več živeti’, ’naredite kaj, da bo vsega konec’, ’naredite, da bom za vedno zaspal’. Vendar so to prošnje, ki se pojavijo ob hudih telesnih ali duševnih stiskah, navadno, ko bolnika prvič vidimo, in pomenijo klic na pomoč. Po ureditvi simptomov praviloma te želje izzvenijo in bolniki (in njihovi svojci) so hvaležni za vsak lep dan, ki ga imajo.«

V veliko primerih je to lahko povsem res. Ko pa je želja po predčasnem končanju življenja vendarle popolnoma premišljena in konkretna, je takšno zdravniško posploševanje lahko zelo kruto in ponižujoče. »Če bolnik pri polni zavesti pri svoji zahtevi vztraja, če se v daljšem obdobju noče sprijazniti s ponujenimi alternativami, vključno s paliativno oskrbo, če ni depresiven ali impulziven in če zna svojo odločitev v pogovoru z zdravnikom razumno utemeljiti, potem je ta bržkone izraz njegove avtonomne volje in bi jo veljalo kot takšno spoštovati,« v prispevku za zbornik Medicina in pravo razmišlja Friderik Klampfer.

Glede možnosti zlorab si je vredno zapomniti še nekaj: v nobeni državi, v kateri so v zadnjih dveh desetletjih uzakonili evtanazijo ali pomoč pri samomoru, je niso pozneje spet prepovedali, ker bi se ureditev izkazala za moralno nevzdržno.

Paliativna oskrba kot alternativa

Zadnja leta so se zdravniki v razpravi o evtanaziji začeli zatekati k dodatnemu argumentu – da je treba najprej zadovoljivo urediti kakovost in dostopnost paliativne oskrbe, torej lajšanja vsakršnih težav umirajočega, najsi gre za čustveno stisko ali bolečine. Utemeljitev je logična – ustrezna paliativna oskrba naj bi preprečila, da bi se ljudje za evtanazijo odločali zgolj zaradi strahu pred trpljenjem v zadnjih dneh življenja. »Če bi v trenutni situaciji samo malenkostno odprli vrata možnosti evtanazije, bi to postala avtocesta za to, da bi se ljudje umaknili iz življenja samo zato, ker jim ne zmoremo pomagati,« je pred časom za Mladino dejal upokojeni onkolog dr. Matjaž Zwitter, sicer vodja najnovejše prenove Kodeksa zdravniške etike izpred dveh let. »Ne zato, ker bi radi umrli, temveč zato, ker po nepotrebnem trpijo. Priznam, obstaja manjši delež ljudi, ki si pri polni zavesti in kljub vsem paliativnim ukrepom želijo umreti. Tudi sam sem imel opraviti s takimi prošnjami. Velika večina pa je, če jim ustrezno lajšate težave, povsem zadovoljna.«

Dušana Kebra takšni argumenti ne prepričajo. »Trditev, da je treba pred pogovorom o evtanaziji najprej zadovoljivo urediti paliativno oskrbo, me spominja na trditev, da je treba za izboljšanje zdravstvene oskrbe najprej odpraviti korupcijo v zdravstvu.« Ukrepe, je prepričan, je smiselno izvajati vzporedno. »Povsem mogoče je, da bo skrajno dobra oskrba omejila zahteve po evtanaziji. A nikoli, v nobeni še tako bogati državi, se ne bo zgodilo, da zaradi popolne zdravstvene nege nihče ne bo pomislil na evtanazijo.«

Država bi lahko uvedla možnost evtanazije, nato pa si z neprestanim izboljševanjem paliativne oskrbe prizadevala, da bi se zanjo odločilo čim manj ljudi.

Država bi lahko uvedla evtanazijo, nato pa si z neprestanim izboljševanjem paliativne oskrbe prizadevala, da bi se zanjo odločilo čim manj ljudi. Raziskave po besedah Friderika Klampferja dejansko kažejo, da se je v državah, ki dopuščajo evtanazijo, po uzakonitvi te sistem paliativne oskrbe občutno izboljšal. To je logično. »Tamkajšnje zdravstvene oblasti so se po uzakonitvi evtanazije znašle pod drobnogledom in so zato storile vse, da bi pomirile strahove in pomisleke kritične svetovne strokovne in laične javnosti.«

Pri vztrajanju, da je treba pred razpravo o evtanaziji najprej urediti paliativno oskrbo, gre pravzaprav za prestavljanje razprave v nedoločeno daljno prihodnost. Uvajanje paliativne oskrbe je, kot priznava dr. Maja Ebert Moltara, nikoli končan proces. »Realno gledano ne verjamem, da bomo kdaj dosegli, da bo dobra celostna, neprekinjena paliativna oskrba dosegljiva vsem, ki bi jo potrebovali.« Zanjo je to sicer dodaten razlog za odklonilen odnos do uzakonitve evtanazije. »V družbi, v kateri živimo trenutno, žal vidim vse preveč možnosti zlorab in zato evtanazije ne podpiram.«

Zdravniki ali kdo drug?

Jasno je, da so zdravniki za vprašanje evtanazije še posebej občutljivi. Splošno uveljavljeno prepričanje in tudi praksa v drugih državah sta, da je pospešitev smrti dejanje, ki ga opravi zdravnik.

Nekateri te predvidene vloge nikakor niso pripravljeni sprejeti. »Za uboj človeka ni potrebna medicinska izobrazba,« je za Delo dejal dr. Matjaž Zwitter. »Videli smo generala hrvaške vojske Praljka, kako je na haaškem sodišču popil stekleničko strupa in bil čez minuto mrtev. Tako stekleničko lahko odpre tudi kakšen politik ali filozof ter jo pacientu vlije v usta.«

Dr. Dušan Keber ne izključuje možnosti, da bi evtanazijo lahko izvajal tudi kdo drug, na primer drugi zdravstveni delavci ali pa celo kdo, ki ni del zdravstvenega sistema. »V samem postopku odločanja pa zdravnik nikakor ne bi smel biti izločen. Vsekakor bi moral biti postopek zakonsko natančno reguliran.«

Za predsednika komisije za medicinsko etiko dr. Božidarja Voljča ni dvoma, kdo bi nosil odgovornost. »Vemo, da bi bili, če bi bila evtanazija v Sloveniji sprejeta, izvajalci lahko samo zdravniki. Zaradi tega je glas zdravništva v tej razpravi treba z vso težo upoštevati.«

Dr. Friderik Klampfer, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru: »Zdravniki se razprav o evtanaziji praviloma udeležujejo s figo v žepu.«

Dr. Friderik Klampfer, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru: »Zdravniki se razprav o evtanaziji praviloma udeležujejo s figo v žepu.«

Pri tem je seveda nujno poudariti, da pravica do evtanazije nikakor ne bi mogla biti absolutna in da bi zdravniki jasno lahko uveljavljali ugovor vesti. Približno 15 odstotkov nizozemskih zdravnikov denimo nikakor ne bi ugodilo prošnji za evtanazijo. Približno 60 odstotkov zdravnikov je prošnji že ugodilo.

A to je za dr. Voljča dejansko dodatna skrb. »Ja, med slovenskimi zdravniki bi po vsej verjetnosti našli tiste, ki bi, in tiste, ki ne bi. To pomeni, da bi se začeli slovenski zdravniki, kar zadeva odnos do življenja in do nedotakljivosti življenja, razcepljati. In to me skrbi.«

Mejni primeri

Slovenski zdravniki se že danes pogosto znajdejo pred vprašanjem, ali bolnika kljub slabi prognozi še naprej vzdrževati pri življenju. Prekinitev nesmiselnega zdravljenja in odklop z aparatur za ohranjanje življenja sta po mnenju stroke z vidika etike na varni strani. »Ustavitev postopkov, ki zgolj vzdržujejo biološko življenje in odlašajo smrt, se z etičnega in pravnega vidika ključno razlikuje od evtanazije in samomora z zdravnikovo pomočjo. Evtanazija pomeni vnesti v bolnikovo telo sredstva z namenom, da povzročijo smrt. Samomor z zdravnikovo pomočjo pa pomeni, da zdravnik bolniku namenoma priskrbi in omogoči zaužiti sredstva, ki povzročijo bolnikovo smrt,« denimo navajajo etična priporočila za ravnanje v intenzivni medicini.

Za opustitev podpornega zdravljenja nekateri uporabljajo izraz pasivna evtanazija, česar se zdravniki praviloma zelo otepajo. A Friderik Klampfer vztraja, da z moralnega vidika med odtegnitvijo podpornega zdravljenja in aktivno evtanazijo ni kake pomembne razlike. »V obeh nas vodi želja, da bi bolniku prihranili neznosno in nepotrebno trpljenje, končni učinek je enak, bolnik nazadnje umre, le poti do tega se nekoliko razlikujeta.«

Ali kot je na posvetu v državnem svetu povzela dr. Viktorija Žnidaršič Skubic z ljubljanske Pravne fakultete: »Za obe, aktivno in pasivno evtanazijo, je potrebno neko aktivno ravnanje zdravstvenih delavcev in obe sta navsezadnje namenjeni doseganju istega cilja: pacientove smrti.«

To pa je točka, meni Dušan Keber, ki bi lahko odločilno vplivala na odnos do evtanazije. »Sprenevedavo se mi zdi, da zdravniki dopuščamo pasivno evtanazijo, ko pacienta odklopimo z vseh aparatov in mu odvzamemo zdravila, ki ga vzdržujejo pri življenju, ter s tem dopuščamo nekajdnevno povečanje trpljenja, preden nastopi smrt, ali pa mu za lajšanje bolečin predpisujemo zdravila, ki ga bodo zelo verjetno ubila, pri tem pa še vedno trdimo, da ne posegamo in nikoli ne bomo posegli v proces umiranja. Tu se zarisuje prehajanje meje, ob katerem se bo odnos do evtanazije sčasoma začel krhati.«

Ohranitev nadzora

Pri evtanaziji gre po Kebrovih besedah predvsem za vprašanje posameznikove svobode.

»Če mi zdravniki napovedo skorajšnji konec življenja in me seznanijo z verjetnim potekom dogodkov in pričakovanim trpljenjem, bi moral imeti možnost odločitve, da si ta del življenja skrajšam.« To seveda ne pomeni, da bi v vsakem primeru imeli pravico zahtevati, da vaše življenje konča zdravnik. »Morali pa bi imeti pravico do pomoči pri samomoru, to pomeni pravico do predpisa sredstev, ki bi omogočila smrt. S tako pravico bi lahko umrl v krogu družine, ne pa skrivaj in v osami, ker bi po mnenju družbe počel nekaj, kar mi je vsekakor treba preprečiti. Aktivna evtanazija bi morala ostati omejena na primere, ko bolniku zaradi nemoči ne zadošča zgolj pomoč.«

Eldar Gadžijev je v zvezi z bolnikovo avtonomijo v intervjuju za Mladino izrekel misel, ki jo velja ponavljati znova in znova. »Človek se ne more odločiti, ali se bo rodil. Pogosto ne more vplivati na to, kako bo živel. Lahko bi vplival vsaj na to, kako bo dostojno umrl.«

Pravica do evtanazije nikakor ne bi mogla biti absolutna. Zdravniki bi lahko uveljavljali ugovor vesti. Približno 15 odstotkov nizozemskih zdravnikov denimo nikakor ne bi ugodilo prošnji za evtanazijo.

Pogosto pri zahtevi po omogočenju predčasnega končanja življenja ne gre za željo po smrti, temveč za željo po ohranitvi nadzora. »Ljudje v državah z legalizirano pomočjo pri samomoru, ki so jim izdali smrtni odmerek zdravil in ga hranijo na nočni omarici, v velikem deležu teh zdravil nikoli ne uporabijo,« pravi Dušan Keber. »Pomembno se jim zdi, da imajo občutek, da lahko o nečem odločajo, da ohranjajo nadzor.«

Iz prve roke je to za Mladino pred časom potrdil Ludwig Minelli, ustanovitelj švicarske organizacije Dignitas, ki na smrt bolnim z vsega sveta omogoča pomoč pri samomoru. »Sedemdeset odstotkov naših članov, ki so prejeli začasno zeleno luč katerega izmed naših zdravnikov, nikoli več ne telefonira, dovolj jim je, da je zanje odprt ’izhod’, če bi se jim stanje še poslabšalo, bolečine in težave pa postale neznosne.«

A tudi na podlagi teh podatkov ni mogoče posploševati. Vsak človek je zgodba zase. Tatjana Kocijan je denimo na vprašanje, ali si tudi sama želi zgolj možnost evtanazije, odgovorila zelo odločno: »Možnosti evtanazije nočem zato, da bi bilo to zame zadnje zatočišče, rezerva. Vse sem večkrat premislila. Konfucij je rekel: največja strahopetnost je, če veš, da bi nekaj moral narediti, pa tega ne narediš. Ko bo prišel čas, se nameravam zelo na hitro odločiti. Veste, svoje sem odživela. Nimam niti najmanjšega razloga, da bi želela čim dlje vztrajati.«

Zgledi iz tujine

Evtanazijo je mogoče učinkovito regulirati

Nizozemska – evtanazija uzakonjena leta 2002. Zakon določa, da se postopek vedno začne na prošnjo bolnika, zdravnik pa lahko prošnji ugodi, ko se prepriča, da je bolnikova želja prostovoljna in dobro premišljena, da je njegovo trpljenje brezupno in nevzdržno, da je v celoti obveščen o svojem stanju in prognozi in da se je pred tem posvetoval še z najmanj enim neodvisnim zdravnikom.

Belgija – evtanazija uzakonjena leta 2002, pol leta pozneje kot na Nizozemskem. Za zdaj je Belgija edina država na svetu, ki za pomoč pri smrti ne določa nikakršne starostne omejitve.

Luksemburg – evtanazija uzakonjena leta 2009.

Kanada – evtanazija uzakonjena leta 2016. Da bi se izognili zlorabam, morata prošnji za končanje življenja pritrditi neodvisni priči, ki nikakor nista vpleteni v zdravljenje prosilca in nimata nikakršnih finančnih interesov

v zvezi z njegovim življenjem. Prav tako morata prošnji pisno pritrditi neodvisna zdravstvena delavca. Med podpisom zahteve po pomoči pri končanju življenja in uresničitvijo zahteve mora preteči najmanj desetdnevni rok.

Kolumbija – evtanazija za na smrt bolne uzakonjena leta 2015. Ustavno sodišče je pravico do dostojne smrti podprlo že leta 1997.

Švica – od leta 1982 dopuščena pomoč pri samomoru, če je zagotovljena iz »altruističnih razlogov«. Od leta 1998 je ta možnost omogočena tudi tujcem.

ZDA – na zvezni ravni je pomoč pri končanju življenja nezakonita, posamezne zvezne države pa so legalizirale pomoč pri samomoru. Prvi je bil že leta 1997 Oregon, sledili so Washington, Kolorado, Havaji, Kalifornija in Vermont.

Avstralija – na zvezni ravni sta evtanazija in pomoč pri samomoru prepovedani, a imajo posamezne zvezne države možnost, da same urejajo to področje. Leta 2017 so pomoč pri samomoru prvi uzakonili v zvezni državi Viktorija, ureditev bo začela veljati sredi letošnjega leta.

Vnaprejšnja volja

Smrti zdravnikom ni dovoljeno pospešiti, lahko pa jim prepoveste, da jo odlagajo

»Ste šele tretji pacient, ki me je spraševal v zvezi s tem,« mi je povedal osebni zdravnik, ko sem ga prosil za podpis izjave o vnaprejšnji zavrnitvi zdravstvene oskrbe, s katero se odrekam postopkom za podaljševanje življenja ob napredovali terminalni bolezni ali trajni popolni invalidnosti. »Tretji od 1800 opredeljenih pacientov.«

Pravica do vnaprej izražene volje v slovenski zakonodaji obstaja deset let. Njen namen je možnost zavrnitve zdravstvene oskrbe v stanju, ko ne bi bili več sposobni odločati o sebi. V takem primeru lahko bolnikova vnaprej podana izjava prepreči morebitne dileme in spore med zdravniškim osebjem in družinskimi člani ter olajša odločitev o opustitvi zdravljenja.

Precej kruto je, da zdravniku po veljavni zakonodaji vnaprej izražene volje sploh ni treba vedno upoštevati. Zanj je zavezujoča le pri terminalni bolezni. Kar zadeva vnaprejšnjo zavrnitev zdravljenja, ki bi podaljšalo življenje v popolni telesni ali duševni invalidnosti, pa gre le za eno od smernic pri zdravnikovem odločanju.

Izjava o vnaprejšnji zavrnitvi zdravstvene oskrbe, kakršno omogoča zakon o pacientovih pravicah.

Izjava o vnaprejšnji zavrnitvi zdravstvene oskrbe, kakršno omogoča zakon o pacientovih pravicah.

Sprva je zakon o pacientovih pravicah določal, da je veljavnost izjave o vnaprejšnji volji časovno omejena in da jo je treba vsakih pet let podaljševati, a je kasnejša novela zakona to omejitev odpravila. Izjava zdaj velja za nedoločen čas, do morebitnega preklica.

Za podajo izjave o vnaprejšnji volji se je v desetih letih odločilo izjemno malo ljudi. Kot pravi zastopnica pacientovih pravic Duša Hlade Zore, točni podatki o skupnem številu podpisanih izjav niso na voljo. »Zastopniki pacientovih pravic jih hranimo približno 300, osebno jih hranim 110. Ne verjamem pa, da jih je skupaj več kot 500.«

Tudi njej se zdi številka dokaj nizka. »Menim, da je glavni razlog slaba obveščenost. Dobim kar veliko pripomb pacientov, da so o tej možnosti premalo obveščeni oni in zdravniki.«

Postopek urejanja izjave o vnaprejšnji volji je poleg tega dokaj zamuden. Treba je pridobiti podpisa zastopnika pacientovih pravic in osebnega zdravnika, nato svoj podpis izjave overiti na upravni enoti, kopije izjave pa poslati vsem podpisnikom.

V nekaterih domovih starejših občanov se, da bi postopek skrajšali, dogovorijo za skupinsko srečanje z zdravnikom in zastopnikom pacientovih pravic, pravi Duša Hlade Zore. »Na srečanju varovanci dobijo vse potrebne informacije, podpišemo izjave o vnaprejšnji zavrnitvi zdravstvene oskrbe, osebje pa poskrbi, da lahko varovanci tudi vse druge formalnosti uredijo hkrati na enem mestu.«

A ljudje bi si, kot izhaja iz njenih izkušenj, pogosto želeli večjo možnost izbire. »Številni pacienti, ki pridejo izrazit vnaprejšnjo voljo, me sprašujejo, zakaj ne morejo samostojno odločati o svojem življenju. Vprašajo me, kdaj bo vendar legalizirana evtanazija.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Veronika Cukrov, pravnica, Ljubljana

    Pravica umreti

    V Mladini z dne 11.01.2019 je bil objavljen članek »Pravica umreti« avtorja Staša Zgonika, v katerem so predstavljeni razlogi za uzakonitev evtanazije v Sloveniji. Najprej bi rada izpostavila, da je prav, da se o tem pogovarjamo, vendar pa je zmotno prepričanje, ki ga je izpostavila Duša Hlade Zore, zastopnica pacientovih pravic, da naj pacienti ne bi bili zmožni samostojno odločati o svojem življenju; pravo... Več

  • Tone Rački, Ljubljana

    Pravica umreti

    Spoštovani! Več

  • Herman Graber, Ljubljana

    Pravica umreti

    Spoštovani, odmev pravnice Veronike Cukrov me je močno razočaral, toliko, da moram tudi sam prispevati k tej debati. Več

  • Janez Turk, Ljubljana

    Pravica umreti

    Izhajajoč iz deklaracije OZN o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, Ustave republike Slovenije, nekaterih strokovnih in ad hoc polemikah o evtanaziji, ki se zavzemajo za in proti uzakonitvi evtanazije v Sloveniji, predlagam vladi RS, da naloži stroki in pristojnemu ministrstvu pripravo zakona o evtanaziji. Več