Afirmativna pozicija do “izgubljenega” prostora

Gradbene ograje ločijo Plečnikov stadion za Bežigradom od uporabnika ter ga postavijo na pozicijo degradiranosti – pozicijo, kjer on zgolj razpada. Razpada kot fizični prostor, razpada kot prostor meščanov Ljubljane. Razpada zaradi nestrinjanja zasebnega lastnika in stanovalcev Fondovih blokov. Razpada na očeh javnosti, ki je nanj že pozabila in vlade, ki se ga je rešila.

Večinski lastnik, gospod Joc Pečečnik, si želi izboljšave propadajočega stadiona v novi kompleks Bežigrajskega športnega parka. Namembnost prostora torej ostaja enaka, dodaja se novi program in infrastruktura. Pa vendar se za ceno tega osnovna struktura moderira oziroma uniči. Namembnost in samo geometrijsko obliko stadiona se torej vzame kot to “arhitekturo”, ki se jo ohrani. Projekt pa pozablja, da je namembnost arhitekturnega objekta v osnovi odprta in daje možnosti za redefinicijo prostora. Arhitektura ni tista, ki sama sebe določa kot eno in edino pravilno, ampak se skupaj z družbo in kulturo spreminja ter vzpostavlja v vsaki novi sedanjosti. Če je njeno delovanje dobro, je ravno z vidika, da se kaže kot dober primer arhitekture tistega kraja in časa. Sama v sebi nosi ta potencial spremembe kot ponovnega razmisleka ter redefinicije njenega pomena in delovanja. Stadion je kot dober primer arhitekture v svojem času spreminjal svojo namembnost in z akumulacijo tega postal prostor kolektivnega spomina. Spomina na shode, nogometne tekme, zaprisege, koncert skupine Siddharta, atletske podvige, način in potek gradnje, njegove omejitve in uspehe, … Vsem tem spominom je skupna misel ustvarjanje prostora za vse ljudi. Tu se postavlja vprašanje, če je novi projekt bežigrajskega stadiona zgrajen s to isto mislijo, z mislijo za skupno dobro. (Tu se ne mislim spotikati ob trditve nekaterih, da se to gradi za tistih dvajset nogometašev in sto gledalcev. Zanima me predvsem, kakšne kvalitete nudi projekt Bežigradu, Ljubljani, Sloveniji in nenazadnje Plečniku.) Stadion ponuja tribune s 7500 sedišči, podzemno garažo za 1800 vozil, kjer bodo (pod samim stadionom) prav tako prostori za športnike, servisni prostori, strelišče, dvorana za borilne veščine in seveda trgovski center. Izven zidu (na parceli 312) so v planu tri poslovne vile, na drugi strani na meji z Drenikovo ulico pa 72 metrov visoka stolpnica, kjer se bo nahajal hotel, zdravstveni center, dvorana za športno plezanje in fitnes. Ena izmed pomembnih trditev gospoda Joca Pečečnika je osemsto novih delovnih mest, ki jih s projektom pridobimo. Dodaja: “Ali vlada želi, da je naš stadion strošek državljanov ali želi, da je prihodek državljanov? V kolikor želi, da je strošek državi, ga jaz javno ponujam, da odkupi moj delež in naredi park, kjer se bodo gojile solate in sprehajali psi. V kolikor pa želi, da bo to prihodek, pa naj samo korektno upošteva našo dokumentacijo in izpelje postopek.” Jasen odgovor predvsem poda z izjavo: “…glavni namen je, da se vzpostavi projekt, ki bo imel ekonomsko logiko in ki bo ohranil spomenik in bo čimveč Ljubljančanom in ostalim državljanom ter turistom dajal smisel za obisk.” Torej je prostor lahko zgolj in samo definiran z ekonomskega vidika. Z vidika ali dela izgubo ali dela dobiček. Torej iz sistema tržno-instrumentalne logike, logike kapitalizma, ki zahteva nadzor in popolno definiranost prostora. Vse se podreja funkciji oziroma uporabnosti, ki jo lahko prikažemo z grafi in izmerimo njeno donosnost kapitala. Pa naj bo to od prodanih vstopnic nogometnih tekem, parkirnih listkov, najemniških pogodb trgovin ali turističnih ogledov. Iz vsega tega dobimo povsem preprosto enačbo: prostor = €.

To potrjuje tudi novi minister za gospodarstvo gospod Zdravko Počivalšek: “Interes države je v tem, da se kulturno zgodovinski spomenik revitalizira v gospodarske namene.” Ne glede na zgodovino in vrednost stadiona v smislu kulturnega spomenika državnega pomena, se ta enačba uporablja tudi v vladi. Avtorji projekta, biro GMP, zagotavljajo, da bodo Plečnika spoštovali, vendar ga morda malo “izboljšali”.

Plečnik je z načrtovanjem Ljubljane kot novih Aten v svoji urbanistični viziji podaljšal Ljubljano z njenimi vpadnicami in objekti večjega družbenega oziroma državnega pomena ter s postavitvijo stadiona ob liniji Dunajske ceste razširil malo mestno jedro. Na že prej izkopani gramozni jami, je zasnoval prve orise potencialnega stadiona. Po grškem zgledu je preučeval okolico in izhajal iz že danega reliefa. Ta način gradnje je najbolj razpoznaven pri grških teatrih, ki se s svojimi tribunami zlijejo s terenom, prav tako kot se tudi pri Plečniku. Torej prva “izboljšava” je porušitev celotne površine tribun in trenutnega travnika, v zamenjavo za izgradnjo parkirne hiše in nakupovalnega središča. Zanima me, če Grki prav tako razmišljajo o izgradnji nakupovalnega centra pod antičnim gledališčem v Delfiju. Druga “izboljšava” so same tribune, saj so trenutno namenjene kot stojišča in so po novih nogometnih standardih preozke za sedišča. Zato se jih bo malo razširilo. In ne pozabimo, prostor = €, tako se bo celotni stadion malo poglobil in s tem pridobil dodatne sedeže. Do sedaj smo glorieto, osrednjo grajeno strukturo, pustili nedotaknjeno, vendar se zaradi te poglobitve tudi ona sama malo spremeni oz. izboljša. Doda se ji še ena etaža na spodnji strani. Ob nepoznavanju Plečnikove arhitekture, harmonij, ritma, zaporedij in razmerij, me prav nič ne čudi “ne-odnos” tujih arhitektov, ki se vsemu temu verjetno niso niti malo posvečali (sodim na podlagi predloga nagrajene rešitve). Prebrali so dokumentacijo kulturnega varstva, jo “upoštevali” in predlagali najbolj optimalen in dobičkonosen projekt, kjer je ideja Plečnikovega stadiona postranska misel. In na ta predlog sramotno dobili soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Pravi problem projekta ni hrup, ki bi motil prebivalce Fondovih blokov in prav tako ne solata, ki raste na zemljišču ob stadionu, niti ne medijska izpostavljenost civilne iniciative in interes političnih strank, prav tako nas ne zanima vodenje ARSA ter njihovi motivi in postopki … Problem je predvsem ta, da je bil gospod Pečečnik zmotno zvabljen v projekt, brez obrazložitve pomena stadiona kot Plečnikove dediščine, ki ne potrebuje prav nobene “izboljšave”. Kar potrebuje, je popolna prenova miselne obravnave stadiona, premislek zakaj je ta prostor pomemben in kako ga še lahko uporabljamo. Vendar je za to potreben prvi korak, in sicer sprememba enačbe iz prostor = € v prostor > €, ter zavzemanje prav vsakega meščana, državljana, politika in arhitekta, da se bori za odprt javni prostor, ki je tako moj, kot tudi tvoj.

Za prostor arhitekture, ki tam že je.