Zelena knjiga

Potovanje.

V času, ko je bila Amerika še “velika”, potemtakem v času rasne diskriminacije in segregacije, so črnci težko potovali, zato je začel Victor Hugo Green leta 1936 izdajati Zeleno knjigo (Green Book, alias Negro Motorist Green Book), turistično-potovalni vodnik, ki je črncem povedal, v katerih mestih so varni, v katerih hotelih jih bodo sprejeli, v katerih restavracijah jim bodo postregli, v katere klube jih bodo spustili, v katerih mehaničnih delavnicah jim bodo popravili avto, v katerih poletnih kampih so dobrodošli in tako dalje.

Črnec, ki na tripu ni hotel težav, je sledil tej “potovalni bibliji”, zato ji sledi tudi dr. Don Shirley (Mahershala Ali), genialni temnopolti jazz pianist, ki leta 1962 v družbi Tonyja Vallelonge (Viggo Mortensen), svojega belopoltega šoferja in telesnega stražarja, sicer reditelja v nekem mafijskem klubu (okej, Tony Soprano pred Tonyjem Sopranom), krene na koncertno turnejo po ameriškem jugu, kjer igra navdušenim belskim elitam, a v dvorano, restavracijo ali klub mora vstopiti skozi stranski vhod. Ne zaradi rasizma, temveč zaradi tradicije in klubskih pravil, pravijo domačini.

Zelena knjiga – duhovita, igriva, a precej poenostavljena, ne ravno niansirana in lahko prebavljiva verzija ameriške zgodovine – je šolski film. Kar pomeni troje. Prvič: da ima uvod, jedro in zaključek – začne se kot Dobri fantje, nadaljuje kot Šofer gospodične Daisy in konča kot Letala, vlaki in avtomobili. Drugič: da sta glavna junaka popolni nasprotji – prvi je črnec, drugi belec, prvi je genij, drugi uličar, prvi je intelektualec, drugi neizobražen, prvi je kultiviran, drugi primitiven, prvi je eleganten, drugi robat, prvi je precizen, drugi šlampast, prvi izbira besede, drugi jih sploh ne pozna. In tretjič: da kritizira rasizem, a tako, da bi bilo to všeč tudi rasistom. Ne tvega, ampak se zadovolji s tem, kar najde na površini. Še več: staromodno, že kar naivno – tako kot nekoč Beg v verigah in pred nekaj leti Služkinje – perpetuira mit, da so črnce rešili belci. Le počakati je treba, da belci ugotovijo, da so tudi črnci ljudje, pa se bo vse spremenilo! Zelena knjiga, posneta po resnični zgodbi, je pač belski film za belce. (tudi Kinodvor)