Giljotina nad vratovi liberalne elite

V času volitev so najnevarnejši tisti, ki znajo brezup najbolje izkoristiti. Morda največji genij demagogije, ki se kot senca vleče po Evropi, je Steve Bannon. Lahko da se danes v Evropi zdi, da nam ni nevaren. Da je njegov čas že mimo. Da kot Američan ne zmore nagovoriti Evrope. Da o njem vse vemo, da nikogar, še skrajnih desničarjev ne očara več. Vendar pa je pomembno razumeti, da problem ni Bannon kot oseba, temveč raje bannon kot orodje nagovora, ki ga je iznašel, problematične so politične implikacije njegove ideologije, všečnost njegove zdrave razumskosti, retorično zakrivanje nestrpnosti, ki je po izkušnji 20. stoletja do danes sicer precej uspešno onemogočala javno prisotnost odkritim fašistom.

Kaj točno je bannon in kako ga razumeti? Dober uvid nam ponudi nedavni nastop njegove personificirane različice, torej Bannona samega, na enem izmed odmevnih pogovornih dogodkov Oxford Union asociacije (pred kratkim je tam nastopil tudi Slavoj Žižek). Objavljen je na YouTubu in ga na ogled in posluh priporočam vsem, saj pomeni eno izmed boljših priložnosti za razumevanje altdesničarske demagogije, ki je postala glavno orožje političnega nagovora desnih strank.

Ko Bannon prikoraka na oder, je nemudoma soočen z vzvišenimi pogledi oxfordske elite, kljub institucionalnim zahtevam prestižnega liberalnega establišmenta pa k pogovoru pristopi nepretenciozno, skorajda očetovsko. Poslušalce nagovori mirno in zbrano, njegovo telo in besede izžarevajo spokojnost modrega človeka, ki mu gre prisluhniti. Kot mačka se giblje od besede do premora in nazaj do besede, od vprašanja do odgovora, in v vsaki točki ohranja absoluten nadzor nad potekom pogovora. Spretno obsoja nasilje »obeh strani«, s čimer se pozicionira v sredinsko zmernost, njegove besede v prijateljskem tonu sporočajo skorajšnjo spravljivost. Glasno nasprotuje fašizmu, za katerega trdi, da je vedno stvar državne represije, skorajda v isti sapi pa zagovarja obliko nacionalsocializma, ki v številnih točkah spominja na ekonomsko politiko tretjega rajha. Pri tem seveda pazi, da povezava ne bi postala preveč očitna, dobro se namreč zaveda, pred kom stoji in komu govori. V vsakem trenutku pogovora se obrne tako, da ne bi pritisnil na sprožilec liberalne občutljivosti, očitajoča vprašanja iz občinstva dosledno posluša in jih občasno pohvali, daje občutek, da je dojemljiv za mnenjske razlike. Zagovarja kulturno raznolikost, vendar pa ji ne dovoli v okolje judovsko-krščanskih vrednot, v okviru katerih določi pravico do ameriškega (in evropskega) potnega lista. In prav tukaj je težišče njegovega fašizma. Brez diktatorske volje pač ni mogoče poenotiti kulture neke države, državljanstvo pa je pogojeno s točno določeno tradicijo in običaji. Bannonov puritanizem je v svoji kali neločljiv od nasilnega izključevanja napačnega, neskladnega, umazanega, nenaravnega, neurejenega, neprilagodljivega in neprilagojenega.

Njegov jopič je obkrožen z dragimi oblekami liberalne elite, njegovi dolgi in neurejeni lasje obdani s skrbno počesanimi pričeskami. Čeprav je visoko izobražen z magisterijem s Harvarda, v besedah vedno ostane preprost in luciden, ne operira s citati ali grandioznimi teorijami, v pogovoru na neki točki študentko zavrne z ugovorom, da je njeno vprašanje preveč teoretsko, da želi komunicirati jasno in neposredno. Češ da je on samo »preprost človek«. Poslušalcem večkrat zagotovi, da se »niti on sam vedno ne strinja z Bannonom«, s tem pa na hitro zavrže obsodbe, ki se dotaknejo izbruhov njegove občasne sovražnosti. Bannon je dovršeno in premišljeno nasprotje svojemu avditoriju. Celotna simbolika njegove podobe, besedišča in oddaljevanja od osebne odgovornosti je metodičen del njegovega antimodernističnega nastopa. V hramu liberalnega se Bannon povsem oddalji od vseh idealov razsvetljenstva – nasprotuje humanizmu, ateizmu, strpnosti, normam osebne odgovornosti … Sprejme se v svoji naravi, v telesu človeka, ki ga je naredil bog, znotraj tega sprejme svojo občasno sovražnost in tako legitimira sovražnost altdesničarjev, ki v lastnem rasizmu, homofobiji ali seksizmu naenkrat niso več sami. Po dolgem času so spet dobili zavetje pred vzvišenimi pogledi opulentno oblečenih in opulentno izobraženih.

Pomembno je razumeti, da problem ni Bannon kot oseba, temveč bannon kot orodje nagovora, ki ga je iznašel in demonstriral v ameriški volilni tekmi.

V službi Trumpa je Bannon pomenil glas srednjega razreda. Ena izmed glavnih prednosti Bannona in njegove PR-kampanje je v tem, da je kot eden izmed prvih prepoznal in se odzval na zaton tretje poti socialne demokracije, na nezmožnost liberalnega konsenza v obravnavi strukturnih patologij kapitalizma. Trumpova politika naj bi obravnavala probleme srednjega razreda in v oxfordskem pogovoru Bannon zatrdi, da se ukrepi že kažejo v padcu brezposelnosti in porastu plač srednjega razreda. Seveda je to popolna izmišljotina. Gospodarska rast je delno zasluga prejšnje administracije in večinsko del svetovnega okrevanja, torej samo trend na ciklični poti kapitalizma. Trumpova finančna deregulacija, zviševanje izdatkov za vojsko, zniževanje socialnih transferjev in davčni odpustki najbogatejšim pravzaprav govorijo povsem neoliberalni jezik. To jasno pove eden izmed zbranih študentov in Bannon mu pravzaprav sploh ne nasprotuje, vendar je pomislek hitro prepustil tišini. Če bi se z njim preveč ukvarjal, bi se hitro osvetlila hipokrizija, ki je neločljiva od njegovega delovanja znotraj alt desnice: Čeprav pridiga o socialni ekonomski politiki, ki naj bi bila osredotočena na delavski razred Američanov, nikoli ni bil Trumpov ekonomski svetovalec. Uporaben in uporabljen je bil izključno v službi za odnose z javnostjo.

Seveda je celoten pogovor s študenti farsa. Bannon je giljotina nad vratovi liberalne elite, ki mu v imenu svobodnega govora odpira vrata, on pa se s površinsko vljudnostjo iz njih nevidno norčuje. Najhuje pri vsem je, da se gostje tega ne zavedajo. Zastavljajo mu resna vprašanja, ki pa postanejo irelevantna v trenutku, ko se zaletijo v zid Bannonove retorične spretnosti; Bannon namreč prebira in izkorišča ideološke profile poslušalcev podobno, kot to počnejo internetni algoritmi, ki servirajo informacije, prilagojene glede na politične, kulturne ali seksualne preference uporabnika. Spretno manevrira med ravnmi vprašanj in izbira točno tiste elemente, na katerih lahko zgradi svojo različico resnice, zato se lahko o istih idejah nemoteno pogovarja z liberalci in tudi s konservativci ali celo levičarji.

Politiki kalibra Marine Le Pen, zavedno ali ne, posegajo po bannonskih retoričnih orodjih in pridno nabirajo politične točke za prihajajoče evropske volitve.

Bannon je iznašel izredno dovršeno metodo nagovora javnosti, osvojil je damagoške vrhove, ki smo jim priča v Oxfordskem nastopu. Dovršno selekcionira tematiko in vsebino pogovora, v okviru tega pa je kar se da resnicoljuben, strpen in vsesplošno razumniški. V pogovoru z liberalno elito ne ponuja priložnosti za razumni dialog, njegov pristop je povsem kategoričen, navidezno transparentnost pa izrablja za sredstvo prikrivanja. Zastopa postmodernistični razkroj dialektike, racionalnega diskurza, ki smo ga še nedavno imeli za samoumevnega. Podoba velikega in skromnega Bannona nad majhnim in vzvišenim občinstvom je neusmiljeno ironična, zrcali nadvlado ruralnega ameriškega »zdravega razuma« nad visoko izobraženo oxfordsko elito. Izseva nemoč establišmenta, ki je Oxford sam, je posmehljiva opazka tega, da je pravzaprav aroganca liberalcev tista, ki jo Bannon izkorišča, da na oblast zavihti fašiste.

Bannona ni za podcenjevati. Morda se res zdi, da je ’out’, da se od njega oddaljujejo tudi najbolj desno usmerjene evropske stranke. Kaj je torej bannon, če pa je Bannon politično mrtev? Je populistični modus operandi alt desnice, je zakrita protislovnost »zmernega fašizma«, ki napeljuje številne pozabljene v duhu časa, vse tiste, ki se, soočeni z novim in neznanim, počutijo napadene. Sto tisoči v Franciji izpostavljajo probleme malega človeka, ki je izgubljen pod neoliberalnim Macronom, sledijo jim državljani Nemčije, Švedske, Nizozemske, Velike Britanije in Belgije. Na cedilu so jih pustile prazne obljube meritokracije kapitalizma, ki naj bi zagotovila prosperiteto za poštene in delavne. Medtem ko se zdi, da levica podcenjuje politični kapital rumenih jopičev, to heterogeno strukturo brez skupnega političnega cilja in ideoloških vrednot najbolje nagovarjajo nacionalisti in zagovorniki brexita, politiki kalibra Le Pen, ki, zavedno ali ne, posegajo po bannonskih retoričnih orodjih in pridno nabirajo politične točke za prihajajoče evropske volitve. Desni populisti se zavedajo, da je temelj nezadovoljstva razredni konflikt, ki potrebuje razkrinkanje antagonista. Desnica antagonista seveda ne išče v rdečih zvezkih, temveč igra na bolj površne sentimente nestrpnosti in sovražnosti. Kot odziv na poglabljanje razrednega konflikta, ki se izraža v prepadu med imetniki in neimetniki, je metaforična giljotina nad elito vsekakor potrebna, vendar pa se je treba vprašati, ali si resnično želimo, da revolucijo vodi reakcionistični bannonizem.