Je Venezuela socialistična ali kapitalistična katastrofa?

»I ne brini amigo, što španjolski ne znaš mucaj šarmantno ljubavne riječi nasmješi se, budi mačak koji zadovoljan prede i pogledaj, već sjaje, oči senorita su zvijezde Heeeej, Caracas«
— Caracas (album Negdje postoji netko), Drago Mlinarec, 1977

Zadnje dni smo v nedogled poslušali razloge, zakaj je treba venezuelskega predsednika Nicolása Madura nemudoma – takoj, pri tej priči – odstaviti in odgnati. Prvič: Ker Venezuelci živijo v veliki bedi, ker nimajo hrane in zdravil, ker komaj živijo (»Venezuelsko gospodarstvo je tako slabo, da starši svoje otroke puščajo v sirotišnicah,« je lani pisal Washington Post). Drugič: Ker Venezuelci množično bežijo iz Venezuele – odselilo naj bi se jih že tri milijone. Tretjič: Ker je nasilen. Četrtič: Ker je spodkopal demokratične institucije in medijsko svobodo. Petič: Ker so bile lanske predsedniške volitve, na katerih je ponovno zmagal, nelegitimne. Šestič: Ker je sicer z nafto in minerali zelo bogato Venezuelo povsem zafural. In sedmič: Ker je Venezuela propadla država – failed state.

To so dejstva, ki jim ni mogoče oporekati, pravijo. Le zakaj bi jim oporekali? Toda lepo jih je malce relativizirati, če že zaradi ničesar drugega, potem vsaj zato, da bolj izstopijo hinavska sprenevedanja zahodnih sil, alias »mednarodne skupnosti«, ki zdaj moralizira in ki je tako »odločno« popadla Venezuelo, kot da je le Venezuela takšna – propadla, zafurana, antidemokratična, nasilna, neznosna, nelegitimna in bedna.

Navsezadnje, v siloviti bedi ne živijo le Venezuelci. Hudega pomanjkanja hrane in zdravil ne trpijo le Venezuelci. Spomnite se le brazilskih favel – in drugih latinskoameriških favel, ki so pravi teatri človeškega trpljenja. Spomnite se afriških in azijskih slumov.

Spomnite se ameriških getov – in losangeleškega brezdomskega »Skid Rowa«, če smo že ravno pri tem.

Saj ljudje ne bežijo le iz Venezuele, ampak tudi iz Gvatemale, Hondurasa in Salvadorja – a njih Trump, ki zdaj nastopa kot rešitelj in osvoboditelj Venezuelcev, razglaša za teroriste.

Dalje, ljudje ne bežijo le iz Venezuele, ki je te dni videti kot Vzhodna Evropa leta 1989, ko je padal berlinski zid, ampak množično bežijo tudi iz Gvatemale, Hondurasa in Salvadorja – in Trump, ki zdaj nastopa kot rešitelj in osvoboditelj Venezuelcev, jih razglaša za teroriste, kriminalce in zavojevalce, nadnje pošilja vojsko in solzivec, grozi jim s strelnim orožjem in zgraditi hoče zid, tako da pred komunisti, socialisti in drugimi tirani ne bi mogli zbežati v svobodo (Ameriko). Ljudje prav tako bežijo iz afriških dežel. In seveda, še vedno bežijo iz Afganistana in Iraka, ki so ju rešili in osvobodili Američani. Še množičneje kakopak bežijo iz Sirije, od koder jih je pregnala Islamska država, stranski produkt ameriške invazije na Irak.

Dalje, nasilen ni le venezuelski predsednik Maduro. Spomnite se le, kako Filipince – osumljene dilanja in narkomanije – pobija predsednik Duterte. Brez sojenja. Zapreti je dal tudi številne svoje kritike. Ali kdo bojkotira Filipine? Ne, ravno nasprotno: tujih investicij je več, kot jih je bilo. Ali pa se spomnite, kako svojo konkurenco pobija severnokorejski despot Kim Džong Un. Jasno, oba sta Trumpova velika prijatelja. Tako kot brazilski predsednik Jair Bolsonaro, »tropski Trump«, ki je vsem levičarjem zagrozil s čistko in fizično odstranitvijo: »Ali bodo odšli prek morja – ali pa jih bomo zaprli!« In seveda, če bi se izkazalo, da je njegov sin gej, bi ga ubil.

Dalje, demokratičnih institucij in medijske svobode ne spodkopava le Maduro. Kje neki. Freedom House poroča, da je v zadnjih letih demokracija nazadovala v 71 državah. Antidemokracija je zelo trendovska. Tako kot dobesedno pobijanje medijske svobode: spomnite se le, kako je dal savdski princ Mohamed bin Salman, veliki ameriški prijatelj, grizlijevsko likvidirati savdskega novinarja Hašodžija. In spomnite se, kako Trump, ki medije itak razglaša za »sovražnike ljudstva« (in fake news), potem tega gnusnega zločina ni in ni hotel obsoditi, ampak je bin Salmanu celo obljubil večno in brezmejno zvestobo. Amerika Madura razglaša za rušilca demokracije, Trump, ki je pred ameriškimi predsedniškimi volitvami rekel, da izida volitev ne bo priznal, ki spi s Hitlerjem in ki je Ameriki nedavno zagrozil z uvedbo izrednih razmer (če mu demokrati ne odobrijo denarja za gradnjo obmejnega zidu), pa je nespodbitni in neomajni fen prav tistih vladarjev, ki rušijo demokracijo – Putina, Kima, Erdoğana, Duterteja, bin Salmana in tako dalje. Še huje: v Venezueli se je voditelj opozicije samorazglasil za venezuelskega predsednika, pa se mu ni nič zgodilo – živo si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo z voditeljem savdske opozicije, ki bi se samorazglasil za edinega legitimnega voditelja Savdske Arabije. Bin Salman ga ne bi gledal.

Dalje, nelegitimne niso bile le venezuelske predsedniške volitve. Spomnite se zadnjih ameriških predsedniških volitev: Hillary Clinton je dobila tri milijone več glasov kot Trump, toda predsednik je – zaradi šikan ameriškega elektorskega sistema (Electoral College) – postal Trump. Marsikomu se to ne zdi ravno legitimno. Če dodate še preostale folklorne neprijetnosti ameriških volitev, kot so zastraševanje črnskih volivcev, mahinacije z glasovalnimi mašinami in republikansko čiščenje volilnih seznamov, potem ameriške volitve kar smrdijo po nelegitimnosti. Juan Orlando Hernández, skorumpirani predsednik Hondurasa, ameriški prijatelj, je leta 2017 predsedniške volitve gladko izgubil, a je dal še med štetjem glasov ugasniti kompleten volilni sistem – ko so ga ponovno prižgali in prešteli glasove, je zmagal on. Njegova zmaga ni bila le nelegitimna, ampak tudi nelegalna, toda Amerika ga je takoj priznala za zmagovalca volitev. Tako je postal novi/ stari predsednik Hondurasa, iz katerega ljudje – zaradi kaosa, bede, nasilja in korupcije – množično bežijo.

Smo zdaj, ko se je Juan Guaidó samorazglasil za venezuelskega predsednika, dobili novo načelo, s katerim bomo uveljavljali ničelno toleranco do antidemokracije?

Dalje, Maduro ni edini, ki je zadnje čase povsem zafural bogato deželo. Ne pozabite, da je na zelo bogatem Zahodu pred dobrimi desetimi leti izbruhnila silovita finančno-gospodarska kriza, ki je opustošila – in ja, zafurala! – zelo bogate dežele. Ne socializem – kapitalizem je bil ta, ki je katastrofalno in sramotno odpovedal. Ljudje so ostali brez služb, karier, življenj. Mnogi so se preselili. Nekatere države – najbolj brutalno Grčijo – so podvrgli terorju »trojke«. Ko je kapitalizem odpovedal, pa ni zafural le bogatih dežel, temveč je zafural tudi stabilnost povojnega reda, saj so se razmahnili agresivni populizmi, etnonacionalizmi in neofašizmi, ki so na oblast pripeljali klovne in trole, kakršen je Trump, osvoboditelj zafurane Venezuele.

In končno, Venezuela ni edina propadla država. Ne, niti približno. Propadlih držav kar mrgoli. Ni jih uničil Maduro, še manj socializem. Pomislite le na Irak – kdo ga je že prelevil v propadlo državo? Sadam Husein? Ne, temveč ameriška shock & awe invazija. Pomislite na Sirijo – kdo jo je prelevil v propadlo državo? Točno: invazija Islamske države! In kdo je ustvaril Islamsko državo? Ameriški napad na Irak. Brez ameriškega napada ne bi bilo Islamske države – brez Islamske države ne bi bilo propadle Sirije. Ali pa pomislite na Libijo – kdo jo je prelevil v propadlo državo? Ja, Natov napad. Bagdad, Tripoli in Damask so izgledali kot moderna, sekularna, zahodna mesta – nič več. Če hočeš, da država propade, ne potrebuješ socializma.

Predvolilna vojna

Tu se zastavi dvojno vprašanje. Prvič: Kako to, da je »mednarodna skupnost« – z Ameriko na čelu – šele zdaj spregledala? Kako to, da šele zdaj pretaka »humanitarne« solze? In drugič: Zakaj se je izmed vseh dežel, ki se kopljejo v antidemokraciji, nasilju, neznosnosti, bedi, zafuranosti, propadlosti in nelegitimnosti, tako »odločno« in »ultimativno« spravila prav na »bolivarsko« Venezuelo?

Prvič; v času, ko mnogi iščejo – magari utopične, povsem eksperimentalne – alternative neoliberalnemu kapitalizmu, je bilo treba nujno – čim bolj nazorno in na odprti sceni – pokazati, da alternativa ne obstaja. Glejte, socializem je Venezuelo potegnil v brezno, pa ima največje naftne zaloge na svetu! Socializem ne more preživeti niti v deželi z največjimi naftnimi zalogami na svetu! Ni bogastva, ki bi rešilo socializem! Ne, Venezuela na dolgi rok ni imela nobenih možnosti. Kar so potrjevali tudi puči, sabotaže, poskusi atentatov (na Madura in še prej Cháveza), napadi na valuto, umetna ustvarjanja pomanjkanja in sankcije, s katerimi jo je vsa ta leta utrujala Amerika.

In drugič; Trump noro potrebuje originalno vojno, s katero bi preglasil RussiaGate, ki mu zateguje zanko, in si pred volitvami, ki so vse bližje, dvignil ratinge. Vsekakor: Trumpovo rušenje Madura je že predvolilna poteza. Kar seveda pomeni, da se je Evropska unija aktivno vključila v Trumpovo predvolilno kampanjo – in da je podprla Trumpovo kandidaturo.

Nič, tu smo že bili. Evropa vedno pade na iste ameriške finte.

Scenarij dobro poznamo: ameriški predsednik potrebuje vojno (in nafto), s katero bi preglasil svoje težave in nizke ratinge – potem najde (naftno) deželo, ki bi jo lahko napadel – potem voditelja te dežele razglasi za diktatorja in mučitelja nacije – potem zagrozi z napadom in zamenjavo režima – potem sestavi koalicijo voljnih – potem mu vsi salutirajo, tudi tuji državniki in mediji – in ameriški predsednik postane voditelj svobodnega sveta.

Iraški format

Tako je voditelj svobodnega sveta postal George W. Bush – in še vedno teče kri, Bližnji vzhod še vedno gori, ljudje še vedno bežijo, obupanci se še vedno samorazstreljujejo, teror še vedno pljuska na Zahod. In tako skuša zdaj voditelj svobodnega sveta postati Trump. Vse poteka po dobro znanem, uveljavljenem »iraškem« formatu.

Da pa bi res vse potekalo gladko in po črki tega preverjenega formata, rušenje venezuelske vlade pakirata svetovalec za nacionalno varnost John Bolton in posebni odposlanec za Venezuelo Elliott Abrams, zloglasna neokonservativna jastreba (člana think tanka Projekt za novo ameriško stoletje, v katerem so bili še Dick Cheney, Donald Rumsfeld in Paul Wolfowitz), nekoč arhitekta rušenja Sadama Huseina in invazije na Irak. Abrams je ljubitelj latinskoameriških hunt (npr. argentinske), oddelkov smrti (npr. genocidnega gvatemalskega generala Efríana Ríosa Montta ali pa salvadorskega bataljona »Atlacatl«, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zagrešil številne pokole nad civilisti), pučev (korežiral je puč, s katerim so leta 2002 za nekaj dni zrušili Huga Cháveza, kar lahko vidite v dokuju The Revolution Will Not Be Televised) in »črnih« operacij (sredi osemdesetih je orkestriral javno šikaniranje novinarjev Associated Pressa, ki sta razkrila afero Iran-Contra), Bolton pa je Ameriko – in svet – prepričal, da ima Irak orožje za množično uničevanje, da je v postelji z Al Kaido in da je bil povezan s terorističnim napadom na Svetovni trgovinski center.

Vse to so bile kakopak le teorije zarote, le fikcije, le fake news – laži za množično uničevanje. A po drugi strani: ameriške vojaške intervencije so vedno temeljile na lažeh – iraški vojaki v Kuvajtu dojenčke mečejo iz inkubatorjev, so trdili leta 1990, preden so sprožili operacijo »Puščavski vihar«. Vprašanje je le, kaj od tega, kar govorijo o Venezueli, ni res.

A format se čudovito prijemlje. Tako kot pred leti tudi zdaj vsi govorijo o »zamenjavi režima«, kot da je to nekaj samoumevnega in vsakdanjega. Tako kot leta 2003 tudi zdaj nenehno poslušamo ameriško frazo: »Na mizi so vse opcije.« Bušiji so pozivali k zrušenju iraške vlade, Iraku so grozili z vojaško silo in invazijo, za Sadama pa so uporabljali le še izraz »diktator«. Natanko to počnejo trumpiji: pozivajo k zrušenju venezuelske vlade, Venezueli grozijo z vojaško silo in invazijo, za Madura pa uporabljajo le še izraz »diktator«. Ironično: Trump ljubi diktatorje! Z Mohamedom bin Salmanom in Kim Džong Unom vred. Ne da je bilo leta 2003 kaj drugače: bušiji so ljubili diktatorje – razen Sadama, ki pa so mu očitali prav to, da je diktator.

Američani so leta 2003 rekli, da se s Sadamom ne bodo pogajali in da je zanj najbolje, če zapusti Irak. Tudi zdaj Američani pravijo, da se z Madurom ne bodo pogajali (vse oblike posredovanja, ki jih ponujajo državniki, z nekdanjim španskim predsednikom Zapaterom vred, tako kot leta 2003 zavračajo) in da je zanj bolje, če čim prej odide »na kako plažo čim dlje od Venezuele« – v nasprotnem primeru bo pristal »na kaki plaži v Guantanamu«, je rekel Bolton. Bušiji so – tako kot trumpiji zdaj – ponavljali, da je prehod v demokracijo neizbežen. Ni bil.

Amerika je zamrzovala iraško premoženje v tujini, lobirala, agitirala in na druge države izsiljevalsko pritiskala, naj se opredelijo – naj torej »izberejo pravično stran« in se pridružijo »silam svobode«. To je zdaj počela tudi Trumpova administracija: uvajala je nove in nove sankcije, države pa pozivala, naj se pridružijo »silam svobode«. Amerika je pred napadom na Irak sestavila »koalicijo voljnih« – svojemu križarskemu pohodu je skušala vdihniti legitimnost. Retorika je bila manihejska, primitivna, infantilna: kdor ni z nami, je proti nam! Tudi zdaj je na hitro sestavila antisocialistično »koalicijo voljnih«, ki priznava predsedništvo Juana Guaida in v kateri najdete Kanado, desničarske latinskoameriške vlade (alias »Lima Group«), številne države Evropske unije (brez Grčije in Irske), Avstralijo (brez Nove Zelandije), Izrael, Gruzijo in celo Ukrajino, ki ji Putin počne to, kar Trump počne Venezueli. Amerika hoče svoji »sili svobode« vdihniti legitimnost. Kdor ni z nami, je proti nam!

Ameriki je povsem vseeno za trpljenje Venezuelcev. Vzvišen, pokroviteljski odnos do Venezuelcev – kot da so otroci, bebci! – je nezgrešljiv.

Ameriški mediji, ki so se Bushu še malo prej posmehovali, so se v trenutku prelevili v provojni orkester – tako kot so se zdaj v provojni orkester prelevili ameriški mediji, ki so se še malo prej posmehovali Trumpu. Trump, ki že dolgo ve, da je bankrot lepa poslovna priložnost, je pač ugotovil, da je vojna še lepša priložnost. No, vojne so tudi za medije, ki Madura zdaj tako demonizirajo kot nekoč Sadama, najlepša poslovna priložnost – CNN živi od vojn.

Irak ima velike zaloge nafte, toda ob ameriškem napadu nafte sploh niso omenjali – le demokracijo in svobodo. Venezuela je Irak in pol – Venezuela ima namreč največje zaloge nafte na svetu. A spet nihče ne omenja nafte – kot da je ni. Vsi omenjajo le demokracijo in svobodo. To je boj za demokracijo, ne pa za nafto! V resnici je ravno nasprotno: to je boj za nafto, ne pa za demokracijo. Savdska Arabija ni demokracija. In tudi druge ameriške zalivsko-naftne prijateljice niso demokracije.

Sploh pa, boja za demokracijo ne moreš prepustiti Boltonu in Abramsu, ljubiteljema diktatorjev in nasilja, prinašalcema katastrof. In seveda, dobro vemo, kaj se bo zgodilo, ko bo padel »diktator«: Venezuelci bodo svobodo in demokracijo prepustili »trojki«, Mednarodnemu denarnemu skladu, Svetovni banki in Ameriki, trikom neoliberalnega diktata – privatizaciji, deregulaciji, liberalizaciji. Multinacionalke (alias »tuji investitorji«), ki bodo v Venezueli bogatele s širjenjem »ekonomske svobode«, že stojijo v vrsti. Z eno besedo: Venezuelcem se obeta huda kršitev človekovih pravic.

Ameriški kapitalizem – ameriško premoč, njeno prevlado, njen status velevelesile (kljub ekscesni zadolženosti!) – poganjajo nafta in petrodolarji. To vemo. In dobro se spomnimo, kako je Sadam Husein razjezil Američane, ko je napovedal, da cen nafte ne bo več obračunaval v dolarjih. Nekaj podobnega se je zgodilo ob koncu leta 2017, ko je Maduro napovedal, da cen nafte ne bo več obračunaval v dolarjih, temveč v kitajskih juanih. Jasno, Amerika – »največja izvoznica petrodolarjev«, kot pravi Garikai Chengu (CounterPunch) – je takoj sprožila »sankcije za množično uničevanje«. Tudi Iran nafte ne prodaja več za dolarje, temveč za evre – razlog več, da mu Trump grozi s smrtjo. Če svet opusti dolar (kot rezervno valuto), je z ameriškim imperijem in Ameriko konec, pravita Chris Hedges in Mr. Fish (Truthdig).

Najbučnejši pri strmoglavljanju Madura je presenetljivo ameriški podpredsednik Mike Pence, ki je sicer zadržan, pasiven in bolj redkih besed, a to spet ni tako zelo presenetljivo: tudi pri strmoglavljanju Sadama Huseina je bil najbolj bučen prav ameriški podpredsednik – Dick Cheney. Če hočete videti, kako je to izgledalo, si poglejte film Mož iz ozadja, ki je prišel ravno v pravem času.

Amerika se je leta 2003 obnašala tako, kot da je Irak njen – in ga hoče na vsak način nazaj. Zdaj se obnaša tako, kot da je njena Venezuela – in jo hoče nazaj. Na vsak način. Bushevo administracijo so mnogi svarili, da se spreminjanje Iraka od zunaj ne bo obneslo, da bo sprožilo val nasilja in da bo to vodilo v državljansko vojno, ki bo povsem destabilizirala celotno regijo in ustvarila na tisoče novih osam bin ladnov. Bush se ni sekiral, ker je itak mislil, da je regija država.

Trump je prav tako kratek in nerazgledan. In tudi njegovo administracijo svarijo, da se spreminjanje Venezuele od zunaj ne bi obneslo in da bi to vodilo le v državljansko vojno, ki bi povsem destabilizirala celotno regijo. Busheva administracija je zagotavljala, da bo invazija le »kirurški poseg«, le »sprehod«. Ni bila. Irak je bil divje, toksično, eksplozivno polariziran (šiiti vs. suniti), tako kot je zdaj divje, toksično, eksplozivno polarizirana Venezuela (čavisti vs. antičavisti).

Juan Guaidó, ki ga Američani vsiljujejo za prehodnega voditelja Venezuele, je kreatura »ameriškega laboratorija za zamenjave režimov«, pravita Dan Cohen in Max Blumenthal (The Grayzone), kar pomeni, da je venezuelska verzija Ahmeda Čalabija, ki so ga Američani vsiljevali za »legitimnega« prehodnega voditelja Iraka. Američani naj bi Guaida »delali« deset let, ali natančneje: deset let naj bi ga delali Cia, neoliberalni think tanki in nekdanji trenerji srbskega Otpora (zdaj združeni v centru CANVAS), podizvajalci Cie, specializirani za vstajniški inženiring, gverilski teater in »barvne« revolucije. Guaidó pravi, da bo v Venezuelo pripeljal humanitarno pomoč – to je nekoč obljubljal karnevalski Čalabi.

A vse velike »humanitarne« besede so bile le blef – ameriška vojska je namreč Irak povsem zgazila, razdejala, opustošila. Podobno je zdaj: ekonomske sankcije! Tudi proti venezuelski državni naftni družbi, tako da Venezuela izgublja milijarde dolarjev. Ameriki je povsem vseeno za trpljenje Venezuelcev. Vzvišen, pokroviteljski odnos do Venezuelcev – kot da so otroci, bebci! – je nezgrešljiv. Še huje: bolj ko Venezuelci trpijo, tem bolje! Kaj so pa izvolili socialiste! Ljudstvu, ki je izvolilo socialiste, je treba dati lekcijo. Tako kot Gvatemalcem leta 1954, Čilencem leta 1973 in karibskemu otočku Grenadi leta 1983. »Kill a Commie for Mommie!« Naj občutijo neznosnost socializma! Naj svet vidi, kaj se zgodi s tistimi, ki izgubijo vero v kapitalizem! Naj svet vidi, da socializem ne deluje! In da ne more izpolniti predvolilnih obljub!

Amerika se je leta 2003 obnašala tako, kot da je Irak njen – in ga hoče na vsak način nazaj. Zdaj se obnaša tako, kot da je njena Venezuela – in jo hoče nazaj. Na vsak način.

Ergo: naj trpijo! Če se pri tem zgodijo vojni zločini, nič hudega. Ko je Mednarodno kazensko sodišče v Haagu nedavno preiskovalo ameriške vojne zločine v Afganistanu (bombardiranje bolnišnic in svatb, mučenje ipd.) in ugotovilo, da so se vojni zločini res dogajali, je Bolton – ja, the John Bolton – tožilcem in sodnikom Mednarodnega kazenskega sodišča zagrozil s hudimi sankcijami: prepovedali vam bomo vstop v Ameriko, vse vaše premoženje v ameriškem finančnem sistemu bomo zaplenili, sodno vas bomo preganjali! Vau.

Kapitalistična katastrofa

Ob vsem tem se zastavljajo tri vprašanja.

Prvič: Je Venezuela sploh socialistična država? In dalje: Je Venezuela res »socialistična katastrofa«? Ne nujno: 70 odstotkov premoženja v Venezueli je še vedno zasebnega. Kapitalizem je v njej očitno zlahka preživel. Kar po svoje kaže tudi dejstvo, da se je kapitalist brez problema samorazglasil za predsednika Venezuele – brez kakšnih silnih kazenskih posledic zanj. Pomeni, da je v Venezueli, kot pravi Pete Dolack, avtor knjige It’s Not Over: Learning From the Socialist Experiment, odpovedal kapitalizem in da je Venezuela, kot pravi John Grant, urednik portala This Can’t Be Happening!, bolj kapitalistična kot socialistična katastrofa.

Bret Stephens, neokonservativni komentator, je namreč v New York Timesu zelo odmevno poudaril, da je »Venezuela socialistična katastrofa«, da torej za venezuelsko katastrofo niso krivi korupcija, nepotizem, populizem, avtoritarnost, odvisnost od nafte, ameriške sankcije ipd., temveč socializem. In nič drugega. Stephens zanika, da bi imel kapitalizem kaj s to katastrofo. A po drugi strani: Stephens zanika tudi podnebne spremembe.

Drugič: Ali lahko socialistična država sploh preživi v sodobnem omrežju ekstremnega, agresivnega, dobro povezanega, neoliberalnega kapitalizma? Ne. Propade v obeh primerih – če jo »odklopijo« z omrežja ali pa če jo nanj »priklopijo«. Sankcije, ki naredijo razmere neznosne in krizne, so v času, ko kapitalizem ne trpi alternativ, neizbežne. Kapitalizem mora pač na odprti sceni dokazati, da socializem ne deluje. Ekonomske sankcije, ki so v Iraku – še pred vojno – povzročile smrt okrog pol milijona otrok, pa ne veljajo za vojni zločin. Socialistična država lahko preživi le na dva načina. Prvič: da postane – tako kot Kitajska – bolj kapitalistična od kapitalizma. In drugič: da si – tako kot Severna Koreja – omisli atomsko bombo.

In tretjič: Ali smo zdaj, ko se je voditelj venezuelske opozicije Juan Guaidó samorazglasil za venezuelskega predsednika in ko so ga Amerika in številne druge države, z evropskimi vred, priznale kot »legitimnega predsednika Venezuele« (če je tudi v Venezueli tako priljubljen kot v »koaliciji voljnih«, bomo šele videli), dobili novo načelo, po katerem se bomo ravnali in s katerim bomo uveljavljali ničelno toleranco do antidemokracije? Ali to pomeni, da bomo za turškega predsednika priznali voditelja turške opozicije, če se bo samorazglasil za turškega predsednika, za madžarskega predsednika pa voditelja madžarske opozicije, če se bo samorazglasil za madžarskega predsednika? Ali pa to pomeni, da nas čakata le še večji kaos in kmalu še hujša kriza, kakršna je udarila Venezuelo? »I ne brinem o sutra, zaboravljam jučer napušta me, nestaje, moja osamljenost ne osvrćem se, još ćemo se sresti i ne brinem, ako sam nekom tek prašina na cesti Heeeej, Caracas«