Mladi in nadarjeni

Kako se razvije umetnik? Klic po ukvarjanju z umetnostjo je nepredvidljiva, izmuzljiva reč. Obstajajo ljudje, ki vztrajajo v konvencionalnih poklicih in zberejo pogum za skok v umetniške vode šele, ko dokončno ugotovijo, da jih delo ne izpolnjuje. Drugi se – še negotovi – odločijo, da bodo tihemu klicu sledili z vpisom na humanistične smeri študija, pa bodo že videli, kam jih bo peljala izbrana pot. Posebno zanimiva pa je skupina, ki umetnost kot nekaj svojega čuti od zelo mladih nog. Ti po navadi zelo hitro resno zagrabijo za delo na tem področju in se veliko prej kot njihovi vrstniki podpišejo pod umetniška dela.

»Zgodnja naklonjenost do umetnosti je bila v mojem primeru pobeg od realnosti, hkrati pa nujnost. Znotraj mene je nastala praznina, ki je nisem mogel zapolniti na noben drug način. Praznina sicer ne izgine, ko pišem, vendar pa tako vzpostavim kreativen odnos do nje,« pravi triindvajsetletni pesnik in režiser Jan Krmelj, ki je prvo pesniško zbirko Relikvije dihanja (založba Litera) v svet poslal pri devetnajstih letih. Prihaja iz naravoslovne družine, oba starša sta kemika, pot h knjigam je tako našel sam. »Med srednjo šolo sem spontano začel brati in raziskovati poezijo, od Kosovela do Zajca in Šalamuna. Med branjem sem začel tudi pisati. Prav tako me je zanimalo slikanje in vmes sem razmišljal celo o tem, da bi se profesionalno usmeril v slikarstvo. Potem pa sem neko poletje slikal cele dneve in se na ta način izčrpal. Za smer študija sem raje izbral gledališče.« Diplomiral je iz gledališke režije na AGRFT, še preden se je na akademijo sploh vpisal, pa je že objavljal svojo poezijo v reviji Idiot in izdal omenjeno zbirko, ki mu je prinesla nominaciji za Veronikino in Jenkovo nagrado. »Relikvije dihanja so zame danes jezikovna hiša, ki sem jo takrat zgradil in v katero se rad vrnem. In če mi kdo denimo reče, da si je izposodil mojo knjigo, imam dober občutek, mislim si, da me bo ta človek zdaj morda še bolj spoznal. Ne sramujem se zgodnjega pisanja,« o zbirki pravi pesnik, ki se mu zdi prednost umetnosti, ki jo človek ustvari v zgodnjem obdobju, tudi v neobremenjenosti in naivnosti. »Ta poezija je zelo odprta za pretakanje, ni še neke pretirane selekcije. Kar napišeš, pač daš v knjigo. In to je lahko dobro, ker tudi če stotim bralcem na videz banalen stavek v knjigi ne pomeni nič, nekomu mogoče bo. Pa še nekaj je: če zgodaj izdaš neko delo, še nisi vpet v razmerja moči na sceni, finančne razmere ...«

Pomembna vloga mentorjev

Tudi Jaka Smerkolj Simoneti (letnik 1997) je tako kot Krmelj začel s poezijo in nadaljeval pot v gledališče – zdaj študira dramaturgijo in scenske umetnosti na AGRFT. V njegovi pripovedi najdemo še en dejavnik, ki lahko prispeva k temu, da se mlad človek začne ukvarjati z umetnostjo: mentorsko figuro.

Pri Krmelju je šlo za zapolnitev praznine, Smerkolja pa je k ustvarjanju vodil občutek odtujenosti v otroštvu. »Gotovo pa tudi iskanje spolne identitete, ki je ustvarjala neko vrzel s konvencionalnimi vzorci obnašanja,« dodaja. »Rad sem imel samoto s knjigami, prek branja pa je prišlo tudi pisanje.« Nekoliko je nanj vplivala vzgoja, saj je odrasel v okolju, kjer so bile knjige vedno dostopne, a se je s pisanjem resno začel ukvarjati šele, ko ga je k temu spodbudila Marjetka Krapež, profesorica slovenščine na Gimnaziji Vič. »Pod njenim okriljem deluje literarni klub L’etažer, vodi pa tudi delavnice kreativnega pisanja. L’etažer vsako leto izda mlad literarni prvenec in tako je izšla tudi moja pesniška zbirka Mogoče jutri.«

»Mojih izjav ne gre interpretirati kot še ene zagrenjene tirade o socialni izključenosti, značilni za ’umetnike’, ampak prej kot neko stanje zamaknjenosti. «

V tem času je, čeprav je bil še gimnazijec, že aktivno spremljal domačo literarno sceno, podobno kot Jan Krmelj, ter objavljal svoje kritike in intervjuje s slovenskimi ustvarjalci na nekaterih kulturnih portalih. Pozneje pa se je literarnemu ustvarjanju ob bok postavila želja po praktičnem ustvarjanju v gledališču. Razumevanje dramatike so mu med študijem še dodatno odprle delavnice dramskega pisanja Vzkrik, ki jih je vodila Simona Semenič. Čeprav zdaj daje prednost drugemu umetniškemu področju, na svojo zgodnjo umetnost ne gleda z obžalovanjem. »Glede na to, da ustvarjam še naprej, se mi to, da sem se tako zgodaj izpostavil kot umetnik, ne zdi zares slabost,« pove. »Tudi ne zdi se mi, da je moj talent v čemerkoli zares izstopajoč – vsak hodi po svoji poti. V vsakem primeru pa je prevpraševanje lastnega ustvarjanja zelo pomembno v vseh obdobjih. Nikoli se ne smeš ustaviti, samemu sebi moraš biti najhujši kritik, saj le tako lahko raziskuješ naprej. Referenčni prostor je danes tako širok, toliko je navdihujočih avtorjev, da se lahko hitro izgubiš, in vračanje k zgodnjemu udejstvovanju je čarobno v tem, da razkriva vsebine, ki so zares tvoje in ti ostajajo od samih začetkov. Hkrati pa z distance zelo hitro vidiš, kje so njene pomanjkljivosti, naivnosti, nedoraslosti.«

V času, ko je Jaka Smerkolj Simoneti pisal za študentski kulturni portal Koridor – križišča umetnosti, je intervjuval tudi svojo vrstnico Nevo Lučko Zver (letnik 1996), ki je pri dvajsetih postala najmlajša izbranka kritiškega festivala Pranger – sodelujoči kritiki so obravnavali njeno pesniško zbirko Razsežnosti, ki je pri založbi Didakta izšla leta 2015, ko je imela devetnajst let. Danes je pesnica študentka pariške Sorbone, njena poezija pa je bila in je še vedno predvsem odziv na filozofijo, ki jo zdaj tudi študira – veliko bolj kot na druge avtorje ali zunanje okoliščine. »Res pa je, da sem od nekdaj veliko brala. Zelo veliko. Ne vem, ali ima vzgoja kaj pri tem, moj brat ne bere skoraj nič. Veliko sem tudi pisala, sploh v osnovni šoli – to omenjam, ker se mi zdi ključno. Starši in učitelji so me sicer vedno podpirali. V osnovni šoli so jim bile všeč moje zgodbe, pa tudi v gimnaziji so me spodbujali profesorji, ki so jim bili menda všeč moji spisi. Rada sem imela slovenščino, to je vse. In jezike nasploh, uživam v njih: ne le v zvokih in v besedah, tudi v slovnici,« razloži, kaj se ji zdi ključno za to, da je tako zgodaj našla svoj umetniški izraz.Med odraščanjem se je udeleževala različnih literarnih tekmovanj, napisala nekaj dramskih iger, v spominu pa ima tudi šolski dnevnik, ki ga je pisala med prvim in tretjim razredom osnovne šole. »Vanj sem vsak vikend napisala novo domišljijsko zgodbico in se ob tem noro zabavala. Potem sem v gimnaziji začela pisati pesmi, jih nato objavila v zbirki Razsežnosti, od takrat pa objavljam v različnih revijah oziroma na spletu.«

Umetniki – čudaki

Čeprav je stereotipna predstava o mladem umetniku pogosto »čudaški otrok« ali »faliran študent na robu družbe«, bi bilo zelo krivično vse trpati v ta koš. Zmotno miselnost, da razvoju v umetnika botruje socialna izključenost, omeni tudi Sergej Harlamov, ki sicer ne sodi več v skupino mladih umetnikov, je pa svoj pesniški prvenec Jedci (JSKD) prav tako izdal zelo zgodaj, po tem, ko je leta 2010 dvajsetleten zmagal na Festivalu mlade literature Urška.

»Menim, da gre pri ustvarjanju, tako kot pri vsakem družbenem fenomenu, za preplet strukturnih in osebnih okoliščin,« pravi. »V mojem primeru tako mamina kot očetova družina izhajata iz deloma ruralnega, deloma delavskega miljeja, oba sta se po poroki preselila na Ptuj. Znano mi je, da je mama v zgodnjih najstniških letih sodelovala v lokalnem gledališkem društvu, oče pa še dandanes hrani svoje pesmi in nekakšne napol esejistične zapise, ki datirajo v pozna najstniška leta. Ptuj je imel sredi osemdesetih in na začetku devetdesetih živahno subkulturno življenje, celo nekakšen skvot v prostorih nekdanje vojašnice in kasneje nekdanjega javnega kopališča ob Dravi, s koncerti alternativne, pretežno rockovske glasbe, naše podnajemniško stanovanje pa je bilo v neposredni bližini sodobne knjižnice – vse to je pomenilo, da kulturno življenje ni bilo povsem prepuščeno enemu samemu agensu. Po drugi strani sem odraščal z dvema starejšima bratoma, od katerih sem – posebej od Aljoše – črpal znanje in se spoznaval s popkulturo in literaturo. Potem je tu še naključni dejavnik: naša stanovanjska hiša in površine okrog nje so bile z vseh strani zagrajene z ograjami, zidovi in drugimi poslopji, in ob starševski prepovedi prestopa teh mej ni bilo za početi nič bolj pametnega kot uriti domišljijo, brati, risati in pisati. Še posebej poleti, ko so sosednji otroci odhajali na počitnice in naenkrat ni bilo nikogar za igro. Teh izjav ne gre interpretirati kot še ene zagrenjene tirade o socialni izključenosti, značilni za ’umetnike’, ampak prej kot neko stanje zamaknjenosti, kjer imaš na voljo neskončno količino časa in energije, da se izgubljaš po labirintih svojih možganskih vijug.«

»Če sta pravica do izbire in individualnost resnično dve izmed svetih krav zahodne kapitalistične družbe, potem mora ta ista družba spoštovati individualnost meni podobnih. «

Harlamov se je pozneje na svoji poti večkrat srečal s stereotipi, da so umetniki »malo čudni«. »Če mi je oznaka umetnika kje pomagala, je bilo to zagotovo v srednji šoli, kjer je razrednik mojo mamo, zgroženo nad stanjem v redovalnici, često tolažil s tem, da pa je ’vaš sin umetnik in se bo že znašel’,« hudomušno pove. Razredni razgrajač ga je imel v osnovni šoli zaradi aktivnega umetniškega sodelovanja, na primer na šolskih proslavah, in zgodnje ljubezni do pisanja, za »čudaka« in »zabluzenca«. »Konkretni odzivi na mojo poezijo pa so bili različni, nekateri pravzaprav precej zabavni,« nadaljuje. »Recimo salve smeha gimnazijskih sošolcev ob branju pesmi Tuna Calvo. Doma mi je mama v zadnjem razredu osnovne šole začela groziti, da mi bo prepovedala pisati, ker naj bi zaradi tega trpelo moje izobraževanje – še zmeraj si nisem na jasnem, ali ni bilo to izrečeno na pol v šali. Še najbolj simptomatičen pa je bil odziv šolskega establišmenta na pesem, ki sem jo v četrtem razredu spisal za šolsko glasilo. Pesem Deimos in Fobos brez kitične razvrstitve, brez rim in z atmosfero gotske grozljivke je bila cenzurirana: objavljena z novim naslovom, predelana v kitice, rimana in vsebinsko povsem spremenjena. Uredniški poseg ravnatelja se mi danes zdi še toliko pomenljivejši, glede na to, da je omejevanje tega, kar lahko izrazi ali si zamisli otrok, sovpadalo z njegovo redukcijo medvrstniškega nasilja, ki se je takrat dogajalo na šoli, na ’otroci so se malo hecali, nihče ni hotel nikomur ničesar žalega’.«

A Harlamovu zgodnja cenzura njegove poezije ni vzela hrabrosti in v tretjem letniku gimnazije se je vpisal v literarni krožek Centra interesnih dejavnosti na Ptuju pod mentorstvom Kristine Kočan, leta 2008 pa, komaj devetnajstleten, prvič prijavil na literarni festival Urška. »Leta 2010 se mi je v drugem poskusu uspelo prebiti v finale istega festivala, kar mi je prineslo pesniški prvenec Jedci, gostovanje na festivalu Pranger in krstni prevod nekaterih mojih pesmi.« Sicer je pozneje objavljal tudi v vseh pomembnih literarnih publikacijah, prav tako se lahko pohvali z mednarodnimi sodelovanji in branji, ukvarjanjem s pesniškimi instalacijami in videopoezijo. »V tem letu naj bi končno izšla tudi moja druga zbirka Mnogoboj mitologij,« pove. Ta bo obeležila vstop v zrelo obdobje njegovega ustvarjanja, vendar pa se ne želi popolnoma distancirati od prve, mladostne pesniške zbirke. »Poezija, ki jo trenutno pišem, je slogovno in jezikovno precej drugačna od tistega, kar sem pisal in izdal okrog svojega dvajsetega leta, kar pa ni nobena vrednostna sodba, ampak prej poskus sprejemanja tega, da se tvoji postopki v določenem časovnem obdobju pač spreminjajo ali še dodatno izmojstrijo.«

Finančna spodbuda mladi ustvarjalnosti?

Zanimivo je, da avtorji, s katerimi smo se pogovarjali – razen Sergeja Harlamova, ki omenja vpliv starejših bratov –, ne pripisujejo velikega pomena pri odločitvi, da so stopili na umetniško pot, družinskemu okolju. Jan Krmelj izpostavlja celo rahlo zadržanost staršev, ko še nista točno razumela, s čim se sploh ukvarja. »Po zunanjih potrditvah je bilo lažje – in zdaj se mi zdi, da jima je vedno bolj dostopno to, kar počnem, tako da je tudi podpora vse večja.« Drugače je pri Sofyi Agnessi Yakuntsovi, osemnajstletni violinistki, pesnici, prevajalki in performerki, ki vzporedno z violino študira primerjalno književnost in literarno teorijo ter rusistiko. Doslej je izdala dve pesniški zbirki, Antologijo brez kože (2017) in Melos sinjine (2018), ki ju je založila Gimnazija Bežigrad, na kateri je lani maturirala vzporedno s Konservatorijem za glasbo in balet.

»Kje začeti? Moja noseča mama, jaz v njenem trebuhu – na glas mi prebira visoko literaturo. Oče, ki mi od prvih korakov privzgaja kult učenja poezije na pamet. Zgodnje otroško dopisovanje s preminulim Tonetom Pavčkom, ’pesniškim dedijem’. Druženje s pokojnim Vilimom Demšarjem, legendarnim goslarjem in raziskovalcem. Še in še bi lahko naštevala tiste, ki so me podpirali.

V viharniškem obdobju najstništva brodolomiš, če nimaš neke trdne etične drže, notranjega stebra. Umetnost takrat prevzame vlogo vzporedne dimenzije, zatočišča, protipotresne konstrukcije,« pripoveduje umetnica, ki se ji okolje, v katerem je odraščala, in to, da je že tako zgodaj vedela, kaj je njen smisel življenja, pozna tudi tako, da deluje veliko zrelejše od vrstnikov. »Med mojimi zaupnimi prijatelji je bilo že od nekdaj več starejših zakonskih parov kot mladih mojih let,« se smeji in hkrati priznava, da je imela med odraščanjem občutek, da vrstniki nanjo zaradi njenega talenta gledajo nekoliko drugače. »Ljudje na splošno zelo različno reagirajo, ko vidijo triletnico, obloženo s knjigami. Nekdo je navdušeno raznežen, spet drug začne panično ježešmaričkati v stilu: ’Ubogi otrok! ... Ukradli so ti otroštvo!’ A sama sem od nekdaj vedela, kaj in zakaj to počnem. Hvaležna sem vsem, ki so bili v moji bližini. Vsem razvpitim violinskim profesorjem, znamenitim literarnim mentorjem in nežnim, tihim, anonimnim prijateljem, umetnikom in neumetnikom. Vsem, ki so me v najbolj skrušenem trenutku pobožali po glavi. Obenem pa tistim, ki so me pravočasno brcnili v zadnjo plat.« Umetnost je v tem času postala »organski del njenega bitja«. »Z njo sem zaznamovana, definirana in zadrogirana v najlepšem možnem pomenu besede.«

Če spodbuda za ustvarjalnost prihaja od doma in če imajo starši sredstva, da svojemu nadarjenemu otroku zagotovijo izobraževanje na področju, na katerem je izkazal določen talent, je uspeh verjetno zagotovljen – tako tudi ne gre dvomiti, da Sofyo Agnesso, če bo še naprej uspešno usklajevala vsa področja, na katerih deluje, čaka svetla prihodnost v umetniških krogih. »Kar se tiče sredstev, moram sicer poudariti, da tovrstno omogočanje izobraževanja dvema otrokoma – imam še starejšega brata, ki se je dolga leta uspešno vrtel na mladinski sceni latinskoameriških plesov, sedaj pa študira medicino – pomeni odrekanje na vseh ostalih področjih, tako kar se tiče družinskega proračuna kot časa, ki ga starši skoraj v celoti posvetijo moralni podpori,« opomni umetnica.

»Občasno pridejo temna obdobja, ko se sprašujem, ali bom sploh še dobil kakšen projekt, ali koga sploh zanima, kaj počnem,– to pa vpliva tudi na moje ustvarjanje. «

Toda vseeno se nekateri starši niso pripravljeni ali pa niso zmožni žrtvovati na tak način – kako pa je potem pri ostalih mladih umetnikih z morebitnimi viri financiranja in načini spodbujanja njihove ustvarjalnosti? So to štipendije, rezidence? »Med akademijo niti nisem imel možnosti, da bi se prijavljal na literarne rezidence, za gledališke pa še nisem imel dovolj referenc. Imel sem študentsko štipendijo, nisem pa se nikoli poglobil v štipendije za mlade ustvarjalce, pozno sem namreč izvedel, da to sploh obstaja. Ker sem bil s prvo zbirko nominiran za nekaj nagrad, bi verjetno lahko kaj dobil,« pripoveduje Jan Krmelj. »Vendar pogosto ne vemo, kaj vse je sploh na voljo. Morala bi obstajati vsaj neka infrastruktura, ki bi nam servirala nabor vseh obstoječih rezidenc, štipendij ... Že to bi precej olajšalo delo. Tako pa zanje pogosto izveš šele, ko je razpis zaključen in rezultati objavljeni – takrat si rečeš: o, to je pa rezidenca, za katero izpolnjujem vse pogoje.« Njegova ideja je torej platforma, ki bi zbirala čisto vse odprte razpise za rezidence in štipendije. »To bi bil dober začetek – kaj šele, da bi imela Javna agencija za knjigo program, s katerim bi dodatno finančno pomagala mladim umetnikom. V gledališču je na primer dobro, da se je po smrti Jerneja Šugmana odprl sklad, poimenovan po njem, ki je namenjen prav mladim ustvarjalcem in raziskovalcem določenih tematik s tega področja.«

Krmelju so sicer med študijem finančno do neke mere ravno tako pomagali starši, v drugem letniku pa je dobil tudi honorar za svojo prvo predstavo v SNG Drama Ljubljana. »Ta honorar mi je precej pomagal. Tudi letos mi dobro kaže, pred menoj je leto, polno projektov. A kot vemo, je težava projektnega dela v tem, da nimaš mesečnega, pač pa enkratni honorar. Če ga razdeliš po mesecih, dobiš recimo minimalno plačo, kar nekaj je. Ne vem pa še, kaj bom počel po letu 2020. To je za mladega umetnika zelo frustrirajoče. Občasno pridejo temna obdobja, ko se sprašujem, ali bom sploh še dobil kakšen projekt, ali koga sploh zanima, kaj počnem, in tako dalje – to pa vpliva tudi na moje ustvarjanje. V gledališču imaš včasih občutek, da če ti nekdo ne ponudi projektov, tvoje delo sploh nima vrednosti. Sploh ker je gledališka umetnost zelo minljiva. Predstavo nekdo pogleda in potem je ni več.« Vseeno pa ga je gledališče naučilo zelo pomembne stvari – da si je ne glede na zunanje dejavnike treba zaupati. »Gledališki prostor je do neke mere vedno prostor merjenja egov med ustvarjalci in včasih moraš imeti ego, ker želiš, da se tvoja ideja udejanji. Velikokrat sem zaradi dialoga z mentorjem prilagodil določene stvari ali kaj odstranil iz predstave, potem pa to obžaloval, ker nisem imel več stika z izdelkom. Bil je neki kompromis – a na umetniški poti obstajajo trenutki, ko kompromisi niso mogoči.«

Naklonjenost dobičkonosni umetnosti

Kako pa mladi umetniki ocenjujejo odnos družbe do slovenskih ustvarjalcev in umetnosti nasploh? Jaka Smerkolj Simoneti odgovarja, da se mu zdi umetnost pravzaprav cenjena.

»Družba ji je naklonjena, vsaj tisti vrsti umetnosti, ki se odpira za družbo in se ravna po njej. Gledališke dvorane v Ljubljani so polne, malo manj tiste, ki občinstvu ponujajo sodobne eksperimentalne prakse. Ljudje so se ob kulturnem dnevu v velikem številu zbrali na Prešernovem trgu, po drugi strani se marsikateri literarni večer odvije za malo več kot pet poslušalcev. Četudi bi trdili, da družba ne prepoznava pomembnosti umetnika, česar si sam (še) ne bi upal trditi, gotovo prepoznava pomembnost umetnosti. Vprašanje je le, kakšna je ta prepoznana in priznana umetnost.«

»Umetnost je v tem času postala organski del mojega bitja. Z njo sem zaznamovana, definirana in zadrogirana v najlepšem možnem pomenu besede.«

Na to vprašanje se naveže tudi Sergej Harlamov, ki meni, da »prepoznana umetnost« zajema zelo ozek pas ustvarjalnosti. »Pred kratkim je izšla zbirka izbranih pesmi Toneta Pavčka; samo v treh mesecih se je menda prodala v 12.000 izvodih. Glede na to lahko rečemo, da nekateri avtorji in avtorice gotovo so pripoznani kot družbeno relevantni, še posebej, če so dovolj klasični, ljudski,« pravi. »A ker ne verjamem v civilizacijski, revolucionarni, humanistični ali pedagoški domet literature, sem zmožen t. i. hermetično, nepopularno literaturo braniti ravno s principi tistih, ki bi jo radi spremenili v blago: če sta pravica do izbire in individualnost resnično dve izmed svetih krav zahodne kapitalistične družbe, potem mora ta ista družba spoštovati individualnost meni podobnih, torej to, da me zanima ustvarjanje onkraj poetike Toneta Pavčka – neprofitabilnosti in obskurnosti navkljub,« še poudari.

Gledati na svet na samosvoj način, ga osmišljati skozi umetnost in se pri tem ne ozirati na obstoječe trende na tem področju gotovo zahteva določeno mero poguma. Kot tudi to, da se odločiš tako zgodaj na lastno pobudo ustvarjati reči, za katere nisi prepričan, ali jih svet potrebuje in kako se bo nanje odzval, to vizijo pa ohranjati tudi skozi odraščanje, ob neizogibnih osebnostnih spremembah, ki se takrat dogajajo. Kje vedno znova najti zagon za delo? »V nadaljnje ustvarjanje me žene miselnost, da je, kar ustvarjamo, pomembno, in da lahko ustvarjam še boljše – vsakič znova,« pravi Jaka Smerkolj Simoneti. Jan Krmelj pa dodaja: »Tudi če ne bi mogel ničesar objaviti ali uprizoriti, bi verjetno še vedno pisal. Samo kreiranje besedila bi mi bilo dovolj velik izziv.« A bi bila velika škoda, če bi njegova dela namesto v knjigi in na odru končala v kakšnem predalu – zato je nadvse pomembno, da damo mladim nadarjenim prostor, da bodo pri svojem delu vztrajali in z njim bogatili družbo tudi v prihodnje.