Kako vas dojema trg

Trendi so eden od predmetov, s katerimi se ukvarjata humanistika in družboslovje. Trend, na primer, je širjenje kapitalističnega trga. To ni le geografsko, širi se tudi v zavesti ljudi in v njihovih dejanjih. O tem se lahko prepričamo v času informativnih dni na šolah, ko se učitelji spremenijo v nasmejane propagandne stroje; vesel izraz na obrazu je znamenje, da so ponotranjili trgu ljube mehke veščine.

Odgovornost za to razširitev pri nas nosi nekdanja liberalna oblast, ki je sprejela libertarni zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja, tj. financiranje po številu vpisanih učencev ali študentov. Slovenske srednje šole in fakultete so postale tekmice na trgu in v tej tekmi je spreminjanje učiteljev v občasne oglaševalske agente še najmanj. Trenutno smo na točki, ko šole javnosti ne obveščajo več o kakovosti učnih programov, ki jih izvajajo, temveč oglašujejo predvsem dejavnosti, ki so bile nekoč rezervirane za krožke. Si predstavljate, da bi kakšna šola pred 20 ali 30 leti vabila mlade, češ da ima super krožke? Norost? Danes je to samoumevno. Vzemimo gimnazije. Vse imajo enak program in enako izobražene učitelje. Kljub temu so ene elitne in v zavesti osnovnošolcev in njihovih staršev zaželene. Zakaj? Ne zato, ker so boljše v doseganju kurikularnih ciljev, temveč ker so privabile več otrok z odličnim uspehom. Kako jim je to uspelo? Neopazno so spremenile svojo namembnost. Vzpostavile so gosto mrežo obšolskih dejavnosti in se preobrazile v propagandne stroje oglaševanja te mreže.

Preden skiciramo posledice tega trenda, omenimo še enega: več otrok z odličnim uspehom prihaja iz družin, kjer je znanje cenjeno. Te družine so v povprečju tudi premožnejše. To pomeni, da se šole ne borijo le za število otrok, borijo se za otroke iz premožnejših družin, saj te redno plačujejo položnice šolskega sklada, za nameček pa so starši iz teh družin pogosto zaposleni v uspešnih podjetjih, ki so pripravljena šolske sklade obogatiti še z donacijami. Prav ta denar je namenjen organizaciji mreže obšolskih dejavnosti.

Kakšne so torej posledice teh trendov? Šola, ki ima več denarja, lahko izvajanje obšolskih dejavnosti prepusti poklicnim izvajalcem. Številne srednješolske produkcije so že daleč onkraj ljubiteljske ravni. Takšne produkcije je tudi lažje oglaševati. Šolam, ki jim ne uspeva zajemati iz družbenoekonomsko bogatejšega bazena, je poslej težje. Učitelji morajo v glavnem sami izvajati obšolske dejavnosti. Sistem jih spreminja v popoldanske podjetnike, jih prekarizira, nadstandardno delo jim nalaga kot samoumevno nujo. Naslednja posledica: ker se šole v tržni tekmi oglašujejo s popoldanskimi dejavnostmi, sta pouk in strokovna izobrazba učiteljev sistemsko razvrednotena.

Trend sistemskega razvrednotenja pouka torej spreminja pomembnost poučevanja v nekaj drugotnega, hkrati pa spreminja samo vsebino pouka in za poučevanje potrebno izobrazbo. Vzemimo humanistiko. Danes se po učnem uspehu najboljši dijaki vpisujejo predvsem na smeri, ki v svetu širjenja tržne logike še obetajo zaposlitev. Smerem, ki niso tržno naravnane, zato grozi – če hočejo preživeti – radikalna sprememba vsebine in ciljev.

Literarno-humanistični um – cilj študija na filozofskih fakultetah – je sposoben odkrivati in avtonomno kritizirati same družbene trende. Toda takšna znanja danes ne zagotavljajo dodane vrednosti. To je mogoče le s korenito spremembo tega uma samega. Od humanistike se tako vse bolj pričakuje vzgoja ljudi, ki bodo opremljeni s kompetencami ali mehkimi veščinami, katerih smisel je prilagajanje trgu. Trgu prilagojen humanist ne bo raziskoval stvarnosti timskih igralcev ali je celo spodkopaval; ne, postal bo njen zaščitni znak. Navduševal bo sodelavce, učil jih bo učinkovite rabe časa, jih navajal na fleksibilni delovnik, jim ponujal tehnike za odvračanje stresa, prekarnost bo predstavljal kot novo normalnost, pripravljal jim bo programe učenja učenja, nadalje, učil jih bo uporabljati IKT, spodbujal k učenju tujih jezikov, ustvarjalnega reševanja problemov in uspešne menjave kariere.

Literarno-humanistični um je resno ogrožen. Zaradi širitve trga na področje zavesti lahko preživi le kot svoje nasprotje, kot prilagodljiva, nase izolirana bitnost, ki jo navdihujejo begotni trenutki in slepeče podobe. To je bitnost brez znanja, uvida, domišljije in zmožnosti predstavljanja drugačnega sveta.

Geslo gospodarjev, da sveta ni dovolj le interpretirati, temveč ga je treba spremeniti, potemtakem trendovsko nadomešča geslo hlapcev: sveta ni mogoče spremeniti – treba se mu je prilagoditi.