Bo res facebook spreminjal šolski sistem?

V Mladininih Izjavah tedna je bila objavljena populistična izjava predsednika združenja ravnateljev Gregorja Pečana o korelaciji med finskim šolskim sistemom in tamkajšnjo visoko stopnjo alkoholizma in samomorilnosti (doslej sem, vsaj kar zadeva slednjo, vedel, da obstaja takšna povezava pri južnokorejskem, japonskem in podobnih šolskih sistemih). Rekel pa bi, da Slovenci nismo prav daleč od Fincev in bi tudi kakšen njihov ravnatelj takšno »znanstveno« tezo kaj lahko izrekel za nas. Vendar ne pišem zaradi tega. Gospod Pečan je v oddaji, iz katere so te besede vzete, rekel vsaj zame nekaj precej bolj skrb zbujajočega.

V devetdesetih letih sem dejavno sodeloval pri prenovi učnih načrtov in šolskega sistema v Sloveniji. Bil sem član Nacionalnega kurikularnega sveta in predsednik komisije, ki je prenovila učne načrte za zgodovino v osnovni šoli, strokovnih šolah, splošnih, strokovnih in klasičnih gimnazijah. Napisal sem ali bil soavtor več učbenikov za zgodovino. Nekateri se, formalno ali neformalno, uporabljajo še danes. En mandat sem bil tudi predsednik maturitetne komisije za zgodovino. Tedanji minister Milan Zver me je s tega položaja zaradi ideoloških razlogov skušal odstraniti na vse načine, tudi z javnim osebnim blatenjem in posrednimi pritiski.

Po izteku mandata predsednika maturitetne komisije se s šolstvom v Sloveniji nisem več ukvarjal, umaknili pa so se tudi drugi izpostavljeni (začetnik prenove prof. dr. Peter Vodopivec, moj predhodnik na položaju predsednika maturitetne komisije prof. dr. Dušan Nećak). Se pa še danes, upam si trditi, kar uspešno s šolstvom ukvarjam v mednarodnem okolju. Med drugim sem soavtor in urednik drugega dela priročnika za zgodovino Teaching Contemporary Southeast European History, ki zajema zgodovino Jugovzhodne Evrope med letoma 1944 in 2008 in 1990 in 2004 in ga je financirala evropska komisija; predstavljen je bil v parlamentu v Bruslju v navzočnosti večine šolskih ministrov iz balkanskih držav, preveden je že v nekatere balkanske jezike, pod prejšnjo vlado se je začel prevajati tudi v slovenščino, kako je s tem v sedanjem mandatu, ne vem. Pripravil sem številne delavnice za učitelje in profesorje po balkanskih državah ali sodeloval na njih, tudi v zelo razdvojenih okoljih, kot je Bosna in Hercegovina ali Kosovo, bil sem tudi med tistimi, ki so na primer srbske učitelje prvič pripeljali v Vukovar in na Ovčaro.

V šolskem letu 1998/99 so se prenovljeni učni načrti začeli izvajati. Treba je poudariti, da se je, vsaj kar zadeva zgodovino, prenova začela že leta 1990 (osnovni učni načrt je tedaj napisal akademik Bogo Grafenauer, ki nikoli ni učil v srednji šoli). V času pisanja in sprejemanja smo imeli desetine sestankov z učitelji in profesorji zgodovine po vsej Sloveniji in številne seminarje (danes jih tako rekoč ni več). Komisija za prenovo učnih načrtov je morala tudi pisno odgovoriti na prav vsako poslano pripombo učiteljev in profesorjev (velja za oba spola). Bil je pač enkraten pionirski čas, bili smo zagnani, v času, ko je bil internet še v povojih, smo po vseh mogočih kanalih in socialnih mrežah zbirali učne načrte, kurikulume in učbenike drugih držav in dežel, da bi stvari naredili čim bolje.

Političnost ministrov je sama po sebi seveda nekaj normalnega. Le da je v razvitih državah vsaj malo povezana tudi s strokovnimi kompetencami.

Po uvedbi je bila opravljena delna evalvacija, ki je pokazala pozitivne tendence pri uvajanju učnega načrta. Še zlasti je bila poudarjena avtonomnost učiteljev pri izvajanju pouka in možnost izbire tem. Večina učiteljev in profesorjev je torej poudarila prednosti novih učnih načrtov ( je pa bilo stanje pri različnih predmetih seveda različno). Vendar evalvacija ni edina informacija, ki smo jo imeli o tem, kako profesorji sprejemajo in uresničujejo učni načrt. O njem je bilo, tudi potem ko se je uvajal v praksi, več poglobljenih in kritičnih razprav, informacije smo dobivali na seminarjih, med hospitacijami in nastopi, ki jih opravljajo študenti zgodovine na šolah, in navsezadnje med številnimi neformalnimi pogovori s profesorji (veliko med njimi je bilo mojih bivših študentov). Resda to ni bilo znanstveno obdelano in prikazano v grafikonih, stolpcih, krogih in z drugimi vizualnimi statističnimi obdelavami. Zagotovo pa smo bili tisti, ki smo pri prenovi sodelovali, zaradi kombinacije omenjene evalvacije in osebnih informacij dokaj dobro seznanjeni s tem, kaj se dogaja v razredih. Osebno menim, da je takšna kombinacija strokovnih analiz in aktualnih informacij lahko edina realna podlaga za kakršnekoli spremembe. Je pa, žal, na tak način ni mogoče več ponoviti, saj je zagnanost iz tistih časov minila, nadomestile so jo letargija in rutiniranost na eni strani in nekakšne organizacije »civilne družbe« na drugi strani. Tudi sicer je dejstvo, da pregleda nad tem, kaj se dogaja v razredih, že leta nima nihče. Niti ga ne želi imeti. To je slovenska posebnost. Pa ne zaradi (nujne in zaželene) avtonomije učiteljev, pač pa zato, da se mu s tem ne bi bilo treba ukvarjati. Inšpektorji nimajo in ne želijo imeti pristojnosti (s čim in na kakšen način se ukvarjajo, je pokazal primer glavnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za šolstvo in šport Tomaža Rozmana – Rozman je tudi v resnici »šolski«! primer kadrovanja v slovenski politiki), Zavod za šolstvo pa je po svoji funkciji predvsem svetovalni organ.

V času esdeesovske vlade so učne načrte na hitro in brez sodelovanja strokovne javnosti (ali s sodelovanjem zgolj politično sprejemljivih izbrancev) spremenili, odpravljali delovne zvezke in sprejemali druge staršem všečne ukrepe. Pri zgodovini je to med drugim pripeljalo do (še danes trajajoče) kolizije med učnim načrtom za gimnazije in maturitetnim katalogom. Spremembe, ki so jih tedaj uvedli, so poleg vnašanja novokomponiranih ideoloških vsebin pomenile odpravljanje izbirnih vsebin in avtonomije učitelja pri izbiri učne snovi, marsikje pa je potrjene učbenike zamenjalo kar gradivo, ki so ga pripravljali profesorji sami (en tak izdelek so mi pred nekaj leti poslali ogorčeni starši). Za zgodovino so to utemeljili zgolj z neko analizo svetovalke zavoda za šolstvo, ki je bila narejena na podlagi enkratnega opazovanja pouka zgodovine v dveh gimnazijskih razredih (tudi o tem sem takrat pisal). Zavod za šolstvo oziroma njegovi svetovalci so se kot vedno pač prilagodili in izvrševali navodila politike, saj je zavod (para)državni organ, vpliv politike na njegovo delo pa je v sorazmerju z njenimi interesi, ti pa, odvisno od vlade, nihajo med inertnostjo in agresivnostjo. To je ena od bistvenih zadev, ki jih želim poudariti: brez strokovne, zlasti univerzitetne javnosti, ki je načeloma neodvisna od politike, in brez takšne sestave strokovnih teles (ki pa jo je zelo težko doseči, saj jih, posredno ali neposredno navsezadnje kljub vsem takim ali drugačnim selekcijam sestavlja politika), nobena prenova ne more biti uspešna.

Kakor je politika zdaj zastavila stvari, lahko v tej razpravi zmaga le »civilna družba«. Kaj za strokovnost pomeni to, da odločajo tisti, ki zberejo dovolj podpisov, vemo vsi.

Leta 2011 je izšla Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju, ki naj bi na podlagi strokovnih analiz dopolnila ali popravila tisto, kar je bilo narejenega do tedaj. Koliko temelji na prepričljivih evalvacijah, ne vem. Kakorkoli že pa se je čas tudi od tedaj, ko so bile te narejene, že občutno spremenil. Vsekakor do danes ni prinesla bistvenih sprememb ali imela večjega učinka, niti ni politika pokazala, da jo želi upoštevati. Tudi zato, ker ministrom, odgovornim za šolstvo, ni bilo do tega. S sedanjim vred gre za brezbarvne ljudi, ki se na šolstvo v resnici ne spoznajo in se zgolj želijo prebiti skozi mandat brez večjih pretresov (nimajo pa težav s tem, da iz političnih povezav ali funkcij zase potegnejo kakšen povsem nekoristen, a drago plačan projekt s šolskega področja). Političnost šolskih in drugih ministrov je sama po sebi seveda nekaj normalnega, neizogibni sestavni del demokracije. Le da je v razvitih državah vsaj malo povezana tudi s strokovnimi kompetencami, v Sloveniji pa temelji na »kolobarjenju«. Težava je, ker so stranke (zlasti SDS in SD) tri desetletja na ministrstvu za šolstvo in v drugih telesih in organih s šolskega področja »nalagale« svoje izbrane kadre. Celo tisti, ki so bili pripeljani na izrazito politične funkcije, pred izteki mandatov nenadoma postanejo »strokovnjaki«, zasedejo kakšen plačilni razred nižje funkcije ali gredo v soroden resor in tam ostanejo. Na ideološki podlagi iz let 2004–2008 in v nadaljevanju v kombinaciji pomanjkanja strokovne avtoritete, politične brezbrižnosti in uklanjanja javni všečnosti, je po logiki stvari nastal sedanji položaj, ko razpravo o šolstvu dobesedno diktira »ulica« v sodobni verziji, torej nekakšna internetna »civilnodružbena« združenja. V zabetonirani birokratski strukturi pa je glavna naloga dokazovanje, zakaj nekdo za nekaj ni odgovoren.

Tako imamo sedaj v duhu britanskega brexita ali ameriške trumpovske politike v slovenskem šolstvu (pa ne samo tam) nekakšno streljanje vseh proti vsem. In to brez jasne opredelitve, kaj hočemo. Če sploh kaj hočemo. V medijskih razpravah se po zgledu družabnih omrežij (ki se tudi obilno navajajo) vzpostavlja razprava, v kateri so »mnenja« in strokovne kompetence uravnoteženi. Tudi za ministrstvo za šolstvo so v tej razpravi vsi »enakopravni«, široka razprava o slovenskem šolskem sistemu pa naj bi segla do zadnjega bifeja v zadnji vasi. Saj smo demokratična družba, mar ne?

Žal so temu nasedli celo tisti, ki brez dvoma strokovne kompetence imajo in so tudi po položaju pristojni za razpravo. S tem se vračam k besedam, ki jih je Gregor Pečan izrekel 11. februarja 2019 v oddaji Tednik na RTV SLO 1, iz katere je bila vzeta Mladinina izjava tedna. V tej oddaji sta predsednik združenja ravnateljev in novinarka Anka Pirš družno udrihala čez tiste člane strokovnih organov, ki nimajo pedagoške prakse, in pri tem osebno izpostavila dekana Pedagoške fakultete dr. Janeza Vogrinca kot »človeka, ki nikoli ni bil v razredu«, je pa član strokovnega sveta za splošno izobraževanje in član komisije, ki preverja izvedbo NPZ. Pečana osebno ne poznam, Vogrinca pa le bežno, kot univerzitetnega kolega. Za novinarko ne vem, koliko se razume na šolstvo oziroma se poklicno ukvarja z njim. Vem pa, da je za poznavanje tega področja potrebnega veliko znanja. In še posebej preverjanja informacij. Kritiko bi razumel, če bi letela na prej opisano stanje, ki ga ravnatelji in učitelji brez dvoma dobro poznajo, saj so od njega odvisni; na omenjeno kadrovsko politiko; na politično nastavljene uradnike na ministrstvu in v drugih šolskih službah, ki v resnici nikoli niso videli razreda, na izogibanje odgovornosti …, saj je tam velik, če ne večinski del vzrokov za sedanje razmere. V družbenem smislu je namreč problem šolstva (in vseh drugih vladnih resorjev) problem »konstrukcijske napake« ob ustanovitvi države. Ta je bila utemeljena na partitokraciji in delitvi plena. Tako koalicije delujejo in posredno ali neposredno kadrujejo še danes. Do zadnjega ravnatelja osnovne šole ali doma upokojencev. Če pride med strankami do navzkrižja interesov, nimajo nobene težave tudi javno povedati, kaj je »njihovo«. Sem in tja za kratek trenutek ob kakšni aferi, kot so pokazale razmere na ministrstvu za kulturo, dobimo še dodaten kratek informacijski vpogled v drobovje države. A stvar čez dan ali dva ponikne iz medijev in vse je spet po starem.

Z vsem spoštovanjem: močno dvomim, da se je v zadnjem desetletju, odkar se s šolstvom v Sloveniji ne ukvarjam (in se tudi ne nameravam več), vzpostavila generacija ravnateljev in učiteljev, ki je v odnosu do politike, državne in občinske, do staršev, ki »pravico« iščejo z odvetniki, in do »civilne družbe« zmožna vzpostaviti avtonomen in kritičen odnos. To s sabo tudi v demokratičnem okolju (kar Slovenija pogosto ni, dovolj je že, če opozorim na medijske linče, povezane z aferami v šolstvu) neizogibno prinaša pritiske, hude osebne dileme in težko breme. Če bi tako generacijo avtonomnih ravnateljev in učiteljev imeli, za bruce danes ne bi bil eden največjih šokov, da se na univerzi o ocenah pač ne da pogajati, za starše pa, da tam ni govorilnih ur. Seveda ne želim posploševati, brez dvoma so tudi izjeme, a za zdaj ni videti, da bi spreminjale glavni tok.

Pri napadih na »akademike« gre za streljanje sebi v koleno. Kdor misli resno, ve, da je delitev na »akademike« in »praktike« popolnoma nesmiselna.

Približno četrt stoletja sem univerzitetni profesor. Toda po osnovni izobrazbi sem predmetni učitelj zgodovine in slovenščine. Učil sem na vseh stopnjah, v osnovni šoli (tudi na razredni stopnji), v strokovnih šolah in gimnaziji. Bil sem tudi vzgojitelj. Imam strokovni izpit za poučevanje. Še posebej zaradi navedenega se mi delitev na »akademike« in »praktike« zdi popolnoma nesmiselna. Še več, zdi se mi škodljiva. Ne vem sicer, kako je s strokovnimi organi in komisijami danes. V mojih časih so jih brez izjeme vodili univerzitetni profesorji, ne pa učitelji (ti so seveda poleg ljudi iz akademskih krogov tudi bili člani). In mimogrede: to kombinacijo smo tedaj prevzeli prav od finskega sistema (pri zgodovini in še kakšnem predmetu tudi pri pisanju učbenikov). Zato menim, da gre pri Pečanovem napadu na »akademike« za streljanje sebi v koleno.

Vsakomur, ki vsaj malo pozna šolski sistem, je jasno, da učitelji, ki želijo spremembe, teh brez akademske podpore in znanja nikoli ne bodo dosegli. Kot jih tudi akademska stroka na zgolj teoretični ravni nikoli ne more doseči. V tem – očitno že zarisanem notranjem spopadu v stroki – lahko zmaga le »civilna družba«. In seveda politika, saj je zanjo dovolj, da se postavi v vlogo mediatorja, ki posluša vse. Ne pa vseh enako. Prednost imajo tisti, ki zberejo dovolj podpisov.