Malo obsodb = malo zlorab?

Vrhovno sodišče je pred dnevi razveljavilo pravnomočno sodbo, s katero je bil nekdanji župnik v Preski Franc Klopčič obsojen za spolno zlorabo otroka. To se je zgodilo 15 let po domnevni zlorabi in sedem let po začetku policijskih, tožilskih in sodnih postopkov.

Gre za razveljavitev na podlagi formalnih kršitev v postopku – ker višje sodišče ni opravilo obravnave, ko je oprostilno sodbo spremenilo v obsodilno –, zato bo potrebno ponovno sojenje. A to ne spremeni dejstva, da je obsodba za kaznivo dejanje spolne zlorabe, še posebej, ko gre za delavca RKC, skorajda misija nemogoče. In če nič drugega, se bo postopek zoper omenjenega duhovnika raztegnil še na nekaj dodatnih let – in s tem tudi agonija številnih vpletenih, predvsem pa žrtve.

Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, kjer vsako leto obravnavajo približno 800 žrtev družinskega in spolnega nasilja in le malo manj storilcev tega nasilja, opozarja na razloge, ki onemogočajo preiskovanje in kazenski pregon spolnih zlorab v Sloveniji. Težavi sta predvsem dve. Ena je kadrovska podhranjenost državnih organov, ki delujejo na tem področju – policije in centrov za socialno delo –, in zaradi tega pregorevanje in nemotiviranost odgovornih za opravljanje tega težkega dela. Drugi je podizobraženost v drugih dveh državnih organih – na tožilstvu in sodišču. To pomeni, da preveč primerov, ki bi si zaslužili sodno obravnavo, do sodišča sploh ne pride, če pa že, se prepogosto (predvsem na višjem sodišču) ne končajo z obsodilno sodbo.

»Policija obravnava primere, zbira dokaze in tožilstvo jih potem zavrača. Če torej policija ni uspešna s svojim delom, centri za socialno delo ne s svojim in na sodišču potem vidimo oprostilne sodbe ali pa so obsodilne razveljavljene na višjem sodišču, je jasno, da v ta sistem verjame vedno manj ljudi,« je že pred časom za Mladino pojasnila Zabukovec Kerinova.

Vse to se potem pozna na številu prijav, ki so jih žrtve spolnega nasilja pripravljene podati na policiji. V Sloveniji se število teh prijav že leta zmanjšuje: »To je skrb zbujajoč podatek, saj vemo, da se število primerov spolnega nasilja ne manjša. Veliko žrtev, ki pridejo do nevladne organizacije in spregovorijo o spolnem nasilju, se raje na pol poti ustavi, kot da bi vstopile v uradne postopke, saj vanje nimajo več zaupanja. Poznam nemalo žrtev, ki so raje sredi postopka zatrdile, da so vse dotlej lagale, kot da bi vztrajale pri tem, kar so same razumele kot torturo v postopkih pred državnimi organi. Ni vedno tako, ampak prepogosto je. Dovolj je, da nekaj žrtev naleti na neozaveščene, neobveščene, nemotivirane policiste, tožilce, sodnike, in bodo potem za to hitro izvedele tudi druge žrtve.«

Večina storilcev spolnih zlorab tako ne ostane nekaznovana zato, ker bi bili ti ljudje oproščeni pred sodiščem, pač pa zato, ker žrtve na policiji prijavljajo vedno manj spolnih zlorab. Razlog je ravno stanje sistema za preiskovanje in pregon teh kaznivih dejanj, ki žrtvam ne daje upanja, da odločitev za vložitev kazenske ovadbe lahko prinese karkoli drugega razen dodatnega dolgoletnega trpljenja.

Žrtve spolnih zlorab uslužbencev katoliške cerkve se ne spoprijemajo le z vsemi omenjenimi ovirami, ampak še z dvema dodatnima. Stigma v lokalnem okolju je zaradi vloge, ki jo (še vedno) imajo duhovniki, še precej večja. In zaradi tega pritisk, naj molčijo. Če se žrtve oziroma njihovi starši vendarle odločijo spregovoriti, je katoliška cerkev pred desetletjem ustanovila Ekspertno skupino za reševanje spolnih zlorab, ki naj bi jim bila v pomoč. Mnenja o tem, ali je res (samo) v pomoč, so različna. Predsednica Združenja proti spolnemu zlorabljanju Katja Bašič je recimo za Mladino o tem že pred časom povedala: »Pri tem me najbolj boli, da govori, kako je treba žrtvi dati tudi pravico, da ne spregovori o zlorabi, če tega noče. Ne da k temu karkoli dodamo ali to eksplicitno poudarimo, bodo žrtve čutile, kaj je s tem mišljeno. In če vsi okoli žrtve, najsi bo to družina ali cerkev, ne da bi to izustili, kažejo potrebo, da se o tem ne govori, tudi žrtev ne bo govorila o tem, saj nima opore, ki jo potrebuje. Takšno mnenje se mi zdi veliko sprenevedanje.«

Prav žrtve spolnih zlorab duhovnikov in drugih cerkvenih delavcev so zaradi tega v najtežjem položaju. Da je res tako, govorijo že same številke. Po podatkih katoliške cerkve je njena ekspertna skupina v devetih letih delovanja obravnavala 12 primerov spolnih zlorab. V zadnjih 20 letih je bilo sproženih točno 20 kazenskih postopkov zoper delavce cerkve, obsodbe pa bi lahko prešteli na prste ene roke.