V posmeh pravu. Pa tudi morali in etiki.

Tožilstvo je odstopilo od pregona duhovnika Tadeja Strehovca, ki mu je očitalo sovražni govor zoper več javnosti znanih oseb, ki so se izrekle za (ustavno) pravico do splava. Tako se je odločilo, ker ni moglo ugotoviti, kdo je odgovoren za zapis na spletni strani v lasti Zavoda Kul, katerega direktor je Strehovec. Če torej ustanoviš spletni portal, prek njega v nepodpisanih člankih širiš nestrpnost do drugačnih in potem ne razkriješ imena pisca ali odgovornega urednika, je vse v redu?

Na portalu 24kul.si se je pred leti pojavil nepodpisan članek »Seznam članov abortivnega lobija, ki nasprotuje pravici do življenja nerojenih punčk in fantkov!«, v katerem so množico zagovornikov pravice do splava obtožili, da se zavzema za izumiranje slovenskega naroda in kulture: »Takšna kultura smrti je destruktivna in katastrofa tako za nerojene otroke, ki so ubiti na operacijskih mizah, matere in očete, ki trpijo zaradi postabortivnega sindroma, ter slovensko družbo.« Zapis je bil opremljen s sliko nosečniškega trebuha, na katerega je prislonjena pištola. Članek torej nakazuje, z besedami in fotografijo, da so omenjeni ljudje morilci.

Potem ko so zoper Strehovca nekatere izmed oseb, omenjenih v tem zapisu, vložile kazensko ovadbo, je tožilstvo po opravljeni preiskavi vložilo obtožnico. To je zdaj umaknilo, Strehovec pa je razglasil zmago svobode govora. A pred sodiščem se ni zagovarjal s tem, da zapisano na njegovem portalu varuje svoboda govora. Dejansko se je zagovarjal z molkom, saj je trdil, da tega ni zapisal on in da ne ve, kdo je to zapisal – ni želel razkriti imena avtorja zapisa. Ker je tožilstvo ugotovilo, da je prek njegovega gesla do objave dostopalo več oseb, naj ne bi moglo brez dvoma zatrditi, kdo je besedilo napisal oziroma kdo je kriv za dele besedila, ki izražajo sovražnost.

Odvetnik Rok Čeferin meni, da je načeloma »odločitev tožilstva prepričljiva. Če ni z gotovostjo dokazano, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, je pač v pravni državi ustrezna ustavitev kazenskega postopka.« Čeferin opozarja, da je vprašanje, ali je šlo za kaznivo dejanje sovražnega govora, morda prej za razžalitev. A pri tem dodaja, da je »v okviru svobode izražanja dopustno tudi razglašanje nazadnjaških idej, ki so v nasprotju s civilizacijskimi pridobitvami današnjega časa. V tem smislu ni izključeno, da bi bil avtor spornega zapisa oproščen tudi, če bi bil obtožen kaznivega dejanja razžalitve.«

Dr. Aleš Završnik s Pravne fakultete v Ljubljani pa opozarja, da so splav, sovražni govor in odgovornost spletnih portalov resne teme, »ki se v tem primeru popolnoma mešajo med sabo. Glede odgovornosti spletnih portalov za nezakonite vsebine je evropsko sodišče jasno. Sodbi Delfi proti Estoniji in MTE in Index proti Madžarski določata, da morajo spletni portali, ki omogočajo objave uporabnikom, načeloma sprejeti nekatere odgovornosti in dolžnosti. Kdaj in pod kakšnimi pogoji odgovarjajo, pa je kompleksno vprašanje tehtanja različnih pravic.«

Duhovnik Tadej Strehovec ni bil oproščen, pač pa je tožilstvo opustilo pregon, ker ni moglo ugotoviti, ali je bil kriv on ali kateri od njegovih sodelavcev.

Po smislu najrelevantnejša sodba, Delfi proti Estoniji, kjer je evropsko sodišče ugotovilo odgovornost lastnika spletnega portala za zapisano, sicer ni bila kazenska, pač pa odškodninska. V kazenskem pravu je odgovornost lahko le individualizirana, konkretna in ne objektivna. Tožilstvo se v primeru Strehovec ni odločilo na vsebinski ravni, torej ni opustilo pregona, ker naj bi šlo za zapis, ki ga varuje svoboda govora. Ugotovilo je, da ne more nikogar preganjati, ker za spletne portale, ki niso vpisani v razvid medijev, pač ne veljajo nikakršna pravila prevzemanja odgovornosti. In da drugače, kot velja za medije, kjer za zapisano odgovarja urednik ali lastnik medijske hiše, če imena pisca ne izda, za vse zapisano zunaj medijev ne odgovarja nihče.

Odločitev tožilstva je mogoče razumeti tudi kot potrditev, da na spletu velja popolno brezpravje. Tako je to razumel tudi Strehovec, ki je odločitev komentiral z besedami, da bodo sedaj še odločneje nadaljevali svoje delo – obveščanje javnosti prek spleta. Kdor torej želi prek spleta razširjati neresnice, blatiti posameznike ali celo širiti nestrpnost zoper celotne skupine ljudi, mora neko vsebino zgolj objaviti brez podpisa avtorja, zatrditi, da so v besedilo prek istega uporabniškega imena dostopali različni pisci, in se potem braniti z molkom? Tako za zapis ne bo formalnopravno odgovarjal nihče, čeprav bo dejansko zanj odgovornih celo več ljudi?

Bi bilo kaj drugače, če bi »članice in člani abortivnega lobija« vložili odškodninsko tožbo zaradi razžalitve ali krnitve ugleda in dobrega imena? Bi sodišče tedaj upoštevalo stališče evropskega sodišča iz zadeve Delfi proti Estoniji? Bi potem dobili vsebinski odgovor, ali sovražnosti s Strehovčevega portala varuje načelo svobode govora ali ne? Odgovore na ta vprašanja bomo morda dobili le, če bo res vložena odškodninska tožba zoper Strehovca. Najbolj žalostno pri tem pa je, da breme boja zoper sovražnost na spletu še vedno nosijo oškodovanci, čeprav je to brez dvoma odgovornost države.