Weber opozoril Orbána. In Janšo

Ker so politiki mojstri leporečenja, je mogoče več razbrati iz njihovih dejanj kot iz izbranih besed. Tako je recimo Manfred Weber, kandidat Evropske ljudske stranke (EPP) za predsednika evropske komisije, ta teden pred obiskom madžarskega predsednika Viktorja Orbána najprej šel pozdravit rektorja budimpeške univerze CEU Michaela Ignatieffa, ki ga madžarski premier meče iz države, šele nato je zavil k »prijatelju« Orbánu. Sporočilo je bilo jasno: to je bil ultimat. Podobnemu dogodku smo bili pred tem priča v Sloveniji. K nam je prvi vodja evropske desne sredine prišel na obisk na povabilo sestrske NSi. Weber je najprej pozdravil Mateja Tonina, šele nato je zavil na ločeno slovesnost k SDS, tam pa je v govoru člane stranke večkrat posvaril pred nacionalizmom in sebičnostjo.

Evropska desnica ima z Orbánom težave, s katerimi je Webra lani jeseni skorajda vizionarsko seznanil francoski predsednik Emmanuel Macron, ko je dejal, da je prišel čas za razjasnitev položaja: EPP, je poudaril, ne more hkrati podpirati politike Angele Merkel in politike Viktorja Orbána. Marsikdo med tema politikama vidi nepremostljivo razliko. Orbán politiko gradi na razdoru, na iskanju sovražnikov, Merklova stopa po klasični poti evropske desnice. A ta dilema zdaj, pred evropskimi volitvami, ne razdvaja in ne razjeda le evropske desnice, ampak tudi desnosredinske stranke in njihove podpornike. Recimo nekdanjega kulturnega ministra in člana SDS Žigo Turka, ki se je odločil, da na evropskih volitvah kandidira na listi NSi. V Sloveniji so zaradi teh dilem nastale večje razpoke med SDS in NSi. V SDS vztrajajo pri Orbánu, v NSi se od njega oddaljujejo.

Pravzaprav je nazadnje NSi Janezu Janši ponudila roko sprave. Matej Tonin se je, ko je postal predsednik stranke, pred parlamentarnimi volitvami s povabili na kavo trudil zgladiti odnose s SDS, celo tako daleč je šel, da se je bila NSi pripravljena odpovedati vstopu v koalicijo Marjana Šarca, če v njej ne bo Janeza Janše. A zaupanje do SDS je v nekaj mesecih spet splahnelo. Prve razpoke so se pokazale pri ustavni obtožbi zoper Marjana Šarca zaradi financiranja zasebnih (katoliških) šol, ki je v NSi niso podprli, še bolj pa so razlike med strankama očitne zdaj, pred evropskimi volitvami, v odnosu do Viktorja Orbána. V NSi, kjer si prizadevajo za zamrznitev članstva njegove stranke Fidesz v družini EPP, so pri tem veliko bliže jedru te zveze strank kot SDS, kjer so se odkrito postavili na Orbánovo stran in ga častijo kot branilca evropske ideje, kot jedro EPP.

Toda internacionala skrajno desnih strank, ki na prvo mesto postavljajo sebe, svoj izvor, svojo nacijo, če ne celo svoje rase, seveda ne more obstajati. Takšna, orbánovska politika je lahko uspešna za zaprtimi mejami, znotraj izolirane skupnosti, širše nima možnosti za uspeh. Tudi tako bi lahko razumeli sporočilo Manfreda Webra stranki SDS ta teden v Sloveniji. Sporočil ji je: ste na napačni poti, obrnite se, vaša logika ne vodi nikamor, koalicija nacionalistov ni mogoča, lahko pa obstaja internacionala strank, ki so zavezane skupnim vrednotam. Zabavno je bilo ta teden opazovati enega najvplivnejših evropskih političnih konservativcev na obisku v Sloveniji, kako se je zavzemal za strpnost do drugačnih, kako je poudarjal akademsko svobodo, svobodo medijev, kako si je odrezal kravato v znak protesta proti diskriminaciji žensk. Marsikdo bi ga v Sloveniji lahko hitro uvrstil bliže levemu političnemu polu.

Res je, SDS ima sicer največ evropskih poslancev med vsemi članicami EPP iz Slovenije. A je kljub temu njen vpliv zaradi politike, ki jo stranka zagovarja, vse manjši. Samo pomislite: Hrvaška ima v EPP prav toliko poslancev kot Slovenija, pa so njihova mnenja v tej politični skupini – glede zaščite terana in arbitraže –hitro prevladala.