Knjiga / Roland Barthes: Fragmenti ljubezenskega diskurza

+ + + + +

Ko je kultni semiolog in strukturalist Roland Barthes leta 1977 objavil literarni esej v obliki fragmentov, so bralci takoj pokupili sto tisoč izvodov. Kot vedno v svojih delih je mislil tisto, kar drugi niso. In njegov drugi (popravljeni) slovenski prevod je ostal povsem enako aktualen kot izvirnik pred skoraj pol stoletja – zadeva namreč isti tabu. Teorije podpirajo seksualnost in obscenost kot normalni objekt študija, v diskurzu študijev pa je perverzno govoriti o sentimentalni, torej strastni ljubezni. Ta je iz mode.

Pač, kolikor se je ne loti filozof Galimberti, ki jo v knjigi O ljubezni demistificira in terapevtsko vodi bralca do spoznanja nesmiselnih ujetosti v norost. Barthes ravna drugače: spoštuje norost zaljubljenca, namesto rešitve iz začaranega kroga ga vodi skozi 80 poglavij, ki so s podpoglavji kratke kapsule. Kako se konča ljubezen?; čakanje na prihod, ki ga igram kot gledališko igro; ljubezen kot trošenje časa, idej in denarja; delčki želene podobe: poševno zlomljen zob, način, kako razpre prste, ko govori; nobena ljubezen ni izvirna, saj prihaja od drugod – iz knjig, govoric, od prijateljev … Od kod pa avtor jemlje ljubezenski material? Pričakovali bi, da iz šansonov in ljubezenskih filmov, a ker ne piše teorije ne zgodovine ljubezni, posega po romanih – osrednji je kajpak Goethejev Werther –, momentih iz antičnih simpozijev, liriki, a tudi preigrava Freudove, Lacanove, Bataillove, Kierkegaardove, Nietzschejeve koncepte. Knjiga ni priročnik, kako se zaljubiti ne kako se odljubiti. Tudi ne govori o peripetijah odnosov. Ko je Barthes gostoval v oddaji Apostrophes Bernarda Pivota, je svojo intenco preprosto predstavil: strastno zaljubljeni je osamljen, nima nobene knjige, na katero bi se lahko oprl.

Beroč njegove fragmente se bo strastnež za hip izmaknil mukam čustev, bo pa padel v muke razumevanja teksta.