Na drugo žogo

Fétiche
Cankarjevo nabrežje 25
Tel.: 040 700 370
Ker je Fétiche del osrednje obljubljanične promenade, je gostom na voljo vsak dan od devetih zjutraj do prve po polnoči.

Ambient:
ko sije sonce, boš najverjetneje posedel zunaj, sicer pa je malo temačno, a elegantno, zanimivo večnivojsko opremljena tudi notranjost

Napitki:
za vsako pico sugerirajo še posebno vinsko spremljavo, sicer pa ogromno buteljk, morje džinov (in tonikov), koktajli (tudi nealko), celo vermuti in šeriji

Dostopnost:
peš, s skejtom, skirojem, biciklom ali kavalirjem; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
tekstura in okus testa ustvarjalnost in izvedba oblog

Ne tako fino:
pogrešamo možnost mešanih oblog

Dobro (v vseh pogledih) obložene pice stanejo od 9 (margherita) do 20 (wagyu tatarc), večina jih je v coni od 11 do 14 evrov.

»Pa, nimam ravno fetiša na obloženo zaplato testa, ampak grem vseeno z vami,« se je na vabilo inšpektorske odprave odzval vsega hudega vajeni veteranski gostinski maček, ki smo ga v ekipo povabili, ker zna suvereno in argumentirano zavihati nos nad trendovskimi domislicami, ki jih ljubljanski gostinski gazde radi na vrat na nos (in pogosto tudi na pamet) uvajajo v ponudbo. Obdobju nebrzdane burgerske inflacije, kot kaže, sledi val renesanse picopeke, ki ga poganja popularnost z drožmi vzhajanega testa. To se iz nekaterih rokodelskih (Osem, Art bread, Pekarna malo drugače) in večjih (Spar) pekarn na veliko seli tudi v picerije.

Lojalno Konzumovo bralstvo bo vsled tega, da smo o z drožmi zameseni in počasi vzhajani hudo dobri pici iz divaške Etne poročali že pred skoraj osmimi leti (Mladina 33, 2011), razumelo, da se ob buhtečih, pridevnikov polnih piarovskih reportažah ob lansiranju rokodelskih obloženih vzhajancev v Trappi, Rustiki in Fétichu nismo a priori metali na hrbet, ampak smo sklenili o teh rečeh poročati, ko se malo unese otvoritveni hype.

Fétiche je doslej – poleg tega, da je pač kafič na rivi – veljal predvsem za hišo odličnih sladic; te so še vedno tu, a zdaj tudi kot zaključek obeda, v osrčju katerega so pice. New Age Pizza so zapisali na vrh menija in moj eyeroll ob tej besedni zvezi je bil vsaj dvakrat hujši od tvojega, saj sem zraven videl tudi cene – ker kaj pa naj si racionalen človek misli o new age pici za 20 evrov?! A pravilo, da nikoli ne dobiš druge priložnosti za dober prvi vtis pri Fétichevih njuejdžerkah ne velja.

Pice, kot jih tu razumejo, pripravljajo in strežejo, so izjemne, vsekakor dovolj posebne, da so prepričale tudi starega nergača iz uvoda. Vprašanje je sicer, ali gre tehnično gledano sploh za pice – mene bolj kot na pico spominjajo na izjemne fokače iz palmanovskega bara Torinese (Mladina 30, 2016). Testo je hrustljavo, a hrustljava skorjica je tako tanka, da se v ustih hitro zdrobi, pri čemer v prvi plan spusti mehkobno zračnost in okus sredice, ki se izdatno dopolnjuje s tem, s čimer je testo obloženo. Posamični gradniki duhovitih obložnih kombinacij so pripravljeni posebej in na testo večinoma naloženi po peki, to pa celotnemu izkustvu doda še zanimiv kontrast med toplim in hladnim, kar še posebej pride do izraza pri pici iz koruznega testa s sončničnimi semeni, obloženi s kosom kremaste burrate, tatarcem iz govedine wagyu in vloženim osočnikom (morski špargelj). Izjemen kombo, ki pa mu zlahka parirata veganska pica na enakem testu z na hitro sotirano mlado špinačo, kremo iz indijskih oreščkov, artičoko, pinjolami in limonino lupino ter na ječmenovo testo naložena mocarela, osvežilna solatka iz rdečega zelja in sladkast, s sezamom potresen kup natrganega račjega mesa v figovi omaki, da o minimalističnem bomba kombotu san marzano-burrata-bazilikino olje sploh ne začenjam. Ker moram pravzaprav končati: pice v Fétichu so vrhunske in absolutno vredne svojega denarja.