Podnebna tožba zoper Slovenijo

Bi državljani čisto okolje zase, za zanamce in za planet lahko iztožili pred sodišči, če drugače ne gre? Pravice do pitne vode, čistega zraka in nasploh čistega okolja pač spadajo med temeljne človekove pravice. Ni razloga, da temeljnih pravic v njih ne bi prepoznalo tudi sodišče.

Vlaganje tožb zoper oblasti, ker ne storijo dovolj za varovanje okolja, se je dolga leta zdelo futurološki, aktivistični in dokaj neučinkovit način zagotavljanja varovanja teh človekovih pravic. Tako se na prvi pogled zdi še danes, čeprav se to pravno področje hitro razvija. Takšen način boja za pravice sicer ni nič novega, navadno pa se porodi iz obupa. Najpogosteje, ko pritiski na odločevalce, ozaveščanje javnosti in dejansko utrjevanje človekovih pravic v praksi nimajo pričakovanih učinkov. Potem se včasih edini preostali način zdi vložitev tožbe zoper državo, ki je odgovorna za ureditev nekega področja, pa ga ne uredi ali ne spoštuje zavez iz lastne zakonodaje, ustave ali mednarodnih pogodb. Ali pa celo, kot je to pogosto pri varovanju okolja, ko si država postavlja prenizke cilje, zaveze …

Prve tožbe zoper državo, ker ne zagotavlja pravice do čistega okolja, so bile vložene v ZDA. Skupina mladih iz ameriške zvezne države Oregon je recimo državo uspešno tožila zaradi povzročanja podnebnih sprememb. Na Nizozemskem je 900 državljanom v sodelovanju z eno izmed nevladnih organizacij pred sodiščem državo uspelo prisiliti k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, ki povzročajo segrevanje ozračja. Zaradi soodgovornosti za podnebne spremembe je pred sodiščem EU vložena skupinska tožba zoper unijo. Sprožilo jo je več družin iz številnih evropskih držav. Pred letom pa je skupina mladih Kolumbijk in Kolumbijcev s tožbo proti državi dosegla, da je tamkajšnje vrhovno sodišče oblastem naložilo zaščito amazonskega pragozda in preprečitev vse hitrejšega krčenja gozdov, s čimer naj bi zavarovale ustavno pravico do zdravega okolja, življenja, hrane in vode. Po svetu je sicer v tem trenutku vloženih več kot tisoč t. i. podnebnih tožb.

Pa v Sloveniji? Tudi v tem pogledu zamujamo. Zadnja leta se je veliko govorilo, da pri nas kolektivne tožbe sploh niso mogoče, in res jih zakonodaja ni predvidevala. Dopuščanje kolektivne tožbe naj bi bil bistveni pogoj za vložitev podnebne tožbe zoper državo. In konec leta 2017 smo dobili tudi to. Zakon o kolektivnih tožbah, ki ga je vlada Mira Cerarja oziroma pravosodni minister Goran Klemenčič obljubljal od začetka mandata, je na dnevni red prišel ravno v času požara v vrhniškem podjetju za zbiranje in predelavo nevarnih odpadkov Kemis. Tedaj je zakonski predlog vključeval le možnost kolektivne tožbe na treh področjih – pri varstvu potrošnikov, varstvu konkurence in pri delovnopravnih sporih. Požar v Kemisu je bil vsaj v tem pogledu tudi sreča v nesreči.

V vložitev podnebne tožbe v Sloveniji ljudi sili politika vseh dosedanjih vlad, ki okolje in zdravje ljudi s precejšnjo lahkoto žrtvuje koristim gospodarstva.

Zaradi ene večjih okoljskih katastrof zadnjih let v Sloveniji je koalicija v zakon dan pred vložitvijo v državni zbor vključila še možnost kolektivnih tožb na področju varovanja okolja. Ker se je to pač v tistem trenutku zdelo politično modro, oportuno. Skupinske tožbe so sicer po zakonu mogoče le pri večjih okoljskih nesrečah, kadar je povzročena velika škoda več osebam. Z neuspešnim spopadanjem z naraščajočim onesnaževanjem in toplogrednimi plini je ta pogoj za vložitev podnebne tožbe gotovo izpolnjen.

Obrnili smo se na več nevladnih organizacij, ki se posvečajo varovanju okolja, Umanotero, Pravno-informacijski center NVO (PIC), Ekologe brez meja, Eko krog … Vsi poudarjajo, da v Sloveniji še ni bilo poskusa, da bi s tožbo prisilili državo k bolj proaktivnemu ravnanju pri varovanju okolja. In da bi bil že čas, da se zgodi tudi to.

Gaja Brecelj iz Umanotere pojasnjuje, da je sedanji pravni okvir na tem področju povsod po svetu pomanjkljiv, zato je tudi možnost uspeha s tožbami manjša. »Ampak z več tožbami se ustvarja sodna praksa, to je zelo pomembno. Tudi če veljavni pravni red danes ne zmore uveljaviti tistega, kar bi bilo treba narediti glede na znanstvena dognanja, je dolžnost prava, da omogoči oblikovanje boljših poti za uveljavitev učinkovitih rešitev. Celo neuspešen zahtevek za pravdanje lahko povzroči spremembe.« Ne izključuje možnosti, da bo vložitev podnebne tožbe kmalu potrebna tudi v Sloveniji. Država oziroma njeni najvišji politični predstavniki si že leta zastavljajo prenizke okoljevarstvene cilje, poleg tega pa niti teh ne dosegajo.

Senka Šifkovič Vrbica iz PIC prav tako poudarja, da so takšne tožbe sicer skrajno sredstvo, a bodo počasi postale edino, ki bo preostalo, saj politika očitno ni sposobna učinkovitih ukrepov: »Tukaj dejansko ni prostora za politično dogovarjanje o mogočih ukrepih, kot se to realno dogaja in se zdi vodstvom držav primerno. To je, kot bi pred grozečo poplavo postavili samo pol varovalnega nasipa, ker je le do te ravni mogoč politični konsenz.« Varovanje planeta pred nadaljnjimi podnebnimi spremembami in s tem varstvo narave in njenih sistemov, ki so nujni za naše življenje, je univerzalni interes človeštva, dodaja Senka Šifkovič Vrbica. A ker se z varovanjem takega interesa doslej človeštvo še ni srečalo, se tudi pravni mehanizmi za varstvo tega interesa še razvijajo in so ovire na poti do uspeha pred sodišči za zdaj še dokaj velike.

V Eko krogu, kjer so po pravni poti v preteklosti že dosegli nekatere uspehe v boju zoper multinacionalke, naštevajo te ovire: »Takšne tožbe so dolgotrajne, nujna je velika angažiranost vpletenih, precej stanejo, poleg tega je težko dokazati vzročno zvezo med onesnaževanjem in nastalo škodo.« Opozarjajo, da nekatera podjetja pri nas to s pridom izkoriščajo in s tožbami grozijo lokalnim društvom, civilnim pobudam in posameznikom, ki javno omenjajo njihove negativne vplive na zdravje in okolje. »Vse to je po našem mnenju razlog, zakaj takšnih tožb civilne družbe proti državi pri nas še ni. Smo pa prepričani, da prihaja čas tudi za to, saj nas v to sili politika vseh dosedanjih vlad, ki okolje in zdravje ljudi s precejšnjo lahkoto žrtvuje koristim gospodarstva.« O vložitvi tožbe razmišljajo že dlje. Sicer pa nadaljujejo pravni boj, saj so na ustavno sodišče vložili pobudo za presojo ustavnosti uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Eko krog je pred leti prav po pravni poti – prek sodišča – dosegel ustavitev obratovanja cementarne Lafarge Trbovlje, ki je delovala, čeprav ni imela okoljevarstvenega dovoljenja.

Tudi Ekologi brez meja, v njihovem imenu sta govorila Jaka Kranjc in Urša Zgojznik, menijo, da je pravna pot pravilna pot, »saj očitno drugače ni mogoče zavarovati pravic posameznika proti lobijem in zasebnim interesom. Je pa to zelo težek in naporen boj, tudi finančno si ga mnogi ne morejo privoščiti.« Dodajata, da so okoljevarstvene nevladne organizacije finančno najbolj podhranjene nevladne organizacije v Sloveniji, »nobena ne more preživeti samo od donacij, odvisne so od razpisov, projektov, prostovoljno se je s tem zelo mučno ukvarjati, brezplačne pobude odvetnikov za to področje ni.«

Morda pa je že čas, da se kaka odvetniška pisarna pro bono, brezplačno, posveti (tudi) tem vprašanjem. Če že ne zaradi iskrene želje po varovanju okolja in skrbi za prihodnost planeta, pa vsaj v lastne propagandne namene. Tržna niša tu je, čeprav se gotovo bolj »izplača« zastopati energetska in z njimi povezana podjetja, najstabilnejšo in najbolje stoječo gospodarsko panogo torej.

Podnebne zaveze, ki jih sprejemajo politiki, so enako ambiciozne, kot bi pred grozečo poplavo postavili samo pol varovalnega nasipa, ker je le za toliko mogoč politični konsenz.

Da se bodo sčasoma razmerja moči tudi na tem področju vendarle začela spreminjati, pa trdi Ana Stanič, odvetnica v Londonu in strokovnjakinja za pravo EU in mednarodno pravo. Sodišča so nova frontna črta boja s podnebnimi spremembami je pred mesecem naslovila kolumno na spletni strani Centra energetsko učinkovitih rešitev. Po njenem mnenju je zelo verjetno, da bodo sodišča v drugih državah EU upoštevala sodbe, kot je bila recimo že omenjena na Nizozemskem, kjer je državljanom državo uspelo prisiliti k ambicioznejši okoljevarstveni politiki. »To pa pomeni, da lahko energetska panoga pričakuje, da bodo ambicioznejši okoljevarstveni cilji sprejeti veliko prej, kot je bilo pričakovano.« Že letošnje leto in tudi vsa prihodnja bodo po njenem mnenju »za tradicionalna energetska podjetja zagotovo izziv. Hkrati bodo zelenim podjetjem prinašala številne nove priložnosti.«

»Zemlji povzročamo poškodbo za poškodbo, pa nihče nič ne reče. Zemlja potrebuje dobrega odvetnika,« si je nekoč rekla Polly Higgins, škotska odvetnica, ki je odtlej življenje posvetila zagovorništvu okolja. Higginsova predlaga, da se t. i. ekocid – uničevanje planeta – začne obravnavati kot mednarodno sprejeto kaznivo dejanje. Kdo ji lahko oporeka?