Pritiski na sodnike

»Moj komentar ob zadevi Radonjić: je poseben, ampak po mojem v bistvu pošten sodnik,« je na Twitterju zapisal znani kazenski odvetnik Blaž Kovačič Mlinar. Šlo je za odziv na številne razprave o tem, ali drži, kar je sodnik dejal o pritiskih nanj »z vrha pravosodja«, ali si je vse skupaj morda domišljal, o nekaterih objektivnih dogodkih napačno subjektivno sklepal … Zato je v tej zadevi še najbolje, če kar sodnik sam»spregovori« o sebi.

Okrožni sodnik Zvjezdan Radonjić je na ponovnem sojenju odločil, da se Milko Novič, ki je bil nekoč pravnomočno obsojen umora nekdanjega direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika, oprosti. Po njegovem mnenju ni le razumnega dvoma o obremenilnih dokazih, po katerih je bil prej Novič obsojen, pač pa so ti dokazi dejansko razbremenilni in dokazujejo, da Novič ni umoril Jamnika. Še bolj pa je sodnik Radonjić presenetil z besedami, ki so sledile izreku oprostilne sodbe. Zatrdil je, da so nanj izvajali močne pritiske s samih vrhov pravosodja, naj nekdanjega sežanskega županskega kandidata SDS (ponovno) obsodi.

Pritiskala naj bi bila tožilka v zadevi Blanka Žgajnar – s tem, ko je vložila zahtevo po izločitvi tega sodnika. Nanj je pritiskal tudi njen nadrejeni, vodja specializiranega tožilstva Harij Furlan – s tem, ko je od njega zahteval opravičilo, ker je dal tožilko odstraniti iz dvorane zaradi »nesramnega vedenja in jezikanja«. Pritiski so potekali tudi znotraj sodišča – s tem, ko ga je doslej neimenovana sodnica večkrat vprašala, ali bo Noviča oprostil. Na sodnika Radonjića pa je pritiskal tudi odvetnik Jamnikove vdove Miha Kunič – s tem, ko je zoper njega vložil kazensko ovadbo, v kateri mu je očital pristransko, Noviču naklonjeno vodenje postopka, na kar je sicer Kunič opozarjal od začetka sojenja.

Vse omenjeno je gotovo neprijetno. Je pa včasih nujni spremljevalec dela (kazenskih) sodnikov, tožilcev, sodnih izvedencev … Še posebej pogosto so takšnih pritiskov deležni sodniki ali tožilci, ki sodelujejo v velikih in za javnost zanimivih primerih. Najbolj pozornost zbujajoč od vseh je bil primer Patria.

Med primeroma so nekatere podobnosti. Za začetek, v obeh so bili med obtoženimi člani SDS. Tudi v zadevi Patria so se na sodnike izvajali pritiski, kot jih omenja Radonjić. Vlagale so se številne zahteve za izločitev več sodnic in sodnikov. Tudi pogovorov (postavljanja vprašanj) med sodniki o tej zadevi je bilo nesporno ogromno. In da, vlagale so se kazenske ovadbe. Vse te pritiske je izvajala obramba obtoženih Janeza Janše, Toneta Krkoviča in Ivana Črnkoviča. Janša in njegov odvetnik Franci Matoz sta vložila tudi ovadbo zoper tožilko v zadevi Branko Zobec Hrastar. Očitala sta ji, da je ponarejala dokaze.

Pritiski na sodnike niso nujno posledica širše zarote, včasih gre zgolj za zakonita pravna sredstva, ki jih uporabi obramba ali tožilstvo.

Zobec Hrastarjeva se je na to odzvala s svojo kazensko ovadbo, v kateri je Janši in Matozu očitala kaznivi dejanji krive ovadbe in žaljive obdolžitve. V zadevi je odločal ravno sodnik Radonjić. Janšo je oprostil vseh obtožb, Matoza pa zaradi žaljive obdolžitve obsodil na pogojno denarno kazen. Ob tem je še zatrdil, da je Zobec Hrastarjeva dejansko ponaredila dokaze oziroma »priredila točko v obtožnem predlogu« za primer Patria, pri čemer pa naj ne bi bilo mogoče trditi, »ali je to storila naklepno ali je prišlo do napake, vendar je dejstvo, da je obtožni predlog prirejen«. Kazenska ovadba zoper tožilko v tem primeru je bila sicer zavržena že štiri leta pred tem.

O zadevi Patria je sodnik Radonjić pisal tudi v zadnji številki revije Pravna praksa. Tam izraža prepričanje, da je pri tej zadevi šlo za zaroto, na kar ves čas opozarjajo tudi vsi trije že omenjeni, ki so bili najprej pravnomočno obsojeni, potem pa jih je oprostilo ustavno sodišče. A po njegovem mnenju ni šlo za zaroto kogarkoli, pač pa za zaroto ene izmed domnevno najskrivnostnejših, najmračnejših in najnevarnejših tajnih združb – tako imenovanih iluminatov.

»Disciplinskih organov torej sploh ne zanima, ali je bila v zadevi Patria sodba sprejeta kot transformacija volje iluminatov ter ali višji sodnik deluje po zapovedih neuradnih centrov moči namesto po lastni sodniški presoji,« piše sodnik Radonjić in nadaljuje: »Načela delovanja omrežij iluminatov, najsi bodo civilna, vojaška, gospodarska, cerkvena ali kakršnakoli so, so nedvoumna. Ozek krog med seboj povezanih članov omrežja si lasti pravico odločati o za družbo ključnih vprašanjih z ignoriranjem institucionalnih postopkov, izključevanjem veljave institucionalnih centrov moči, ustave, zakonov, sklopa mednarodnega prava ter proti veljavi temeljnih standardov sodobnega sveta. Odločitve se torej sprejemajo po subjektivni volji neznanih, neizvoljenih posameznikov, ki namesto interesa ljudstva uveljavljajo lastne, parcialne, neustavne interese. V konkretnem primeru naj bi torej sodnik vedel, da potrjuje obsodilno zaporno kazen mimo institucij prava in države, po hotenju iluminatskih struktur.«

Kdo so iluminati? Na Wikipediji najdete tole pojasnilo: »Iluminati so tajna združba, ki se ji v za zdaj še nedokazanih teorijah o svetovnih zarotah pripisuje, da bodisi neposredno bodisi podtalno obvladuje ves svet visoke politike, celotnega bančništva, industrije zabave in množičnih občil, poleg tega pa naj bi imela v lasti velik del strateških surovin in najdonosnejših vej gospodarstva …«