Film / Stavka!

za +

Hlapec Jernej po francosko.

Če ste kdaj videli Stavko (1925), prvenec Sergeja Eisensteina, potem se gotovo spomnite zadnjega mednapisa, ki se privrti: “Pomnite, proletarci!” Prav res – malo prej se namreč zgodi strahovit pokol nad proletarci. Vojska, policija in konjenica dobesedno zgazijo na stotine delavcev (in njihovih družin), ki so stavkali, Eisenstein pa grozljivo brutalnost te klavnice poudari s prizorom v pravi mesarski klavnici, v kateri koljejo bika. Vsekakor, danes se stavke ne odvrtijo tako brutalno, ne končajo se v krvi, delavcev ne pobijejo, toda ko boste videli Brizéjev film Stavka!, “nadaljevanje” Brizéjevega Zakona trga, boste imeli neprijetni občutek, da so se brutalnost, klanje in smrt, ki so nekoč prevevali stavke, preselile v besede, pogajalske pozicije, status quo – v odnose med delom in kapitalom, med delavci in delodajalci, med proletarci in delničarji.

Film – polemika in protest – se dogaja v Agenu, malem francoskem mestu, ki se nahaja v precej depresivnem, recesijskem območju. Tovarna avtomobilskih delov (Perrin Industrie) je tu edini večji delodajalec, toda njeni lastniki, sicer Nemci, so sklenili, da jo – zaradi “nekonkurenčnosti”, “nerentabilnosti”, “krutosti trga” in “širšega zornega kota” – zaprejo, kar pomeni socialno katastrofo: ob delo bo vseh 1.100 delavcev. In nimajo kam – tam okrog dela zanje ne bo. To je jasno. Zato sindikat, ki ga vodi Laurent Amédéo (Vincent Lindon), razglasi stavko. In zato Laurent – načelen, odločen, oster, bojevniški, nepopustljiv, nepodkupljiv – pri stavki vztraja. Delavci – napeti, intenzivni, strastni, zaostreni – blokirajo tovarno (“Šok ... jeza ... žaljivke,” poroča TV), od Nemcev pričakujejo, da jim bodo prisluhnili, od politikov, da jim bodo pomagali, od sodstva pa, da jim bo zagotovilo pravico. Njihovi pogoji so jasni: tovarne ne smejo zapreti!

Problem je le v tem, da niso tako enotni, kot je Laurent načelen in odločen. Kolektiv se začne trgati, ko nekatere zgrabi kombinacija fatalizma, apatije, utrujenosti, občutka manjvrednosti, izgube samospoštovanja in panike – ker so prepričani, da je vojna izgubljena, da bodo tovarno, ki sicer še vedno prinaša dobiček (!), ne glede na vse zaprli in da je njihova usoda zapečatena, se jim zdi pametneje, da sprejmejo odpravnine, saj bodo v tem primeru sploh kaj dobili. V nasprotnem bodo ostali brez vsega. Vprašanje je le, za kolikšno odpravnino se bodo prodali. Kot jim sikne Laurent: “Od nasprotnikov, kot ste vi, se lastniki nimajo česa bati!” Stavka obvisi na nitki. Politika delavcev ne more zaščititi pred kapitalizmom, pred silo globalnega kapitala – okej, pred tistimi čarobnimi “tujimi investitorji”, ki jim sama podarja milijone, subvencije, koncesije, zemljišča in druge nepovratne “vzpodbude”. Delavci, ki imajo itak občutek, da živijo v podpalubju kapitalizma, med podganami in drekom, se lahko zaščitijo in odrešijo le sami. Uvodni citat Bertolta Brechta pove vse: “Kdor se bori, lahko izgubi. Kdor se ne bori, je že izgubil.” Zaključni poduk je še drastičnejši. (Kinodvor)