Intervju / Miklavž Komelj: Kosovel popolnoma obrne uveljavljene predstave o tem, kaj je smrt in kaj je življenje
Opus, ki ga je Srečko Kosovel (1904–1926) ustvaril v le petih letih, zadnjih svojega kratkega življenja, tudi na svetovni ravni že zaradi obsega zbuja strahospoštovanje. Pred nekaj leti je založba Beletrina na kar 1200 straneh izdala zbirko njegovih zbranih pesmi. V prejšnjih desetletjih so na skoraj 700 straneh že bili objavljeni njegove pesmi v prozi, črtice, članki, eseji, ocene, pisma in beležnice.
Večino del je objavil Anton Ocvirk, skrbnik pesnikove literarne zapuščine. Zanimivo pa je, da sta celo v zadnjem poldrugem desetletju izšli kar dve zbirki s Kosovelovimi še neobjavljenimi besedili: Ikarjev sen, v katerem sta urednika Ludwig Hartinger in Aleš Berger predstavila 150 faksimiliranih rokopisov izpod peresa Srečka Kosovela, in leta 2001 zbirka Iz zapuščine, v kateri je Marjan Dolgan objavil še skoraj 200 njegovih »neznanih« pesmi.
Čeprav so »kosoveloslovci« vedeli, da tudi s temi objavami vsa njegova literarna zapuščina ni predstavljena javnosti, je zagotovo tudi številne izmed njih presenetil obseg še neobjavljenega gradiva. To je zdaj na vpogled javnosti v dveh obsežnih knjigah – vsaka šteje skoraj 1000 strani – Kosovel: Vsem naj bom neznan. Kosovelove še neobjavljene zapise je zbral, transkribiral ter uredil pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj. Gradivo je razporedil na – ohlapno zapisano – »literarne« in »študijske« zapise, vsak zapis skrbno opremil z opombo, nekatere od njih datiral, še posebno pozornost pa je posvetil konceptualizaciji gradiva, da bi tudi s sopostavitvijo osvetlil vsebino posameznih zapisov.
Na prvi pogled javnosti prvič predstavljeno gradivo osvetljuje Kosovelovo kanonizirano delo, ponekod korigira dozdajšnje interpretacije nekaterih pesmi in ponuja uvid v proces njegovega umetniškega ustvarjanja. A vendar ne razblinja tako rekoč mitološke podobe pesnika Srečka Kosovela. Morda tudi zato ne, ker je opus skrbno »gradil« na misli, prvič predstavljeni v Komeljevi knjigi: »Jaz nočem, da strmi / kdo v mojo dušo. / Vsem naj bom / neznan.«
V minulih letih ste nekatere izmed zapisov, ki ste jih objavili v knjigi, že predstavili in analizirali v prispevkih za strokovne revije. A šele knjiga je razkrila obseg neobjavljenega gradiva izpod Kosovelovega peresa. Kje je bilo in zakaj ni bilo že prej objavljeno?
Vse te rokopise hrani Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK). Pregledovati sem jih začel pred petimi leti, ko sem pisal razpravo o dveh Kosovelovih sonetih, napisanih ob Leninovi smrti; bil sem šokiran, ko sem videl, koliko zapisov je kljub vsem novim odkritjem ostalo neobjavljenih. Predvsem pa me je presenetilo, kako siloviti so. Odločil sem se, da se sistematično lotim iskanja in prepisovanja vsega, kar je ostalo neobjavljeno. Zapuščina je v NUK res izredno lepo in pregledno urejena, vendar pa je bilo treba vložiti veliko časa že v ugotavljanje, kaj doslej še ni bilo objavljeno, predvsem pa je izredno težko brati Kosovelovo pisavo; o Antonu Ocvirku, ki je uredil njegovo Zbrano delo, pripovedujejo, da si je pomagal tako, da je nosil rokopise lekarnarjem ... Najprej sem si predstavljal, da bo nastala drobna knjižica, nato sta se zgodili dve debeli knjigi. Res je v njiju postavitev tekstov zelo »zračna«, a mislim, da prav to še posebej poudarja energijo Kosovelovih besed, ki se je je sam zelo zavedal, ko je dejal, da je vsaka beseda svet zase. Oblikovanje Jurija Kocuvana je res izjemno. Razlogi, zakaj ti zapisi doslej niso bili objavljeni, so različni. Ocvirk je objavil beležnice, sorodnega gradiva na lističih pa ne. Prav tako načeloma ni objavljal tekstov, ki se niso ohranili v celoti. A za številna besedila je videti, da so bili razlogi vsebinski; verjetno so se zdela urednikom nepomembna in nezanimiva. Pri Kosovelu je bilo vedno tako, da je v vsakem zgodovinskem obdobju šele nova senzibilnost omogočila, da so bila nekatera besedila sploh prebrana in razumljena.