Bitka za Rog se nadaljuje

Šesti junij 2016 je bil eden bizarnejših dni v sodobni zgodovini Ljubljane. To je bil dan, ko se je mesto uprlo Jankoviću in iz Tovarne Rog odgnalo varnostnike, ki jih je župan poslal, da izpraznijo skvot. To je bil dan, ko je mularija ukradla bager in ga pobarvala roza, nato pa odprla vrata nekaj sto navdušencem, ki so v naslednjih mesecih dvorišče spremenili v pisano festivalsko prizorišče. Povsem neznani skvoterji so se nenadoma znašli na naslovnicah in v TV-studiih, kjer so morali zgroženi slovenski javnosti razložiti, kako lahko pride do tega, da prebivalci zasedejo košček mesta in ga vzamejo pod svoj nadzor. Stara tovarna je bila nekaj tednov medijska atrakcija brez primerjave, saj je v enaki meri ljudi navdihovala (nikoli ne bom pozabil mimoidočih, ki so s Trubarjeve hupali in vpili »Svaka vam čast, to bi morali narest vsi!«) in polnila z besom (»Če Janković hitro ne ukroti te drhali in poruši tovarne, se poruši celotni red družbe!«).

Vsem je bilo očitno jasno, da je bitka za Rog več kot le ozemeljski spor in da se z zavračanjem MOL-ovih načrtov odpirajo večja politična vprašanja: Kdo in kako upravlja mestno premoženje? Zakaj lastninska pravica odloča o čisto vseh vidikih skupnega življenja? Kje je v turističnem in poslovnem boom-townu prostor za neodvisno produkcijo, kje je prostor za politično organiziranje, kje za marginalce? Medijska pozornost in festivalska evforija sta se sčasoma seveda polegli, s tem pa žal tudi politična vprašanja. Sledilo je manj fotogenično obdobje sodnih bojev, ko se je politični boj med »ljudstvom« in »oblastjo« zreduciral v dolgočasno pravno bitko med »posestniki« in »lastniki«.

Rogovci so med zatišjem, ko je sodišče do konca postopkov prepovedalo nadaljevanje gradbenih del, morali najti odgovore na tista stara, manj navdihujoča vprašanja: Kako zbrati 50.000 evrov za osebe, ki jih župan toži? Kako upravljati 10.000 m2 površin brez resnih prihodkov, brez elektrike, brez komunalnih storitev? Kako brez financiranja vzdrževati propadajočo infrastrukturo ob zavedanju, da lahko jutri vsi letijo ven? V takšnih negotovih razmerah so že tako zahtevni praktični vidiki notranjega organiziranja postajali nerešljivi, iz njih pa sta se rojevala cinizem in malodušje skvoterjev. Janković je lahko le čakal, da propade še kakšna stavba, da finančno breme rogovcev še malo zraste ali da vzniknejo notranji konflikti, pa bi se spor končal sam od sebe. Ob nedavnem manjšem požaru ni pozabil sklicati tiskovne konference in pred mediji izraziti zaskrbljenosti, češ da občina ne more obvladovati tega nesrečnega geta v centru mesta. Javnosti je želel pričarati nekakšne izredne razmere in ji obljubljal, da bodo takoj po zaključku zadnje tožbe izgnali ljudi in začeli rušiti.

Kako nikomur ne pride na misel, da ob vseh pomanjkljivostih Roga vendarle ni slabo imeti v centru pokriti skejtpark, migrantski center, kabaretni prostor in edino cirkusarno v državi?

A kljub pogumnim napovedim za občino stanje ni niti približno tako lahko, kot se zdi. Nikoli ni bilo dvoma, da lahko Janković zmaga v pravni bitki in da ima MOL sredstva, s katerimi lahko pritisne na trmaste skvoterje. Toda že kratek pohod po labirintih tovarne razodeva, da je stvarnost na terenu bolj zapletena. Ko množica ljudi 13 let nekje ustvarja, tam hočeš nočeš pusti močan pečat – med drugim na tone umetniških del, inštalacij, športne in glasbene opreme, ki je vsa v njihovi lasti. Tam so tudi socialni centri migrantov, mladih in socialno izključenih, ki so od delovanja te infrastrukture življenjsko odvisni. Janković nima čarobne palice, z zamahom katere bi vsi ti ljudje in njihova dela izpuhteli v zrak. Jasno je, da se to ne bo zgodilo brez jasnega dogovora ali kompenzacije. Nobeno sodišče mu ne bo dalo zelene luči, da si prisvoji ali uniči vložek, ki so ga (z njegovim dovoljenjem) naredili skvoterji. V tem smislu rogovcev vsekakor ne bi smelo biti težko razumeti – kateri slovenski posestnik, ki je z lastnimi sredstvi vzdrževal neko lastnino, se je že kdaj umaknil, ne da bi zahteval kompenzacijo? Če bo občina torej ponovno hotela z nasilnimi prijemi prevzeti tovarno, se ji prej kot hiter razplet obeta še več let neproduktivnih sodnih postopkov.

Ob tem ima MOL še en problem: njen projekt Center Rog, s katerim želi nadomestiti zdajšnji skvot, ne uživa bog ve kakšne podpore. Pravzaprav je šokantno, da je brez javne razprave mogoče zagnati tako drag projekt s tako nedorečeno vsebino, tako nejasnimi cilji in tako sumljivimi dogovarjanji (nekateri ne skrivajo ambicij po luksuznem obrežju Ljubljanice, roke pa si manejo tudi številni koncesionarji). Seveda ni težko pokazati, da zdajšnja Avtonomna tovarna Rog res nima široke javne podpore, saj je namenjena nišni publiki alternativcev, a še težje bi kdo dokazal, da si Ljubljančani želijo investirati milijone evrov proračunskega denarja v še en brezdušni kulturni center, ki bo namenjen še bolj nišnim »alternativcem« z malo debelejšimi denarnicami. In ne glede na to, ali te stavbe dejansko kdaj obiščejo (večina Ljubljančanov nikoli ne bo stopila ne v skvot ne v kulturni center), se velik del meščanov pač bolje počuti v mestu, ki ima pestro in organsko ulično kulturo, kot pa v mestu, ki je iz svojega središča dokončno zradiralo vse, kar ni upravljano neposredno z rotovža.

Težko je torej razumeti, zakaj se je občina pripravljena tako na nož boriti z rogovci, da bi na silo vpeljala drag in neživljenjski projekt. Kaj jo ovira, da bi ob pomanjkanju vsebinskih idej priznala pozitivne vidike že obstoječih dejavnosti, ki so jih prebivalci Ljubljane ustvarili brez njenega pokroviteljstva? Kako nikomur ne pride na misel, da ob vseh pomanjkljivostih Roga vendarle ni slabo imeti v centru največji pokriti skejtpark v regiji, migrantski center, edinstveni kabaretni prostor in edino cirkusarno v državi? Več kot očitno ima mesto potrebo po takšnih prostorih in vsakemu treznemu vodstvu bi se zdelo smiselno njihove snovalce vključiti v projektiranje nove infrastrukture. Toda rogovci so si pogajalsko pozicijo priborili šele z uporom 6. junija 2016, ko je občina dojela, da na silo ne bo šlo, in tudi takrat jim ta ni ponudila drugega kot nejasno obljubo 500 m2 v spornem Centru Rog. Potem ko so rogovci to ponudbo zavrnili, je občina prekinila vsa pogajanja in spor rešuje izključno na sodišču – s procesom, ki se je izkazal za neproduktivno izgubo časa in denarja. Morda občino pri tem usmerja osebna užaljenost župana, ki mu gredo v nos kritična stališča skvoterjev, ali pa karierne ambicije njegovih zaposlenih, ki bodo zasedli direktorska mesta nove institucije, a v vsakem primeru se bo morala nehati pretvarjati, da lahko spelje obnovo na silo in brez dogovora z uporabniki.

Če bo občina ponovno hotela z nasilnimi prijemi prevzeti tovarno, se ji prej kot hiter razplet obeta še več let neproduktivnih sodnih postopkov.

Vsega tega ne pišem kot nevtralni opazovalec, ampak kot aktiven uporabnik Roga. Iz prve roke sem lahko izkusil vse pozitivne stvari, ki jih prinaša Avtonomna tovarna, in tudi vse njene probleme. Ni bilo lahko in ob nenehnih težavah in finančnih vložkih, ki jih prinaša skupnostno upravljanje tako kompleksne in odprte tovarne, sem bil večkrat na robu z živci. Če ne bi verjel, da potrebujemo takšne prostore za samostojno in kritično organiziranje, bi torej že zdavnaj odšel drugam. Toda iz prve roke vem, da gibanja, umetnost in dogodki, kakršni so nastali v Rogu, ne bi mogli nastati drugje. Vem pa tudi, da skvot ni sam po sebi dobra stvar, ki bi bila imuna proti negativnim vidikom družbe zunaj njenih zidov. Pokazalo se je, da skvot izgubi svoj smisel v hipu, ko neha odgovarjati na širša politična vprašanja – ko se neha ukvarjati s širšo družbo in rešuje le še svoj vrtiček. Če želi Rog preživeti kot Avtonomna tovarna, ima po mojem mnenju pred sabo dva izziva: ponovno mora postati platforma za družbena gibanja in hkrati najti boljše načine, kako organizirati upravljanje nepremičnin. Glede prvega se ponovno kažejo pozitivni premiki, saj nova generacija aktivistov, ki so se izobraževali v Rogu, ravno začenja dvigati glas. Glede drugega pa nas čaka še veliko dela.

Vsekakor rešitev za spor obstaja. MOL bi lahko vzel resno kritike projekta Centra Rog, ki ima že v svojem izhodišču mnogo resnih problemov. Lahko bi se odpovedal nasilnim vpadom, grožnjam in finančnemu izsiljevanju. Lahko bi se srečal z uporabniki in se dogovoril, kako obnoviti infrastrukturo, ne da bi ukinjal zdajšnji program. To se ne bi smelo dogajati na tajnih dogovarjanjih s posamezniki, ampak na javni tribuni, ki bi vključevala zainteresirano strokovno javnost in medije. Seveda bodo pri tem še vedno na delu konflikti različnih interesov, a bodo ti vsaj transparentni in jih bodo reševali ljudje, ki jim je do mesta mar – ne pa sodniki, gradbinci in nepremičninski mešetarji. Skratka, vstopiti bi morali v proces dejanskega demokratičnega planiranja mestnega življenja. Če bi bili obe strani pripravljeni narediti korak naprej, se lahko rogovska zgodba spremeni v izjemen uspeh za mesto. V nasprotnem primeru pa bomo priča novim spopadom, ki ne bodo koristili nikomur.