TV komentar / Evropski šovi

Sivino deževnega maja razbijata dva evropska televizijska spektakla: volitve in Evrovizija. Zagotovo lahko rečemo, da je zanimanja vse več vsaj s strani tekmovalcev. Ker na Evroviziji sodeluje preveč držav, da bi lahko vse pesmi poslušali v enem večeru, ne da bi zaspali ali znoreli, je izbor raztegnjen v več večerov. Če je rezultat predvsem, da se izbor vsako leto bolj neznosno vleče, pa je pri volitvah več časa za tehtna vprašanja in odgovore vsekakor dobrodošlo. Na Pop TV so v tej maniri v oddajah Fokus soočili po dva predstavnika ali predstavnici strank, kar je dobra ideja, če pomislimo na domet današnjih kričavih množičnih soočenj. Pa do posebne globine nismo prišli. Denimo, uvod v sobotni oddaji, ko sta se predstavljali kandidatki Desusa Tereza Novak in Janja Sluga iz SMC, je bil zanimiv. Skrajneži da se bodo verjetno okrepili, je dejal voditelj Miha Drozg in bil oster: »Tako je tudi po zaslugi liberalcev in demokratov, ki očitno doslej niste znali na pravi način odgovarjati na težave ljudi, probleme v družbi. Kakšne predloge konkretno imate recimo za socialo, brezposelnost, boljše pogoje dela, odpravo prevelikih neenakosti?« A kaj, ko se je zadovoljil s floskulami, da je treba odgovor iskati v gospodarski rasti in poudarjanju socialne pravičnosti.

Ob takšnih »rešitvah« ni čudna želja ljudi po odmiku v iluzijo, namišljen svet, izoliran od politike. To krčevito prizadevanje se je pokazalo tudi pri pre nosu izbora pesmi Evrovizije v Izraelu. Vizualno-zvočnemu spektaklu je uspelo skoraj povsem utišati dejstvo, da so se po svetu zaradi spornih politik izraelskih oblasti vrstili pozivi k bojkotu prireditve. Tik pred koncem pa so islandski predstavniki v kamero razvili zastavo Palestine. »Resnično neposrečena provokacija,« je komentiral Andrej Hofer, »preveč zapletov smo že imeli s temi zastavami, spomnite se samo zastav Gorskega Karabaha v rokah armenske delegacije. (…) Evrovizija res ni politično tekmovanje, vsaj naj ne bi bilo.«

Če se bodo skrajneži v Evropi okrepili, bo to prav gotovo tudi zasluga intelektualno lenih »liberalcev in demokratov«. Če se komu zdi, da nekje politike ali ideologije ni, to pomeni le, da se mu v tistem trenutku zdita normalni. Tako Evrovizija kot Evropska unija imata problem z iluzijo, da se bosta nadaljevali v neskončnost, če nam bo le uspevalo politične probleme odrivati stran.

Ne, na Evroviziji ne bi smele biti sprejemljive le domnevno politično impotentne štance in kič. Tako Evropa kot Evrovizija sta se rodili kot politični projekt zbliževanja, celjenja ran in odpiranja pogovorov. Evrovizijske popevke so govorile o enotnosti Evrope, ko je bilo to še subverzivno, pa tudi premikale meje spola in spolnosti, odganjale opresorje ... Če bi Zala in Gašper zmagala, bi bilo normalno, da bi prihodnje leto v Sloveniji protestirali proti oblasti, ki ne naredi dovolj, da se v Kolpi ne bi utapljali begunci.

Zatiskati si oči, ušesa in usta je med prenosom Evrovizije in soočenj pogosto blagodejno – a zakaj ne verjamemo, da si zaslužimo boljše?