John Wick 3: Parabellum

Sam proti vsem.

Ko Johna Wicka (Keanu Reeves) nekje vmes vprašajo, kakšno pomoč potrebuje, odvrne: “Pištole! Veliko pištol!” Z razlogom: Parabellum, podnaslov tretjega Johna Wicka, sicer v latinščini pomeni “priprave na vojno”, toda John Wick, lakonični, stoični, samurajski, križarski poklicni morilec, vdovec in ljubitelj psov (če mu ne bi ubili psa, tele franšize sploh ne bi bilo!), je tedaj že sredi vojne, saj je v podobni situaciji kot “Warriors” v Hillovih Bojevnikih podzemlja ali pa policaj Rama (Iko Uwais) v Evansovi Raciji – vsi ga hočejo ubiti. In to dobesedno vsi: tako rekoč vsakdo, ki se pojavi v tem filmu, ga hoče namreč likvidirati. Za njim se v besnem ritmu Millerjevega Pobesnelega Maxa valijo horde brezosebnih morilcev, gangsterjev, jurišnikov, oportunistov, fenov. A kdor je videl Johna Wicka 2 ve, zakaj: Wick je v newyorškem hotelu Continental, ki za vse poklicne morilce tajne bratovščine “High Table” predstavlja “varno” hišo (tu jih ne sme nihče ubiti – takšna so pravila!), ubil zverinskega Santina D’Antonia (Riccardo Scamarcio), Winston (Ian McShane), menedžer tega katedralskega hotela, pa ga je zaradi te herezije potem razglasil za “excommunicado”, s čimer ga je “obsodil” na smrt, a mu je dal eno uro, preden odpre vsesplošni lov nanj.

Ko se odpre John Wick 3, se odpre globalni lov na deprivilegiranega, osamljenega, ritualnega Johna Wicka – ultimativnega begunca. Navsezadnje, azil išče v Maroku! Da se za njim zapodijo vsi, ki znajo ubijati (z “ničelnim” Markom Dacascosom in njegovimi nindžami vred), je neizbežno, saj nanj razpišejo zelo visoko, multimilijonsko nagrado. Denar sproži morilski stroj. John Wick 3 je slika golega kapitalizma – v Johnu Wicku pač vsi vidijo kos mesa, profitno mesto, dolarje. Tu ni nevtralnih pozicij. Vprašanje je le, kdo bo koga: oni njega – ali on njih? Trg je prost. Nobenih administrativnih ovir. Nobenih regulacij. Nobenih davkov. Države ni na spregled. Družba ne obstaja. Wick in morilci se pobijajo na odprti sceni, toda tega nihče ne opazi. Življenje gre dalje, kot da se ni nič zgodilo. Chad Stahelski, nekdanji kaskader, to dolgo, neonsko, regresivno, deževno noč povsem dereguliranega kapitalizma spremeni v brutalni, ultrakinetični vizualni trip, ekstremni, elegantni, konceptualni fluid, fizični, osupljivi, duhoviti akcijski précis. Johnu Wicku, mučeniku neoliberalnega kapitalizma, sicer na pomoč priskočita “Direktorica” (Anjelica Huston), njegova nekdanja mentorica, in Sofia (Halle Berry), kraljica psov (in Casablance), toda stroja ni mogoče ustaviti – dolg je neodplačljiv. Nič čudnega, da vsaka likvidacija – bodisi s pištolo, mačeto, katano, psom ali knjigo! – izgleda kot kombinacija vica in opere. John Wick 3, bolj piercing kot tatu, je film o človeku, na katerega se spravi kapitalizem – z računovodsko vnemo.