Marcel Štefančič jr.

31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

Aladin

Aladdin, 2019, Guy Ritchie

proti

Pešačenje.

Ja, ta film ste že videli, le da tedaj ni bil tako dolgočasen, upehan in brezoseben. In tedaj se tudi ni trudil, da bi našel razloge za svoj obstoj. Tale nečarobni rimejk Disneyjevega animiranega megahita iz leta 1992 pa ne počne drugega kot natanko to – išče politično-korektne “dokaze”, da si zasluži obstoj in da nas je vreden. Glejte, igran sem, ne pa animiran! Glejte, Genija ne igra belec (Robin Williams), temveč črnec (Will Smith)! Glejte, Jasmine (Naomi Scott), sultanova hči, ni več le pasivna, nemočna princesa, ki čaka na odrešitelja, ampak feministka (ki hoče postati sultanka)! Glejte, ni več plesalk v bikinkah, ni več seksizma! Glejte, nekaj štiklov je novih! Tudi če jih ne bi bilo. Glejte, nekaj replik in situacij je novih! Zato je rimejk skoraj 40 minut daljši od originala. Glejte, arabske like – Aladina (Mena Massoud), sultana (Navid Negahban) in vezirja Džafarja (Marwan Kenzari) – igrajo igralci muslimanskega rodu. Že, toda besede “islam” tu ne boste slišali.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.