Vesna Teržan

31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura

Ruske ikone

Kako je razkol na vzhodno in zahodno krščansko cerkev prinesel velike razlike ne le v bogoslužju, ampak tudi v likovnem izrazu

Modra soba na razstavi v Mestnem muzeju kot ena izmed “modernističnih “ intervencij v razstavni prostor. Za izhodišče so vzeli nekatere abstraktne slike evropskega slikarstva. Modra barva, kot modra Yvesa Kleina.

Modra soba na razstavi v Mestnem muzeju kot ena izmed “modernističnih “ intervencij v razstavni prostor. Za izhodišče so vzeli nekatere abstraktne slike evropskega slikarstva. Modra barva, kot modra Yvesa Kleina.
© Borut Krajnc

Zgodilo se je v prvem tisočletju, krščanska cerkev se je razklala na pol. Temu so sledile velike mentalitetne spremembe na obeh straneh osi Vzhod–Zahod, ki še danes grenijo evropsko sožitje. Za datum shizme – velikega razkola v krščanski cerkvi, s katerim se je ta razdelila na vzhodno in zahodno – navadno navajajo letnico 1054, ko sta rimski papež Leon IX. in carigrajski patriarh Mihael I. izobčila drug drugega. A nesoglasja niso nastala čez noč. Nestrinjanje in različni pogledi na krščansko vero so bili prisotni več stoletij. Nekateri menijo, da se je začelo že kar leta 330, ko je cesar Konstantin Veliki, ki je sprejel krščansko vero, prestolnico Rimskega cesarstva prestavil iz Rima v Bizanc; in ta je postal Konstantinopel. Leta 395, po smrti Teodozija I., se je Rimsko cesarstvo razdelilo na vzhodno in zahodno. Politični razdelitvi so poleg drugega sledile tudi spremembe v cerkvi. Zarisovale so se vedno globlje razlike v teološki doktrini in v jeziku – na vzhodu grščina in na zahodu latinščina, prav tako v pisavi – na vzhodu cirilica, na zahodu latinica. Osrednje teološko vprašanje pa se je vrtelo okoli Svete Trojice – troedinega boga. Rimskokatoliška cerkev pravi, da Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina, pravoslavna pa, da Sveti Duh izhaja samo iz Očeta. Velike razlike so nastale tudi pri izvajanju bogoslužnega obredja in rabi ikon. Krščansko občestvo se je razdelilo na vzhodno ortodoksno (pravoslavno) cerkev in zahodno rimskokatoliško. Začetki ruske pravoslavne cerkve pa segajo v leto 988, ko je staroruski vladar, kijevski knez Vladimir Svjatoslavič, razglasil krščanstvo po bizantinskem obredju za uradno vero. Neodvisnost od carigrajskega patriarha si je ruska cerkev zagotovila šele leta 1448, vendar je bila polnokrvna avtokefalnost te cerkve dosežena nekoliko kasneje.

Kazanska Mati božja. Ikona v okladu. Konec 17., začetek 18. stoletja, Moskva. Državni zgodovinski in umetnostni muzej Sergiev Posad.

Kazanska Mati božja. Ikona v okladu. Konec 17., začetek 18. stoletja, Moskva. Državni zgodovinski in umetnostni muzej Sergiev Posad.
© Andrej Peunik, MGML

V vzhodni cerkvi – torej v pravoslavju – so v slikarstvu veljali strogo določene norme in kanoni, kako mora slikar slikati in na kakšen način ter katere ikonografske motive in simbole naj uporabi. Pri ikonah gre za kodirano slikarstvo z bogatim simbolnim, teološkim in bogoslužnim sporočilom. Vendar so znotraj tega ustvarjalci ikon, nekateri zagotovo nehote, drugi, drznejši, pa morda celo namenoma, ustvarili svoj slog. Nastajale so šole vzhodnoevropskega slikarstva – najmočnejši v Novgorodu in Moskvi. Tako so na ruskih tleh bizantinski zgledi kot izhodišče krščanske umetnosti dobili svoj izraz. V 14. stoletju so v Rusijo novosti prinašali grški slikarji. Eden izmed virov vpliva so zagotovo grški samostani na gori Atos, drugi vir je bila cerkvena umetnost balkanskih Slovanov. Bogastva raznolikosti znotraj strogo kanonsko opredeljenega slikarstva pač ni bilo mogoče zatreti. Dobri poznavalci vedo, kaj so značilnosti ikon z Atosa ali kaj makedonskih z Ohrida, kaj so posebnosti in odlike stenskega slikarstva v srbskih samostanih Visoki Dečani, Studenica in Mileševa, kaj je značilno za bolgarske ikone in seveda kako so se razvijale šole ikonskega slikarstva v Rusiji. Večina slikarjev ikon je anonimna. Tudi zato, ker naj bi slikarjevo roko vodila božja. Pa vendar je znanih nekaj imen. Med njimi je zagotovo najslavnejši Andrej Rubljov (1360–1428), srednjeveški slikar ikon in fresk s preloma 14. stoletja v 15. stoletje, katerega umetnine veljajo skupaj s tistimi slikarja Dionizija za vrhunec moskovske slikarske šole. Skupaj z drugim mojstrom Teofanom Grkom sta poslikala ikonostas v Blagoveščenski moskovski stolnici. Ikoni Svete Trojice in Kristusa, ki ju je naslikal Rubljov, pa sta postali svetovno znani predvsem zaradi filma Andrej Rubljov ruskega režiserja Andreja Tarkovskega. Ta se je v filmu ukvarjal z nekaterimi ključnimi vprašanji bivanja, pa tudi z vprašanji umetniške svobode in pravice do vere v represivnih sistemih. Film je bil v Sovjetski zvezi prepovedan, a je leta 1969 na canskem filmskem festivalu dobil nagrado FIPRESCI. Ikono Sveta Trojica Andreja Rubljova hranijo v moskovski Tretjakovski galeriji in ta ikona ruskih tal ne zapusti prav pogosto.

Korsunska Mati božja, prva tretjina 17. stoletja. Muzej umetnosti v Jaroslavlju.

Korsunska Mati božja, prva tretjina 17. stoletja. Muzej umetnosti v Jaroslavlju.
© Andrej Peunik, MGML

Razstava ruskih ikon v Mestnem muzeju (MGML) v Ljubljani je nastala v sodelovanju s Tretjakovsko galerijo, z Muzejem umetnosti v Jaroslavlju in z Državnim zgodovinskim in umetnostnim muzejem v mestu Sergiev Posad. V izboru 85 ikon jih je le nekaj starejših, tistih iz 13., 15. in 16. stoletja, iz časa, ko so nastajale najžlahtnejše pravoslavne ikone. Večina jih je kasnejših, iz 17. in 18. stoletja, ko je v strogo kanonizirano slikarstvo ikon prodrl baročni izraz, kasneje, na začetku 19. stoletja, pa tudi klasicistični likovni izraz. Na razstavi vidimo širok časovni in motivni razpon, četudi naj bi bil osrednji ikonografski motiv razstave – Mati božja. Večina razstavljenih ikon je bila del cerkvenih ikonostasov, oltarnih pregrad, ki v cerkvi razmejujejo prostor, namenjen vernikom, od oltarja. Druge ikone z razstave so imele svoje mesto v domovih, v tako imenovanem rdečem kotu – krasni ugol. Mednje sodijo tudi ikone v okladih, kovinskih okvirjih iz zlata in srebra, okrašenih s poldragimi kamni. Te so prehajale iz roda v rod in pri nekaterih so vidna družinska imena lastnikov. V skladu z bizantinsko tradicijo ’čudežne’ podobe niso smele biti vsem na očeh. Od tod izhaja odnos do ikone kot svetinje, skrb za njeno hrambo in zaščito, od tod tudi dodatno okraševanje in uokvirjanje v oklade.

Razstava v ljubljanskem mestnem muzeju ima zanimivo postavitev, ki jo vrhunsko nadgradi predvajanje avtorske skladbe Alda Kumarja. Avtorja postavitve Miran Mohar in Luka Savić sta v muzejsko okolje vnesla tudi elemente mednarodnega abstraktnega modernističnega slikarstva. Sliši se neverjetno, a na primer ruska avantgardna slikarja, pionirja evropskega modernizma Vasilij Kandinsky in Kazimir Malevič, sta pri ustvarjanju med drugim izhajala iz starih ruskih ikon. Prav to je bil povod za »modernistične« intervencije v razstavni prostor.

Oznanjenje. Konec 16. stoletja. Muzej umetnosti v Jaroslavlju.

Oznanjenje. Konec 16. stoletja. Muzej umetnosti v Jaroslavlju.
© Andrej Peunik, MGML

Priprave na razstavo so potekale polna tri leta. Slovenski in ruski organizatorji ter kustosi so morali vanje vložiti kar nekaj truda, da so prišli do ustreznih administrativnih rešitev in logističnih načrtov. S slovenske strani sta za razstavo zaslužna direktor muzeja Blaž Peršin in vodja muzejskega kustodiata dr. Blaž Vurnik, ki sta, kot pravita, dobro sodelovala s strokovnjaki iz ruskih institucij in še posebej s kustosinjo Ano Pahomovo iz Državne Tretjakovske galerije v Moskvi. Obširni katalog razstave bo izšel na začetku junija.

Razstava:
IKONE, zakladi ruskih muzejev
Kje: Mestni muzej Ljubljana, MGML
Kdaj: 23. 5. do 15. 9. 2019

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.