Kultura / Ruske ikone

Zgodilo se je v prvem tisočletju, krščanska cerkev se je razklala na pol. Temu so sledile velike mentalitetne spremembe na obeh straneh osi Vzhod–Zahod, ki še danes grenijo evropsko sožitje. Za datum shizme – velikega razkola v krščanski cerkvi, s katerim se je ta razdelila na vzhodno in zahodno – navadno navajajo letnico 1054, ko sta rimski papež Leon IX. in carigrajski patriarh Mihael I. izobčila drug drugega. A nesoglasja niso nastala čez noč. Nestrinjanje in različni pogledi na krščansko vero so bili prisotni več stoletij. Nekateri menijo, da se je začelo že kar leta 330, ko je cesar Konstantin Veliki, ki je sprejel krščansko vero, prestolnico Rimskega cesarstva prestavil iz Rima v Bizanc; in ta je postal Konstantinopel. Leta 395, po smrti Teodozija I., se je Rimsko cesarstvo razdelilo na vzhodno in zahodno. Politični razdelitvi so poleg drugega sledile tudi spremembe v cerkvi. Zarisovale so se vedno globlje razlike v teološki doktrini in v jeziku – na vzhodu grščina in na zahodu latinščina, prav tako v pisavi – na vzhodu cirilica, na zahodu latinica. Osrednje teološko vprašanje pa se je vrtelo okoli Svete Trojice – troedinega boga. Rimskokatoliška cerkev pravi, da Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina, pravoslavna pa, da Sveti Duh izhaja samo iz Očeta. Velike razlike so nastale tudi pri izvajanju bogoslužnega obredja in rabi ikon. Krščansko občestvo se je razdelilo na vzhodno ortodoksno (pravoslavno) cerkev in zahodno rimskokatoliško. Začetki ruske pravoslavne cerkve pa segajo v leto 988, ko je staroruski vladar, kijevski knez Vladimir Svjatoslavič, razglasil krščanstvo po bizantinskem obredju za uradno vero. Neodvisnost od carigrajskega patriarha si je ruska cerkev zagotovila šele leta 1448, vendar je bila polnokrvna avtokefalnost te cerkve dosežena nekoliko kasneje.