Zakaj se nihče ne ukvarja s stiskami, v katerih se znajdejo sodnice in sodniki?

V vsaki, še tako majhni skupini ljudi najdemo introvertirane in ekstrovertirane osebnosti, tihe in glasne, hitre in počasne, pedantne in šlampaste, »zdrave« in »bolne« … Prevladujoč socialni status, izobrazba, politična opredelitev ali druge osebne okoliščine v neki skupini na omenjene razlike nimajo posebnega vpliva. Zato imamo tudi takšne in drugačne ljudi, ki lahko usodno odločajo o prihodnosti drugih. Recimo takšne in drugačne politike in političarke. Ali pa sodnike in sodnice. A prvi pridejo in grejo, predstavniki sodne veje oblasti pa ostajajo, nemalokrat vso poklicno pot, v sodnih dvoranah.

Sodnikom neodvisnost omogoča predvsem trajni sodniški mandat, ki je nujna civilizacijska pridobitev. In prav je tako. Pred tem so se sodniki postavljali in odstavljali po volji premožnih in vplivnih, in če so hoteli obdržati položaj, so tudi odločali po njihovi volji. Danes so sodniki navadno imenovani za stalno. Da se jim pri delu ni treba neprestano ozirati na voljo aktualne oblasti ali kapitala. A vse to ima svojo ceno.

Sodniki lahko vztrajajo na položaju in odločajo o prihodnosti ljudi tudi, kadar na njihove odločitve preveč vplivajo svetovni nazor, politično prepričanje, osebnostne in značajske lastnosti in posebnosti, navsezadnje (duševno) zdravje … Bi o tem morali govoriti? Bi morali biti tiho, ker bo sicer to razumljeno kot nedovoljen pritisk na neodvisnost sodstva, posameznih sodnikov?

Sodnik in človek

Danes 71-letni Boštjan M. Zupančič je bil član prve sestave ustavnega sodišča, ki je sprejela nekatere prelomne odločitve glede pomembnih družbenih vprašanj in sistemskih kršitev človekovih pravic. Mednje sodijo tudi takšne, ki jih je nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič označil za veličastne. Za tem je bil skoraj 20 let slovenski sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice. Tudi tam je sodeloval pri nekaterih pomembnih odločitvah v korist človekovih pravic. A Zupančič je v strokovni javnosti, še posebej pa med ožjimi sodelavci vso kariero veljal za posebneža, človeka z vprašljivimi mnenji, kar se tiče temeljnih človekovih pravic, pogledov na enakost spolov in podobno. Po odhodu z najvišjih (sodnih) funkcij je svoje poglede na svet odkrito začel predstavljati tudi širši javnosti, recimo prek družbenih omrežij. Prvo francosko zdravstveno ministrico in nekdanjo francosko ustavno sodnico Simone Veil je, ko je konec lanskega junija umrla, označil za največjo morilko vseh časov, ker je v Franciji uvedla pravico do splava. Kritikom je tedaj odgovoril, da je njegovo odklonilno stališče do pravice do splava enako »že skoraj 40 let«, a tega ni mogel povedati na glas, ker je opravljal funkcijo ustavnega sodnika in sodnika evropskega sodišča za človekove pravice. Da torej ves ta čas ni mogel biti iskren do samega sebe in do svojih pogledov na svet.

Pogosto ljudje z duševnimi težavami živijo v zanikanju ali pa tega svojega stanja sploh ne prepoznajo, kaj šele, da bi ga šteli za sporno. Sodniki niso izjema.

A Zupančič se je očitno vsaj trudil, da njegovi »osebni demoni« ne bi vplivali na njegovo delo, kjer ni prostora zanje, ter za ohranjanje kolikor toliko zaupanja vrednega videza nepristranskosti v javnosti. Mnogim, tudi sodnikom, ki v sebi bijejo boj med pravom in pravu nasprotujočimi mislimi, to ne uspe. Nekdanji ustavni, zdaj spet vrhovni sodnik Jan Zobec recimo v javnosti vedno odkriteje kaže prezir do »nižjih stanov« in občudovanje kapitala in tudi s tem povezana svetovni nazor in politično pripadnost. V intervjuju za Sobotno prilogo Dela je pred dnevi dejal: »Dober sodnik mora vselej hoditi po robu. Z eno nogo mora biti v kaosu, z drugo v redu. Biti mora junak, po definiciji Jordana Petersona.« Pri tem je treba povedati, da je Peterson, ki ga omenja sodnik Zobec, »civilnodružbeni« spodbujevalec najbolj neizprosnega neoliberalizma in s tem povezanih morda še mračnejših družbenih idej. Okrožni sodnik Zvjezdan Radonjić, ki je pred časom Milku Noviču sodil zaradi umora nekdanjega direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika, je med razglasitvijo oprostilne sodbe presenetil z opozorilom, da nanj nedopustno pritiskajo neformalni centri moči. Po njegovem mnenju menda v sodstvu kot vir neformalne moči, ki vpliva na odločitve, nastopajo iluminati, tajna mednarodna zarotniška združba bogatašev. In to sta le dva izmed najbolj ekscesnih in javnosti najbolje znanih primerov sodnikov, ki razsojajo o pomembnih vprašanjih – za posameznika in tudi za družbo.

V sodstvu je sistem nadzora nad delom sodnikov sicer urejen na več ravneh. Če sodnik zagreši kaznivo dejanje ali celo kaznivo dejanje, storjeno z zlorabo sodniške funkcije, sledita suspenz in sodni postopek, ki se lahko konča z obsodbo in prepovedjo opravljanja poklica. Take primere poznamo. Najbolj znan je primer celjskega sodnika Milka Škoberneta, ki je bil zaradi prejemanja podkupnine in krive izpovedbe obsojen na večletno zaporno kazen, katere del je odslužil.

H kakovosti sodniškega dela naj bi prispeval tudi sistem ocenjevanja sodniškega dela, ki obstaja znotraj sodstva in naj bi omogočal oziroma onemogočal napredovanje in s tem deloma tudi ločeval med sodniki, ki odločajo o večjih in »pomembnejših« zadevah oziroma na »višji« ali »vrhovni« ravni, in drugimi. Izkušnje kažejo, da že ta sistem ne obrodi nujno želenih sadov. Za obravnavo vseh drugih stranpoti in odklonov pri sodniškem odločanju in siceršnjem ravnanju pa preostanejo le še postopki pred etično komisijo sodnega sveta.

Glede tega je treba posebej poudariti, da je sodni svet sprejel kodeks sodniške etike šele pred dobrimi tremi leti. Gre sicer bolj ali manj za prepis kodeksa sodniške etike, ki ga je Slovensko sodniško društvo sprejelo že pred skoraj pol stoletja, točneje leta 1972. A ta kodeks je veljal le za člane društva.

V tujini sodniki lahko zaprosijo za pomoč psihologa in občasno vzamejo plačan dopust za telesno in duševno rehabilitacijo.

Prej omenjeni sodnik Zobec je bil med drugim tudi v skupini petih vrhovnih sodnikov, ki so leta 2006 javno podprli političnega kandidata združene desnice (na čelu s SDS) za ljubljanskega župana – Franceta Arharja. Sodni svet je tedaj izdal mnenje, da javno izražanje podpore kandidatom za politične funkcije ni v skladu s sodniško etiko. A večina teh, »etično spornih« sodnikov je kasneje, v času, ko je bila na oblasti SDS, celo napredovala. Mitja Deisinger in Jan Zobec sta postala ustavna sodnika, Janez Vlaj pa, kako prikladno, predsednik sodnega sveta …

Ni skrivnost, da odločanje o »etičnosti« oziroma »neetičnosti« ravnanja sodnikov nima želenih učinkov in tako rekoč nikakršnih posledic za sodnike, ki kršijo etični kodeks. A tako je pač z etičnimi kodeksi. So bolj ko ne smernice za ravnanje, ne obvezujoče določbe. Poleg tega nobeden od omenjenih sistemov za spremljanje kakovosti sodniškega dela ne ponuja odgovora na vprašanje, kako ravnati, če sodnik ni ali ni več osebnostno primeren za opravljanje funkcije zaradi osebnostnih lastnosti ali pa, recimo, (duševne) bolezni.

Molk in zanikanje

»Lotili ste se resnično zanimivega vprašanja, o katerem se dejansko ne govori, je pa brez dvoma zelo pomembno. Iskreno povedano sodniki o takšnih stiskah težko govorijo oziroma govorimo, včasih jih ne prepoznamo ali nočemo priznati, da obstajajo,« pravi Janja Roblek, nekdanja dolgoletna predsednica sodniškega društva, sicer tudi predsednica okrožnega sodišča v Kranju. Roblekova pojasnjuje, da etični kodeks daje usmeritve in priporočila, »nikakor pa ne odpravlja morebitnih predsodkov ali demonov posameznih sodnikov. Tudi sama sem se spraševala, kako ravnati s takšnim sodnikom, ki dejansko odloča o usodi strank v postopkih. Če ne zaleže pogovor, drugega mehanizma preprosto ni.«

Roblekova dodaja, da ljudje z duševnimi težavami pogosto živijo v zanikanju »ali pa tega svojega stanja sploh ne prepoznajo, še manj, da bi takšno ravnanje šteli za sporno. Takšna oseba – takšen sodnik – vsakršen pogovor, četudi dobronameren, ali pa predlog za pomoč šteje za pritisk na svojo neodvisnost. V takšnem primeru se tisti, ki mu želi pomagati, znajde med kršitelji oziroma je nekdo, ki skuša izvajati nedovoljeni pritisk na sodnika, kako naj v kaki zadevi odloči, ali pa tisti, ki želi vplivati na sodnikovo neodvisnost.«

Roblekova pojasnjuje, da je glavna težava že v tem, da gre navadno v teh primerih za značajske posebnosti osebe – sodnika, »gre za osebno lastnost, ki jo je težko prepoznati in se morda pokaže šele čez čas«. Ni dvoma, dodaja Roblekova, da je delo sodnika – odločanje o krivdi in kazni ali pa o civilnih družinskih, premoženjskih, odškodninskih zahtevkih – zelo zahtevno. Zanj so nujni ne le strokovno znanje na visoki ravni, intelektualna širina in tudi empatija, čustvena inteligenca, »čemur je vedno težko zadostiti. Že breme same odločitve v konkretni zadevi je včasih zelo hudo in marsikateri sodnik tega ni zdržal in je prav zaradi tega zapustil sodniške vrste. Tu so še številne grožnje in nesramnosti strank med samim postopkom in takšnemu bremenu ni lahko kljubovati. Če je tu prisotna še neka značajska posebnost, vse to lahko pripelje tudi do točke, ko oseba – sodnik – zapade v stanje, ko se z lastnimi demoni ne more več boriti in zapade na primer v polje teorij zarote.«

V tem pogledu seveda Slovenija ni nikakršna posebnost. Morda le toliko, da se doslej tem vprašanjem ni namenjala potrebna pozornost kot na primer v nekaterih drugih (evropskih) državah. »Sodnik je poklic, ki terja celega človeka. Že bremena funkcije – sodniki smo znotraj in zunaj sodišča, in to 365 dni na leto – ne prenese vsak,« opisuje Roblekova in dodaja, da v nekaterih državah sodnikom ponudijo možnost pomoči strokovnjaka psihologa, »a osebnostna plat sodnika, primernost neke osebe za opravljanje sodniške funkcije, je zelo pomemben, vendar težko ’obvladljiv’ pojem, saj se hitro znajdemo na polju diskriminacije«.

Telesna in duševna rehabilitacija

Kakšne so dobre prakse iz tujine, jih je sploh kaj omembe vrednih? Roblekova, ki je zdaj v sodniškem društvu odgovorna za mednarodno sodelovanje, omenja nekatere od njih. V Izraelu, kjer je delo sodnikov »zaradi različnih verskih in pravnih sistemov zelo stresno in so zaradi nemirov ponekod tudi življenjsko ogroženi, imajo vsako sedmo leto sojenja prosto leto, ki je plačano, namenjeno pa je telesni in duševni regeneraciji«. Podobno ureditev poznajo na Finskem, kjer imajo sodniki možnost nekajkrat v karieri izkoristiti plačani dopust do devetih mesecev za duševno in telesno regeneracijo. V tem času imajo tudi možnost udeleževati se različnih programov za telesno in duševno rehabilitacijo. Na Švedskem, Danskem in Norveškem v izobraževalnih središčih za sodnike in tožilce ponujajo različne programe, »ki naj bi sodniku pomagali prebroditi stiske in duševne obremenitve, kadar so te posledica zahtevnih zadev, ki jih obravnava«. Nekatere evropske države pa recimo sodnikom po zahtevnih procesih ponudijo možnost »sprostitve« z dodelitvijo na položaj strokovnih sodelavcev na kako višje sodišče ali ministrstvo za pravosodje, kjer se v tem času udeležujejo mednarodnih izobraževanj in podobno, pojasnjuje Roblekova.

Vprašanje je, kaj bo prinesla reforma imenovanja sodnikov, ki se ji v Sloveniji verjetno ne bo mogoče izogniti. Sodniki bodo sicer z njo izgubili brezpogojni trajni mandat, saj bodo vanj imenovani šele po nekajletni preskusni dobi. A primernosti sodniških kandidatov ne bodo več presojali poslanci državnega zbora, kot to velja zdaj, ko slehernega sodnika ali sodnico izvolijo politične stranke oziroma njihovi poslanci. Presoja primernosti za sodniško službo po opravljeni preskusni dobi naj bi po novem prešla v pristojnost sodstva samega, predvsem sodnega sveta.

Zakonsko spremembo, s katero bi se volitve sodnih funkcionarjev in sodnikov izvzele iz pristojnosti politike, torej iz državnega zbora, je napovedoval že prejšnji pravosodni minister Goran Klemenčič. Že tedaj pa temu ni nasprotovala le politika, pač pa tudi del stroke, predvsem tiste z desnim svetovnonazorskim predznakom. Ne glede na to, da je Slovenija zadnja preostala članica EU, kjer sodnike volijo politiki, ne pa strokovni organ – sodni svet –, je predavatelj na katoliški fakulteti za poslovne vede dr. Jernej Letnar Črnič tedaj zapisal, da je »predlog, da bi izvolitve sodnikov rednih sodišč odvzeli zakonodajni veji oblasti, zaskrbljujoč, saj načenja veljavno ustavno razmerje moči med vsemi tremi vejami oblasti«.

Drži, takšna zakonska sprememba bi dejansko spremenila razmerja moči med tremi vejami oblasti. Politiki bi odvzela privilegij, da izbira sodnike v nasprotju z mnenjem strokovnih organov, na čelu katerih je sodni svet, ki v sedanjem postopku pripravi strokovno mnenje, vendar to za poslance ni zavezujoče. Ko je pred slabimi tremi leti potekala izbira prvega moža sodne veje oblasti, predsednika vrhovnega sodišča, je sodni svet vrhovnemu sodišču sporočil, da nobeden od dveh kandidatov za predsednika sodne veje oblasti – to sta bila Vladimir Horvat in Rudi Štrovs – ni dovolj dober in da bo treba najti boljšega. Tedaj torej nismo opazovali prijateljskega trepljanja po ramah, kot se rado očita sodstvu. Je strokovni organ v sodstvu s tem namignil, da je vendarle tudi v Sloveniji dozorel čas, ko je sodstvo res sposobno samo izbirati najboljše kadre in razsojati o njihovi primernosti za opravljanje funkcije? Morda. Ne glede na to, kdaj in kako se bo sodna zakonodaja spreminjala, pa bi bila potrebna razprava o (duševnih) stiskah, ki jih doživljajo sodniki. In tudi uvedba orodij za spoprijemanje z njimi.

Kajti kot pravi sodnica Roblekova, jamstvo za zaupanje ali povečanje zaupanja javnosti v sodstvo je lahko le neodvisni in nepristranski sodnik, »ki z življenjem in delom znotraj in zunaj sodišča daje zgled pokončnosti, spoštovanja, znanja in dejstva, da je vreden zaupanja, kar je prvi pogoj, da stranke sodnih postopkov njegovo sodbo sprejmejo in jo tudi spoštujejo ter zaradi tega izvršijo«.