Portret / Rada Kikelj Drašler, intermedijska umetnica

Njen pesniški prvenec Košček sanj (2015) najnazorneje izpričuje čustvene in mišljenjske »lege« ter notranje svetove, na podlagi katerih umetnica ustvarja svoj prepoznavni izraz; ne le v svetu poezije, temveč tudi kot glasbenica, fotografinja, pripovedovalka, oblikovalka, ulična gledališčnica in ustvarjalka lutkovnih predstav za najmlajše. Nekatere pesmi v zbirki, denimo Stremim v iluzijo in Tajkuni (Suša), seveda so jezna, ostra in neprizanesljiva kritika cinizma, egoizma, plehkosti, prevlade kapitala in nagnjenosti h kiču, kar vse zaznamuje današnjo družbo. Vendar te iz celote izstopajo, saj večino pesmi zaznamuje kontemplativen ton, s presenetljivimi, »šalamunovskimi«, a vedno pomenljivimi besednimi igrami. Obenem je iz pesmi vidna zahteva po pravici do lastnega (ob)čutenja sveta in avtonomne misli, morda najočitneje ravno v pesmi Stremim v iluzijo, z verzom »Le modrostnega mi zoba pustite pri življenju«.