Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Portret

Rada Kikelj Drašler, intermedijska umetnica

… ki opogumlja otroke in odrasle

Njen pesniški prvenec Košček sanj (2015) najnazorneje izpričuje čustvene in mišljenjske »lege« ter notranje svetove, na podlagi katerih umetnica ustvarja svoj prepoznavni izraz; ne le v svetu poezije, temveč tudi kot glasbenica, fotografinja, pripovedovalka, oblikovalka, ulična gledališčnica in ustvarjalka lutkovnih predstav za najmlajše. Nekatere pesmi v zbirki, denimo Stremim v iluzijo in Tajkuni (Suša), seveda so jezna, ostra in neprizanesljiva kritika cinizma, egoizma, plehkosti, prevlade kapitala in nagnjenosti h kiču, kar vse zaznamuje današnjo družbo. Vendar te iz celote izstopajo, saj večino pesmi zaznamuje kontemplativen ton, s presenetljivimi, »šalamunovskimi«, a vedno pomenljivimi besednimi igrami. Obenem je iz pesmi vidna zahteva po pravici do lastnega (ob)čutenja sveta in avtonomne misli, morda najočitneje ravno v pesmi Stremim v iluzijo, z verzom »Le modrostnega mi zoba pustite pri življenju«.

Tudi »sanj« si pesnica ne dovoli vzeti. Sanje so namreč – bodisi v dobesednem pomenu bodisi kot metafora za svet domišljije ali (ne)izpolnjene želje – njen »teritorij«. So snov, ki jo »prevaja« v svoja umetniška dela. Zato jo veseli, da si je izbrala delo, katerega pomembna sestavina je domišljija. »Ti različni svetovi mi veliko pomenijo. Če so mi odtegnjeni – včasih pač moram biti realna – se malce slabše znajdem. Včasih se mi zdi, da se ne počutim najbolj domače v ’običajnem’ svetu. Hitro se zlomim,« pravi. Od tu verjetno njena sposobnost – vidna iz njenih pevskih nastopov v bendu Orkestrada – popolnega zlitja s tematiko pesmi in z vzdušjem, ki ga ustvarjajo glasbila. »Na odru povsem pozabim nase. S celotnim telesom postanem pesem. Včasih si predstavljam, da dežuje name. Morda se tudi zato odrska iluzija prenaša na poslušalce.« To je zagotovo zaznala tudi žirija na Festivalu slovenskega šansona, ko je leta 2013 njihovo pesem z naslovom Utrip izbrala za zmagovalno, čeprav je pevka tudi v tej pesmi z izbiro nenavadne vokalne linije izrazila upor zoper konvencionalne in šablonske vzorce petja.

V življenju ima rada spremembe. Povedno je, da je, ko se je po dopolnjenem 16. letu starosti odselila od staršev, ob vsakem triletju zamenjala kraj bivanja. Tudi zdaj, ko ima svojo družino, ravna tako. Najprej je s partnerjem in hčerko živela v idilični vasici Zabočevo pri Borovnici, pred petimi leti pa so se preselili na Vrhniko, kjer so najprej živeli v hiši, ki je bila nekoč dom Cankarjeve matere in babice, nato pa se preselili v bližnjo Sinjo Gorico. »Okolje je zame pomemben vir navdiha. Ne le ljudje, tudi narava, ki me obdaja. Kot ’goba’ sem. Ko začutim, da sem použila, kar ponuja okolica, se v meni prebudi želja po spremembi.«

Odraščala je v ljubljanskem naselju Nove Jarše v socialno šibki družini. V njej je že v otroških letih tlela želja po umetniškem ustvarjanju, vendar se je šele kasneje, zlasti po selitvi od staršev, vanjo naselil občutek svobode, ki jo je spodbudil k samopreizkušanju v različnih umetniških zvrsteh. Izbrala je študij vizualne komunikacije in fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Tudi v diplomskem delu – leta 2008 je izšlo v obliki pesniške zbirke z naslovom Oddaljena – je s prepletom svojih pesmi in fotografij, ki jih je posnela na dvomesečnem popotovanju po Evropi, izrazila drugačen pogled na svet. Ob tem je opravila še šolo uličnega gledališča (ŠUGLA), danes pa se denimo izpolnjuje kot sodelavka organizacije Rdeči noski, ki je namenjena temu, da pacientom v bolnišnicah popestri oziroma olajša okrevanje ali soočanje z boleznijo.

Pomembne sestavine vseh njenih umetniških projektov so težnja po iskrenosti, pristnosti in spodbujanje ustvarjalnosti, a tudi opozarjanje na manj prijetne vidike v življenju. Vse to izpričujejo tudi njeni projekti, namenjeni najmlajšim. Med njimi izstopa njena avtorska predstava Mavrična gosenica, s katero ta čas gostuje v vrtcih. V predstavo o gosenici, ki želi na mavrico, uspe pa ji šele po preobrazbi v metulja, je namreč vključila tudi negativni lik, ki ga v predstavi uteleša ptica, ki hoče gosenico požreti. »Vedno je zanimivo spremljati, kako se otroci poistovetijo z gosenico in kako veseli so, ko ji naposled uspe. S tem, ko jo bodrijo pri spoprijemanju s preizkušnjami na poti na mavrico, bodrijo tudi sebe,« pravi.

Zaradi skopih finančnih sredstev, ki jih država namenja kulturi, si lahko le redko privošči razkošje popolne ustvarjalne svobode, kakršno je potrebovala za stvaritev Gosenice. Tudi zato hrepeni po tem, da bi lahko na daljši rok ustvarjala bolj kvalitetno in prepoznavno s prepletom različnih umetniških zvrsti. Sanje in pravljice, z vsemi arhetipi, ki jih v sebi nosijo, ostajajo neizčrpen vir njenega navdiha. »En del mene želi biti pravljičarka. Zlahka si predstavljam, kako bom na stara leta pisala, ilustrirala in zvočno oplemenitila knjige za otroke,« se zasmeje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.