Jure Trampuš

7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Politika

Primer N. Pušnik

O zarotah, prisluhih, medijih in politiki

Mariborski tožilec Niko Pušnik pred pogovorom, ki ga je opravil s parlamentarno Komisijo za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. Pušnik še vedno trdi, da je prišlo do nezakonitih prisluhov in provokacij s strani policije in Sove

Mariborski tožilec Niko Pušnik pred pogovorom, ki ga je opravil s parlamentarno Komisijo za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. Pušnik še vedno trdi, da je prišlo do nezakonitih prisluhov in provokacij s strani policije in Sove
© Borut Krajnc

Daniel Paul Schreber je bil nemški sodnik, spoštovan, priljubljen pravni strokovnjak, ki je živel v drugi polovici 19. stoletja. Bil je direktor deželnega sodišča v Chemnitzu, kandidat za deželnega poslanca, kasneje nekaj časa tudi predsednik senata pri višjem deželnem sodišču v Dresdnu. A njegova profesionalna pot se je večkrat prekinila, bil je hospitaliziran, kot je kasneje zapisal sam, »zaradi bolezni na živcih«. O stanju njegove razsodnosti je odločalo celo sodišče (in prvotno razsodbo o neprištevnosti enkrat umaknilo).

Schreber je o svojem obolenju napisal knjigo »Spomini živčnega bolnika«. Umrl je leta 1911 v leipziški psihiatrični kliniki, v zavodu. Na koncu življenja je bil skrajno zmeden in nedostopen za zunanji vpliv.

Schreber je bil na videz povsem običajen človek, v zaznamkih njegovih zdravnikov je zapisano, da je imel odličen spomin, nemalo pravnega znanja, da se je zanimal za politiko, bil je ljubezniv, očarljiv sogovornik. A imel je tudi »popoln sistem bolezenskih predstav«, blodenj. Kot je ob presoji o njegovi (ne) razsodnosti zapisalo sodišče: »Ima se za poklicanega, da odreši svet in mu ponovno vrne izgubljeno blaženost. Tega naj bi bil zmožen le, če se iz moškega preobrazi v žensko.«

V glavi si je Schreber zgradil celotno kozmogonijo, verjel je, da bo rešil človeštvo, v njegovo telo naj bi prišla množica ženskih živcev, iz katerih se bodo, potem ko jih je oplodil bog, razvili novi ljudje. Vse to naj bi mu sporočali sonce, drevesa, ptiči, pa tudi ostanki človeških duš, ki jih je srečeval tu in tam. Fantaziral je o skopljenju, o sončnih žarkih, včasih je imel občutek, da je zbolel za kugo, da prestaja strašne stvari, da živi brez želodca, črevesja, pljuč, da se je proti njemu zarotil ves svet, še posebej naj bi njega in njegovo dušo preganjal dr. Flechsig, ki ga je zdravil ob prvem pojavu bolezni. Pa ne samo on, pač pa petdeset in tudi še več delov zdravnikove duše, ki so Schreberja včasih preganjali, drugič pa ne. Za vse skupaj naj bi bila torej kriva velika kozmična zarota, za katero je, paradoksalno, vedel tudi bog.

Na podlagi sekundarnih virov je o sodniku Schreberju obsežno analizo napisal Sigmund Freud in ta je še danes tarča različnih kritik in dopolnitev. Primer Schreber je eden najbolj znanih in dokumentiranih primerov paranoje v zgodovini.

Preganjanje

Niko Pušnik (letnik 1964) je ugleden državni tožilec, dela na gospodarskem oddelku Okrožnega gospodarskega sodišča v Mariboru. V svoji karieri je vodil več odmevnih primerov, ukvarjal se je z obtožbami zoper nekdanjega poslanca Ivana Vogrina, šlo je za primer domnevne poslovne goljufije. Kot tožilec je vodil postopek v primeru Impola, med drugim je umaknil tudi obtožni predlog zoper nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja. Primeri, s katerimi se je ukvarjal, so zapleteni, zahtevni, delo tožilca je stresno, na drugi strani sedijo dobro plačani odvetniki, polni procesnih trikov in politične podpore.

Tožilec Pušnik je letos aprila začel trditi, da je žrtev zarote. Ker je ustavil pregon zoper Franca Kanglerja, naj bi mu začela slediti Sova, nadlegovali naj bi ga tudi drugi tožilski kolegi. Zato je na pomoč poklical parlamentarno Komisijo za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ki jo vodi Matej Tonin. Očitki o tem, da naj bi tožilca nadzirale obveščevalne in varnostne službe, so resni, treba jih je preveriti, če so resnični, se je zgodila huda zloraba, (politično) izkoriščanje pravice do uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov.

Nekaj tednov po Pušnikovem pismu se je seznam domnevnih prisluškovanj in izsiljevanj znašel v Demokraciji in v drugih do SDS prijaznih medijih. Branje objavljenega Pušnikovega dokumenta spominja na Schreberjeve paranoje. Tako je Pušnik zapisal, da ga je večkrat zasledoval avtomobil s slepečimi lučmi. Vseskozi naj bi prisluškovali njegovim pogovorom. Ko je sodelavki v šali navrgel, da so se ji na obrazu pojavili izpuščaji »zaradi preveč sperme«, ta z njim ni več želela hoditi na kavo. Prisluškovalne naprave naj bi bile skrite povsod: na hodnikih, v strojepisnici, tajni agenti naj bi vedeli tudi tisto, kar je govoril v avtomobilu, poslušali so ga celo takrat, ko se je pogovarjal v mrliški vežici. Zarota sodišča, tožilstva in Sove naj bi bila popolna.

Ko je sodelavki v šali navrgel, da so se ji na obrazu pojavili izpuščaji »zaradi preveč sperme«, ta z njim ni več želela hoditi na kavo.

Na portalu Politikis, ki ga je nekoč urejal poslanec SDS Dejan Kaloh, so povzeli Pušnikovo pismo Toninovi komisiji. Tožilec je po zapisanem zatrjeval, da je Sova »snemala pogovore, če karkoli rečem o kom tretjem, znancih, prijateljih, sodnikih, le temu pošljejo SMS ali ga osebno kontaktirajo in ga tako pridobijo. Nato poskrbijo, da ga ljudje nekje čakajo in provocirajo. Tako dobiš občutek, da si nadzorovan, hkrati pa to metodo uporabijo za osebno diskvalifikacijo in osebno maščevanje.« Vse skupaj naj bi šlo tako daleč, »da so mu v hotelih ponoči preko prenosnega telefona prižgali televizijo, ko je kdaj kaj ‘bentil’ čez sodišče, pa so ga klicali na prenosni telefon, pri čemer so se mu na zaslonu izpisovale telefonske številke tujih držav Maroka, Španije …«

Za začetek dopustimo hipotetično možnost, da je vse to res. Da Sova v resnici nadzoruje tožilca. Zakonsko je to mogoče. Tovrsten nadzor bi moral na predlog direktorja Sove s pisno odredbo odobriti predsednik vrhovnega sodišča, a zgolj v primeru, če bi nadzirani posameznik deloval v nasprotju z interesi Slovenije, pri čemer bi komuniciral s tujino, torej s tujimi obveščevalnimi službami, z mednarodnimi kriminalnimi ali terorističnimi organizacijami. Verjetnost, da v prostem času vse to počne mariborski tožilec, je zelo majhna.

Seveda obstaja tudi možnost, da je Sova kršila zakonske omejitve, da Sloveniji vlada globoka država, da se je zgodila velika zloraba. V vse to bi moralo biti vpletenih ogromno ljudi. »Tako velik nadzor zahteva kompleksni sistem, vpletenih je veliko ljudi, še posebej, če bi bil nezakonit nadzor takšen, kot pravi omenjeni tožilec. Ampak, pomislite, tožilca naj bi preganjali, mu sledili, zapisovali, snemali, vse to potem razlagali njegovim prijateljem in znancem z namenom, da bi jih pridobili na svojo stran. Se vam zdijo ti zaključki realni?« se sprašuje ugleden slovenski strokovnjak na varnostno-obveščevalnem področju.

Mnogo stvarnejša je druga razlaga. Morda pa je tožilec Pušnik v hudi stiski. In morda njegovo stisko izkorišča politika. Ne le Matej Tonin, ta se rad nastavlja kameram in daje vtis odločnega človeka, tudi SDS. Cilja javnega obračuna z vrhom slovenskega tožilstva ni težko ugotoviti. O domnevnem preganjanju Pušnika je javno govoril nekdanji mariborski župan, na lanskih lokalnih volitvah ga je podprla tudi SDS, Franc Kangler. Torej tisti župan, ki ga je nekoč zaradi množice sumov kaznivih dejanj neuspešno preganjalo mariborsko tožilstvo. V Kanglerjevem obdobju je tožilstvo vodil sedanji generalni državni tožilec Drago Šketa, človek, ki ga v svojem pismu zarotništva obtožuje tudi tožilec Niko Pušnik.

Ne gre le za politiko, večina medijev je Pušnikovo pismo in njegove obtožbe le povzela, pridali so jim položaj objektivne resničnosti ali pa so jih poskušali uravnotežiti z zanikanjem očitkov, ki so prišli s strani vrhovnega državnega tožilstva. Zapisi o slepečih lučeh in spermi na obrazu so zato zaradi nekritičnega poročanja pridobili status veljavne medijske objektivnosti. Do njih, njihove smiselnosti se mediji niso opredeljevali.

Filozof Boris Vezjak pravi, da blodnje Pušnikovega dokaznega gradiva mediji uporabljajo za širjenje idej o konspiracizmu, kar povečuje branost, gledanost, poslušanost – mediji radi poročajo o senzacijah, šokih, zlorabah. Vse to pa ima svoje posledice. »Če skozi medije nenehno poslušate in ’konzumirate’ fantastične konstrukte, potem se ne gre čuditi, da v nenavadne povezave in skrite scenarije počasi začnejo verjeti uporabniki in množice.« S tem pa je dosežen politični namen celotne zgodbe. Razširi se prepričanje, da je, kot pravi Vezjak, v Sloveniji »komunizem vrh vsega zla, njeni udbaši in sovaši ne počivajo«.

Če skozi medije nenehno »konzumirate« fantastične konstrukte, potem v nenavadne povezave in skrite scenarije začnejo verjeti uporabniki in množice.

Mediji, med njimi tudi POP TV in TV Slovenija, pri tej igri spektakla, preganjanja razuma, ne le sodelujejo, pač pa skupaj s politiko vrtijo spiralo nesmisla in laži. S tega vidika je primer tožilca Pušnika enak primeru sodnika Radonjića.

Julija 2018 je Niko Pušnik v nekem razgovoru na teniškem igrišču kritiziral župana Ribnice Srečka Geča. Potem je odšel na bankomat v Ribnico. »Na pol poti je za mano,« tako piše v Pušnikovem spisku provokacij in prisluškovanj, »pridivjal z veliko hitrostjo Geč in vozil tik za mano in mi svetil v avto.« Župan Ribnice Srečko Geč se vsega tega ne spominja, trdi, da se to ni zgodilo. »Res je, da igram tenis, in res je, da tega gospoda tožilca včasih tudi srečam. A nisem vozil za njim, nikakor, nisem mu svetil v avto, niti ne vem, zakaj tako pravi, gospod ima očitno bujno domišljijo.« Toninova parlamentarna komisija je o Pušnikovih očitkih povprašala policijo in Sovo. Odgovorili so, da nadzora ni bilo. Za Pušnika je to dokaz več, da mu prisluškujejo, jasno, tisti, ki krši zakonodajo, ki vodi globoko državo, tega ne bo nikoli priznal.

V paranoidnih blodnjavah se ujema vse, avtomobilske luči, tašče, snahe, mozolji, košnja trave, pikniki, obveščevalci, tenis, SMS-ji, pogovor na parah, sončni žarki, ženski živci, ki vdirajo v telo, razcepljene duše, zapovedana sprememba spola, mesijanstvo. Vse je povezano. Sova, Udba, bog in drugi demoni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.