Zama

Kolonializem naš vsakdanji.

“Guverner mi je zagotovil, da me bo kmalu premestil,” dahne ob koncu 18. stoletja don Diego de Zama (Daniel Giménez Cacho), visoki uradnik neke zakotne, revne španske kolonije (Paragvaj), “načelnik s čutom za pravičnost”, mestni sodnik, ki medtem, ko čaka na premestitev, razsoja in zapeljuje in halucinira, toda lenobno in letargično, brez kakšne vizije, ne ravno angažirano. Pretvarja se, da je Španec, Evropejec, a v resnici je “Amerikanec”, rojen v koloniji. Na robu tropske, senzualne, krute džungle, kjer se v toksični, malarijski, zadušljivi, blazni, distopični atmosferi stikajo kolonisti, staroselci, robotski sužnji, poslikani bojevniki, trgovci, pisarji in odrezana ušesa fantomskega razbojnika Vicuñe Porta, sanja o ruskih princesah in evropskem razkošju. “Evrope se najbolj spominjajo tisti, ki niso bili nikoli tam,” mu odvrne Luciana (Lola Dueñas), ministrova žena, ko ji opisuje svoje “spomine” na Evropo. Ti “spomini” so tako lažni kot njegova pompozna lasulja in kolonialno imitiranje evropskega kraljevskega blišča. “Mojo premestitev so že tolikokrat preložili, da je neverjetno,” pravi.

A Diego de Zama – ves osamljen, agoničen, impotenten, submisiven in obskuren, karikatura konkvistadorja, portret birokrata, ki se stara – čaka, čaka in čaka. V resnici je obtičal – kot polkovnik Kurtz v Conradovem Srcu teme. Okrog njega pa strašno trpljenje. Film Zama, ki ga je po klasiki Antonia Di Benedetta (1956) posnela Lucrecia Martel (znana po Močvirju in Svetem dekletu), izredno ekspresivno izriše pošastni ustroj kolonialne mentalitete. Diego de Zama namreč med čakanjem na napredovanje in premestitev v boljše kraje – morda v Lermo, če ne že v Buenos Aires – zdrdra kompletno abecedo kolonialnega uma: rasno vzvišenost, snobovsko domišljavost, zavojevalsko ošabnost, občutek evropejske privilegiranosti, nestrpnost, avtoritarnost, vzkipljivost, popadljivost, pohlep, krutost, skorumpiranost, slo po discipliniranju, paranojo, avtodestruktivnost in birokratski fašizem. Predvsem to – birokratski fašizem! Kaj fašizira kolonialni um, je na dlani: prav to “neskončno čakanje” na napredovanje in premestitev, to večno čakanje na “še več”, to življenje-za-čakanje, ta občutek, da si podcenjen in izključen, da v socialni in politični hierarhiji nisi dovolj visoko, da nekaj zamujaš, da nisi tam, kjer dogaja, da drugi zdajle nekje drugje brezmejno uživajo, ti pa si na napačnem kraju, v neki kužni paragvajski vukojebini, med zakotnimi staroselci in staroselkami, ki te niso vredni, pa četudi imaš otroka s staroselko. Razlog več, da jih preziraš. In razlog več, da ti je njihova blaginja španska vas. Zamove “izgrede” poraja prav njegov gnev nad ujetostjo, zastrto s bliščem hierarhije, kot sam poudari v Di Benedettovem romanu, ki je v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica izšel tudi pri nas. (Kinodvor)