Carmine Street Guitars

za +

Bolj čudno od raja.

V Ameriki so nekoč, v 18. in 19. stoletju, posekali drevesa, ta drevesa so predelali v les, iz katerega so zgradili newyorške stavbe, te stavbe so mnogo let kasneje porušili, iz lesa teh starih, porušenih stavb – iz lesa starih barov, bordelov in cerkva – pa Rick Kelly v newyorškem West Villageu že desetletja izdeluje vrhunske kitare, ki jim visoke pesmi ne poje le tale doku, temveč jih slavijo tudi številni ugledni kitaristi (Charlie Sexton, Jamie Hince, Eszter Balint, Bill Frisell, Marc Ribot, Lenny Kaye, Kirk Douglas, Nels Cline, Christine Bougie), ki pridejo mimo in delijo anekdote o transformativnih kitarah.

Doku Carmine Street Guitars – remiks Wangovega Modrega v obraz in Grohlovega Sound Cityja – je zgodba o tem, kako je les, iz katerega je New York, ustvaril ne le tipično newyorški zvok (Lou Reed!), temveč unikatno boemsko skupnost (Greenwich Village), ki jo je zdaj požrla gentrifikacija in ki jo evocirajo le še Kellyjeve kitare, te “kosti starega New Yorka”, in morda filmi Jima Jarmuscha, še enega slavilca Kellyjevih kitar. Ko poslušate te kitare iz dreves, ki jih ni več, čutite vsako letnico, vsako razpoko, vsako brazgotino, vsako gubo, obenem pa imate nenehno občutek, da se bo zdaj zdaj prikazal Jimi Hendrix. (Kinodvor)