Marcel Štefančič jr.

28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film

Anna

Anna, 2019, Luc Besson

zadržan

Nikita.

Sasha Luss, ruska supermanekenka, igra Anno, supermanekenko, ki izgleda kot Kate Moss, toda ko nabiti, mišičasti, atletski moški pridejo v stik z njo, kar odletijo – Anna jih baletno meče, zvija, lomi. In strelja – v glavo. S kroglami ali krožniki. V slogu profijev, poklicnih morilk, kajti Anna – dvojna agentka, razpeta med KGB (Helen Mirren) in Cio (Cillian Murphy), med Moskvo in Pariz, med pretenciozne flešbeke in baročne preobrate, med šahovske partije in odsekane glave, med razdišane replike (“Who’s a good bitch dog?”) in štikel Need You Tonight (koliko moških lahko pobiješ med tem štiklom, ne da bi izgubil videospotski ritem?) – je natanko to: repetitivni morilski stroj hladne vojne. Restavracija, ki jo opustoši, izgleda kot ground zero gibanja #MeToo. V resnici hoče le svobodo.

Kot Stotnica Marvel – ali pa Čudežna ženska. Pred dvema letoma bi ji bilo ime Lorraine Broughton, njen vzdevek pa bi se glasil “Atomska blondinka”. Ali nemara “Rdeči vrabec”, če bi ji bilo ime Dominika Egorova. Če bi bila moški, bi ji bilo kakopak ime John Wick. Nekoč, pred mnogimi leti, ko je padal berlinski zid, pa bi ji bilo ime Nikita. Luc Besson pač ljubi ženske, ki pobijajo moške: ko to počnejo, so tako seksi, hoče reči. Anna, ki izgleda kot derivat Atomske blondinke in Rdečega vrabca, je bila posneta leta 2017, hkrati z Atomsko blondinko in leto pred Rdečim vrabcem, toda vse tiste ženske, ki so Bessona obtožile spolnega nasilja, so Anno – derivat Bessonovih prejšnjih filmov (film o džankici, ki jo rekrutirajo za morilko, no, Nikito), Bessonov hommage Bessonu – tako ubile, da je do zdaj obtičala na hladnem. Z lasuljo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.