Qing Li: Z gozdom do sreče in zdravja

+ + + +

Ko že sam naslov pove vse.

Toda japonski profesor gozdne medicine ne ravna kot guru verske sekte, ki ima že vnaprej zbrane vernike. Ve, da mora postreči z argumenti iz raziskav. V mestnih četrtih z več drevesi je poraba antidepresivov manjša. Pacienti, ki imajo razgled na drevesa, si opomorejo hitreje od tistih, ki skozi okno gledajo stavbe. Na območjih, kjer so zaradi bolezni jesena množično sekali drevje, se je povečala stopnja umrljivosti pri ljudeh. In seveda kapitalni razlog: mestna drevesa absorbirajo ogljikov dioksid in prašne delce. A kaj storiti v betonski džungli? Pomaga že pogled na fotografijo drevesa na steni pisarne. – Šarlatanstvo! A le za hip, avtor kmalu pobije to eskapado, ko razvija koncept gozdnega kopanja. To kajpak ni čofotanje v vodi, marveč odprtost zaznave s petimi čuti: občutek tople sapice na koži, poslušanje šelestenja listja, duhanje vonjav dreves, grizljanje iglic borovcev, pogled na oblike in barve listov in vej. Tega pač ni mogoče izkusiti s fotografijo niti z moderno informacijsko tehnologijo, kjer dominirata slika in zvok. Čeravno Li ni filozof, mu uspe osmisliti koncept »mehkega zanimanja«. Ko se premikamo skozi mesto, se za našo pozornost borijo izložbe, oglasni plakati, parkomati in semaforji; vseskozi nam vsiljujejo usmerjene vsebine zanimanja.

Nenamerno ali mehko zanimanje pa lahko doživimo v naravi, kjer vnaprej ne vemo, kaj nas bo zamotilo in pritegnilo. To potem ni himna gozdovništvu, temveč meščanov odklop iz high-tech interakcij, ki um od časa do časa prestavi v drugačen modus vivendi. Sploh, ker pisec prinaša tudi alternativne mestne politike: projekt »Zeleni Tokio«, ki je leta 2006 naštel pol milijona dreves, bo število do olimpijade 2020 podvojil, v Seulu so na betonskem mostu zasadili 24 tisoč grmov in dreves, ponuja svetovne primerjave skozi spletne strani, kot sta Treepedia in i-Tree, ki postavljata ozelenitev mest kot napredek civilizacije.