Intervju / "V slovenski šoli v Argentini so nas učili, da so bili domobranci dobri in pošteni katoličani, partizani pa zlobni materialistični ateisti"

Nadia Molek (1979) čuti pripadnost dvema domovinama. Rodila se je v Buenos Airesu, tam je preživela večino življenja in na Filozofski fakulteti Univerze v Buenos Airesu tudi diplomirala iz antropologije. Že v otroških letih se je za nekaj let preselila v Slovenijo, v rodno deželo starih staršev, ki so se izselili v Argentino. Zdaj se je tukaj ustalila in si ustvarila družino. Ker so ji bili med bivanjem v dveh državah predstavljeni različni vidiki slovenstva, je že zgodaj začela prevpraševati svoj izvor in narodno pripadnost. V raziskovalnem delu se zato z vidika antropologije ukvarja z vprašanjem narodne identitete Slovencev v Argentini, nagrajeno diplomsko delo pa je pod pokroviteljstvom Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU razširila v monografijo Biti Slovenec v Argentini: kompleksnost identitetnih procesov argentinskih Slovencev. V knjigi se na podlagi analize družbeno-kulturnih in zgodovinsko-političnih okoliščin ukvarja z vprašanjem, kako potomci slovenskih izseljencev vzpostavljajo identiteto v argentinskem kontekstu. Diskurz o slovenskih priseljencih v Argentini je sicer še vedno osredotočen predvsem na dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej, Nadia Molek se pri raziskovanju slovenstva v Argentini posveča razlikovanju med različnimi izseljenskimi valovi in primerjavi vzpostavljanja identitete pri vsakem od njih.

Kdaj in zakaj ste prvič začutili potrebo po raziskovanju vprašanja zapletenega fenomena narodne identitete in kako je to povezano z vašo osebno zgodbo?

Vprašanje identitete je resnično moje lastno vprašanje. Najzgodnejše obdobje življenja sem preživela v Argentini. Ko sem bila stara tri leta, smo se z družino preselili v Slovenijo, ko sem bila stara osem let, smo se vrnili v Argentino. Psihologi pravijo, da je to obdobje, torej obdobje primarne socializacije, izredno pomemben del človekovega življenja, v katerem se oblikujejo njegovi temelji. Verjetno me vprašanje narodnega izvora ne bi tako močno zanimalo, če bi živela zgolj v Argentini. Že v mladih letih sem se zavedala, kaj pomeni biti drugačen. Stari starši sicer niso želeli ohranjati slovenstva, niso želeli govoriti slovensko, to se jim ni zdelo potrebno. Po drugi strani so moji starši pozneje želeli, da bi naša družina v slovenščini napredovala. V Argentini sem zato šla v slovensko šolo v Slovenski hiši in to je bil prvi prelom, pri katerem nisem dobro razumela, kaj se dogaja. Sprva sem doživela jugoslovansko resničnost, nato pa sem prišla med begunce, ki so bili zaradi dogodkov, ki so jih doživeli, res prizadeti. Zadeve vidijo zgolj s tega vidika in jim je težko dojeti, da je med črno in belo tudi siva. Počutila sem se izjemno nenavadno, saj so me nekoliko izključevali, stalno so popravljali mojo slovenščino, ker so govorili izolirano, štirideset let staro različico jezika. To je v meni zbudilo vprašanje identitete: »Kdo sem sploh?« Pri petnajstih letih sem za mesec dni odpotovala v Nemčijo, po tem potovanju sem obiskala Ljubljano. Takrat sem ugotovila, da mi je slovenska kultura veliko bliže kot nemška. Takrat se mi je začela sestavljati slika. Ko sem se leta 2006 po enoletni šoli slovenščine vrnila v Argentino, da bi končala študij antropologije, je mentor, ki je hrvaških korenin, predlagal, naj za diplomsko delo raziskujem argentinske Slovence, ker v Argentini na polju družbenih ved na tem področju ni veliko raziskanega. Ko sem začela raziskovati, sem začutila identitetno krizo. Moja zgodba je tesno povezana z izbiro predmeta študija. Konec koncev me je to tudi preoblikovalo, zavedala sem se, da tukaj nisem zaradi nekega mita o slovenstvu, temveč me je sem pripeljalo življenje. Tukaj sem zanosila in pojavilo se je vprašanje, ali naj se vrnem v Argentino, ki je ujeta v nenehne gospodarske krize, ali si poskušam raje v Sloveniji urediti normalno življenje, saj so možnosti za to tukaj boljše. Tu nisem ostala zgolj zato, ker bi bila ta država v mojem srcu. V raziskavi sem večkrat prišla v stik z ljudmi, ki to čutijo in so tukaj prav iz tega razloga. A to ni moja zgodba, Slovenija je moj drugi dom.