Borut Mekina

26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Politika

Ko zmanjka politikov

Zakaj premier Marjan Šarec za komisarja EU predlaga uradnika Janeza Lenarčiča, dosedanjega veleposlanika pri EU

Janez Lenarčič in Jelko Kacin na letnem posvetu slovenske diplomacije na Brdu

Janez Lenarčič in Jelko Kacin na letnem posvetu slovenske diplomacije na Brdu
© Borut Krajnc

Poteza premiera Marjana Šarca, da za slovenskega komisarja predlaga dosedanjega veleposlanika pri EU Janeza Lenarčiča, je naletela na precej mešane odzive. Delu javnosti se je odločitev zdela »genialna«, češ da je premier z njo pristrigel krila najbolj ambicioznim politikom, predvsem v SD, ki so tokrat vnovič želeli na komisarsko mesto spraviti Tanjo Fajon. Mnogi seveda SD še vedno zamerijo, da je pred štirimi leti zaradi te iste težnje sodelovala pri rušenju Alenke Bratušek, ki se ji je tedaj nasmihal podpredsedniški položaj v komisiji Jean-Clauda Junckerja. Drugi so menili, da je premier s tem izkazal vso neambicioznost slovenske politike, ki tokrat na eno najpomembnejših funkcij v mednarodni skupnosti, ki pripada Sloveniji, ni zmogla imenovati močnejše figure. Recimo kakšnega znanega, vplivnega slovenskega politika.

Druge države EU so večinoma tej težnji tudi sledile. Novi predsednici evropske komisije Ursuli von der Leyen so doslej države predlagale 15 komisarskih kandidatov, ki so doma tudi pomembni politiki. Nizozemsko naj bi v EU komisiji še naprej »zastopal« socialdemokrat Frans Timmermans, aktualni podpredsednik evropske komisije in stari politični maček, ki se je volitev v svoji domači državi prvič udeležil leta 1998. Dansko bo še naprej zastopala liberalka Margrethe Vestager, ki ima za seboj 20 let politike. Bolgarija je za komisarko predlagala Mariyo Gabriel, ki je bila v EU parlament prvič izvoljena leta 2014. Kandidatka Estonije Kadri Simson je bila prvič v parlament izvoljena leta 2007, Madžarska je predlagala Laszla Trocsanya, ki je bil letos izvoljen v parlament EU, Avstrija pa spet dolgoletnega komisarja Johannesa Hahna, ki je v politiko vstopil daljnega leta 1980. Večina doslej znanih kandidatov je nekoč opravljala ministrske funkcije ali pa so tesno povezani z vladajočimi koalicijami.

Da naj bi države na komisarska mesta imenovale politike, ni naključje. Dr. Sabina Lange, Slovenka, ki je zaposlena pri Evropskem inštitutu za javno upravo (EIPA), pojasnjuje, da je evropski parlament že leta 2012 države pozval, naj bo čim več članov komisije izbranih izmed poslancev EP, in to utemeljil s tem, da se bo tako izrazilo ravnotežje med zakonodajnima telesoma. Razlog, zaradi katerega je evropski parlament s tem pozivom v zadnjih letih deloma tudi uspel, pa je v nekakšni »krizi« legitimnosti komisije, pravi Langejeva. Evropska komisija naj bi recimo imela legitimnost tradicionalno vezano na svojo tehnično usposobljenost, a dvomov v evropsko vladavino tehnokratov naj bi bilo vse več. Komisija EU, našteva Langejeva, je bila recimo v zadnjih letih tarča kritik med drugim zaradi saniranja ekonomske in finančne krize, predvsem pa naj bi novejše države članice postale bolj izkušene, aktivnejše in zahtevnejše v odnosu do nje.

Novi predsednici evropske komisije Ursuli von der Leyen so doslej države predlagale 15 komisarskih kandidatov, večinoma vplivnih politikov. Razen Slovenije.

Tako je prišlo do ideje »spitzen kandidatov«. Pričakovanja snovalcev te ideje so bila, da se bo prek poosebljenja politike na evropski ravni in večje odprtosti in transparentnosti izbire kandidatov zvišala sicer zelo nizka volilna udeležba na evropskih volitvah. To je ideja »politične komisije«, pravi dr. Marko Lovec s katedre za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede. Gre za težnjo okrepiti vez med volitvami in komisijo kot izvršilno vejo, tako da bi evropske politične skupine predstavile svoje kandidate za najvišja mesta, predvsem seveda za predsednika komisije, izid na volitvah pa bi odražal politične barve in prednostne naloge nove komisije. »Na ta način bi dali dodatno težo evropskim volitvam, saj bi lahko volivci z glasom vplivali na smer razvoja. Komisija ne bi bila več zgolj tehnokratsko telo, kot v kakšni mednarodni organizaciji, temveč politično telo, s politično vizijo, kjer bi člani uživali demokratično legitimnost, kar bi krepilo identiteto EU kot politične skupnosti.« Ali ne bi bilo potem bolje, če bi Slovenija na mesto komisarja predlagala politika, recimo Tanjo Fajon?

Profesor dr. Zlatko Šabič s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede odgovarja, da je ta ideja seveda mikavna. Tanja Fajon je dobila daleč največ preferenčnih glasov na evropskih volitvah, je prepoznavno ime z dolgoletnimi evropskimi izkušnjami in je podpredsednica skupine socialistov v parlamentu EU. A po drugi strani, nadaljuje, niti v Sloveniji posameznih ministrskih mest ne zasedajo politiki, zaradi česar alternativa, za katero se je odločil Šarec, ni slaba: »Ključno je, da Lenarčiču neznanja nihče ne more očitati. Komisija je sicer tako političen kot izvršilno-tehnokratski organ, in seveda kot pobudnik zakonodajnega postopka z ogromno težo v procesu odločanja. V takem okolju tako ni nujno slabo biti najprej strokovnjak, ki se priuči politike, in šele potem politik, ki se priuči stroke. Ne nazadnje smo imeli v prejšnji sestavi na samem čelu evropske komisije izkušenega politika, za katerega pa bi zelo težko lahko rekli, da je bil tudi odličen predsednik,« pravi. Če ob tem upoštevamo še slovensko »politično infantilnost« pri imenovanjih na mednarodne položaje, kjer navadno glavno merilo ni znanje, temveč ali je nekdo naš ali ni, je Šarčeva izbira dobra, zaključi Šabič.

Seveda bi bilo idealno, če bi zmogla Slovenija v Bruselj poslati nekakšno dobro podkovano, vplivno in mednarodno povezano politično avtoriteto. Še posebej zato, ker je prav v Sloveniji, kjer je udeležba na evropskih volitvah tradicionalno med najnižjimi, očitno, da državljani med demokratičnim procesom in imenovanji na najvišje bruseljske položaje ne zaznajo povezave. Po drugi strani pa se vse ustavi pri vprašanju, »koga«. Slovenska realnost je pač takšna: slovenski ministri so po statistiki EU med letoma 2015 in 2018 v primerjavi s svojimi evropskimi kolegi večinoma ostajali doma in se niso udeleževali niti najpomembnejših sestankov EU. Nekateri od ministrov so se v povprečju udeležili le vsakega četrtega zasedanja ministrskega sveta. V prejšnjih letih slovenskih politikov in ministrov v Bruslju niso zanimale niti najpomembnejše teme, kot so brexit, prošnja BiH za članstvo v EU, vladavina prava na Poljskem in podobno.

Imenovanje slovenskega veleposlanika pri EU za komisarja se tako res zdi kot izhod v sili. Bo pa tako Slovenija v evropski komisiji vendarle dobila človeka, ki se ne bo prestrašil sestankov. In ki vsaj zna angleško.

Ko smo v Mladini lani ministre vprašali o razlogih, so nam po posameznih resorjih večinoma odgovorili, da pri obravnavi nekaterih strokovnih vprašanj na sestanke raje pošiljajo najprimernejše uradnike, pogosto pa celo ne gre nihče v Bruselj. Zapiski teh bruseljskih sestankov pričajo, da odsotne ministre in državne uradnike v Bruslju potem navadno zastopa prav naš veleposlanik pri EU Janez Lenarčič, ki že velja – tako kot njegov predhodnik Rado Genorio – za nekakšnega multipraktika. Spoznati se mora na vse, od problema kritično nizke količine rib v Baltiku do umetne inteligence. Janez Lenarčič je seveda odličen diplomat z bogatimi izkušnjami – kot je poudaril tudi bivši predsednik države Danilo Türk, s katerim je Lenarčič sodeloval v devetdesetih pri slovenski misiji pri OZN v New Yorku. Lenarčič je svetoval trem premierom, Janezu Drnovšku, Janezu Janši, kjer je bil pristojen za predsedovanje EU, in Miru Cerarju. Več let je vodil Ovsejev urad za demokratične institucije in človekove pravice v Varšavi in bil leta 2016 pod vlado Cerarja imenovan za stalnega predstavnika Slovenije pri EU.

V vseh teh letih pa so se seveda v Sloveniji politične generacije nekajkrat zamenjale z vedno novimi obrazi, ki so na mednarodnem parketu še toliko bolj nevešči kot doma. Kako groteskno je to lahko v nekaterih primerih, priča recimo primer zdaj že odstopljenega Marka Bandellija, ki ga je vlada Marjana Šarca na začetku mandata imenovala za ministra za razvoj, strateške projekte in kohezijo, torej za izredno pomembno področje črpanja evropskih sredstev. A Bandelli je imel problem: ni znal angleško. Ali kot so nam tedaj pojasnili iz njegove službe, v kateri je pristojen za črpanje iz skladov EU – Bandelli govori angleško zgolj na osnovni ravni: »Z aktivnim učenjem angleščine je sicer že začel, vsekakor pa bo z njim nadaljeval, saj se zaveda, da je znanje angleškega jezika za opravljanje funkcije ministra izjemno pomembno.« Bandelli seveda zdaj ni bil kandidat za evropskega komisarja, priča pa ta primer o ravni slovenskih političnih avtoritet, ki bi jih idealno morali kot država poslati v Bruselj.

Imenovanje slovenskega veleposlanika pri EU za komisarja se tako res zdi kot izhod v sili. Bo pa tako Slovenija v evropski komisiji vendarle dobila človeka, ki se ne bo prestrašil sestankov, kjer je treba tudi na subtilni način zastopati državne interese. Če ne že kaj drugega, pa smo lahko prepričani, da zna tudi govoriti angleško – brez strahu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.