Žive meje / N'toko: Pravica do morja
Obisk Jadrana je zasidran v slovenski zavesti kot tisto nujno opravilo, ki ga je treba odkljukati, da lahko preostalo leto preživimo v mučnih službah
Počitnikovanje na morju je bilo morda eden zadnjih užitkov, ki so si jih delili vsi prebivalci Slovenije. Le redko srečamo človeka srednjih let, ki ne bi imel spominov na čase, ko so tlačili zaspane otroke na zadnje sedeže stoenk in se ob zgodnjih urah odpravljali na pot proti obali. Hrvaške plaže so bile od nekdaj kraj, kjer so se srečevali tako delavci kot šefi in kjer so še tako nizko plačani zaposleni lahko privoščili svojim družinam nekaj dni dopusta v sindikalnih apartmajih. Z izjemo malih kmetov, ki so jih obveznosti vezale na dom vse dni v letu, je vsa država dopuste preživljala bolj ali manj enako. Na morju se je za kratek čas kolektivcev ustaljeni družbeni red razpustil in se postavil na novo. Vsi smo plavali v isti vodi, jedli iste ribe in poslušali Oliverja.