Intervju s Hitlerjem

Predstavljajte si, da bi naredili intervju z Donaldom Trumpom in ga vprašali, kaj si misli o Mehičanih, pa bi odvrnil, da so ti kriminalci, morilci in posiljevalci, da jih bo vse izgnal in da bo na meji zgradil orjaški zid, tako da ne bodo mogli več vstopati v Ameriko. Itak ne marajo Amerike. Potem bi ga vprašali še, kaj bo naredil z muslimani, pa bi odvrnil, da jim bo prepovedal vstop v Ameriko – tisti, ki so že v Ameriki, pa naj kar lepo spokajo tja, od koder so prišli. Ker Amerike itak ne marajo. In ko bi ga vprašali, kaj bo naredil z begunci in migranti, ki v zbirnih centrih – »koncentracijskih taboriščih«, kot jim pravijo nekateri – čakajo na odločitev ameriške administracije, bi odvrnil, da ne morejo sprejeti vseh, ki hočejo v Ameriko. Sploh pa: med njimi so lahko tudi taki, ki so okuženi – in taki, ki se hočejo le zajedavsko okoristiti z našo socialno državo – oh, in taki, ki Amerike ne marajo. Teroristi. Pri vseh treh odgovorih bi seveda dodal, da je treba Ameriko narediti spet veliko. Ameriko pa lahko narediš veliko le tako, da se znebiš vseh tistih, ki je ne marajo – Mehičanov, muslimanov, migrantov in tako dalje.

Tako bi torej govoril Trump, če bi ga intervjuvali. A ironično: natanko tako je govoril Hitler, ko so ga intervjuvali. Že ob koncu leta 1923, tik pred »pivniškim pučem« (s katerim je skušal zrušiti bavarsko vlado), ko ga je za ameriško revijo American Monthly intervjuval George Viereck, je na vprašanje, »in kaj boste naredili z Židi«, odvrnil: »Žid je po naravi uničevalec. Ideja o obstoju avtonomne nacije mu je tuja. Njegova prisotnost v moderni državi je vzrok za razkroj. Židom je treba odvzeti pravice. To, da so se rodili v Nemčiji, še ne pomeni, da so upravičeni do državljanstva. Židje niso Nemci. So tujek v našem ljudstvu in se tako tudi kažejo.« Zato ne bo pustil, pravi, da bi se Židje mešali z Nemci. Mešane zakone bo prepovedal. »Tako kot je treba sifilitike in alkoholike osamiti ter jim preprečiti reprodukcijo, je treba Židom preprečiti mešanje z Nemci.« Sifilitiki, alkoholiki, Židje – ista reč. Kar povprek. Do tega, da Žide razglasi za kriminalce, je le korak. »Vse kriminalce bom osamil, tako kot osamijo okuženo osebo. Ena sama lahko okuži vse.« Kajti: »Varovanje nacije je pomembnejše od varovanja njenih degeneriranih elementov. To je zame bistvo prave humanosti. V Nemčiji, kot jo bom ustvaril, ne bo prostora ne za tujce ne za zajedavce.«

Hitler je bil tako prepričan o svojem prav, da je dal na začetku leta 1931 intervju celo Maxu Fraenklu, Židu, novinarju ameriškega židovskega tednika Jewish Criterion, ki mu je na vprašanje, ali je Žid, odvrnil, da je Američan in da raziskuje evropski antisemitizem. Hitler, ki ni vedel, da je Žid, mu je takoj pojasnil, da je »antisemitizem le en vidik našega programa«, da nacionalsocialistični program temelji na izgonu »vseh elementov, ki Nemčiji onemogočajo, da bi živela normalno«, da so Židje »realna nevarnost«, da so »nemško kulturo in politiko okužili s koncepti, ki so tuji nemškemu geniju«, da Nemce spreminjajo v Žide, da se »Židje nimajo česa bati, dokler se ne bodo mešali z nami«, in da mora Nemčija postati »dežela, v kateri so nemški državljani gospodarji, ne pa sužnji židovskega kapitala«.

Vzklikniti bi moral le še: Naredimo Nemčijo spet veliko! Da je Trumpov slogan »Naredimo Ameriko spet veliko« rasističen, vemo. In Trump, postpolitični rešitelj »pomehkuženega«, »poženščenega«, »kontracepcijskega« Zahoda, brezvestna pošast finančnega kapitalizma, ki trdi, da je Amerika največja žrtev na svetu, da se ji dogajajo najhujše krivice, da so jo zabodli v hrbet in da je totalno ogrožena z vseh strani (natanko to je Hitler – brezvestna pošast finančnega kapitalizma – trdil za Nemčijo!), je tako prepričan o svojem prav, o legitimnosti svojega rasizma, da je štiri nebelske kongresnice – Alexandrio Ocasio-Cortez, Ayanno Pressley, Rashido Tlaib in Ilhan Omar – nedavno pozval, naj se vrnejo tja, od koder so prišle. S tem maščevalnim kriminaliziranjem »nečiste« rase je le dopolnil svoje rasistične fantazije: zgradil bom zid! Izgnal bom Mehičane! Muslimanom bom prepovedal vstop! Migrante bom ustavil z vojsko! Otroke bom ločil od mater! Zaprl jih bom v kletke! »Vsakdanje življenje Nemcev moramo očistiti vseh elementov, ki so tuji pravemu nemškemu duhu,« je Hitler odvrnil Fraenklu, ko ga je ta vprašal, kako bo preprečil »židovsko nevarnost«. Toda rasistične fantazije, ki jih je intoniral Hitler in prepakiral Trump, so preplavile tudi retoriko, s katero zastrašujejo Evropejce in Slovence: begunci in migranti, ki prihajajo, ne sodijo k nam! Naši kulturi so tuji! Ostanejo naj doma! Vrnejo naj se tja, od koder so prišli!

Trumpov nacionalistični, nativistični, rasistični predvolilni shod, toksični spektakel populizma, nativizma, belske jeze, sovraštva, nestrpnosti, krutosti, bombastičnega zastraševanja in kriminalizacije rasne nečistosti, ki se je 17. julija odvrtel v Greenvillu (Severna Karolina), je izgledal kot nekdanji shod nacistične stranke v Nürnbergu: množica je evforično vzklikala »Pošljite jo nazaj, pošljite jo nazaj, pošljite jo nazaj«, ko je Trump – teleprompterski glorifikator nasilja, ki je, pravi Henry A. Giroux (Truthout), »zgodbe o rasni čistosti« prelevil v »obliko množične zabave« – kongresnico Ilhan Omar pozival, naj zgine tja, od koder je prišla.

Trump, organizator belskega maščevanja, teatraličen kot Hitler in prepričan, da Amerika pripada belcem, spretno izkorišča to, da je mogoče za vsak nečloveški ukrep najti pravno kritje. To je nekoč počel Hitler. Ko ga je Louis Lochner, novinar tiskovne agencije Associated Press, leta 1932 vprašal, ali se bo na vsakem koraku svojega političnega delovanja držal prava, mu je odvrnil: »Da, seveda.« Kar je dopolnil naslednje leto, ko je Seftonu Delmerju (Daily Mirror) na vprašanje, kaj odgovarja tistim, ki pravijo, da zdaj, po požigu Reichstaga, pripravlja »novo šentjernejsko noč«, odvrnil: »Moj dragi Delmer, nobene potrebe po šentjernejski noči nimam, saj razpolagam s pravnimi sredstvi ustave in sodišči, ki bodo sodila državnim sovražnikom.«

Za vsako svinjarijo je mogoče najti pravno kritje. Celo za holokavst. Uganite, kaj je Hitler odvrnil Fraenklu, ko ga je ta vprašal, ali bo res izgnal vse Žide.

Hitler, naš sodobnik

Da je Hitler naš sodobnik, je potrdil tudi 10. julija 1933. Ko ga je Anne O’Hare McCormick, novinarka New York Timesa, vprašala, kako ocenjuje bonuse in maluse svoje antisemitske politike, je odvrnil: »Ker gre za tako imenovane ‘preganjane’ Žide, ki jih lahko vidite, kako se mirno sprehajajo po ulicah in obedujejo v najboljših berlinskih restavracijah, bi bil zares srečen, če bi jim države, ki jih tako skrbi njihova usoda, odprle vrata! Res je, sprejeli smo diskriminatorne ukrepe, ki pa jih ne smete razumeti tako, kot da so usmerjeni proti Židom, ampak so v korist Nemcem, saj se je ponovno vzpostavil videz enakosti.«

Ja, Židje niso imeli le preveč pravic – imeli so jih celo več kot Nemci! Mar ni danes ravno tako – mar beguncem, migrantom, azilantom ne očitajo, da imajo preveč pravic? Da jih imajo celo več kot domačini? In ja, tudi danes beguncev in migrantov ne bi nihče sprejel, tako da države druga drugi sporočajo: pa jih vzemite vi, če vas tako skrbi njihova usoda! »Pravite, da Židje trpijo – toda ali ne trpijo tudi milijoni drugih ljudi?« Hitler se je vrnil.

Ko ga je Hans V. Kaltenborn, novinar ameriške radijske mreže CBS, leta 1932 vprašal, ali vidi kakšno razliko »med nemškimi Židi in tujimi Židi, ki so se nedavno naselili v Nemčiji,« je odvrnil: »Ne morete sprejeti vseh, ki hočejo k vam, zato regulirate število priseljencev. Ti, ki jih sprejmete, morajo poleg tega ustrezati določenim fizičnim in sanitarnim merilom, kakor tudi finančnim, povprašati pa jih morate o njihovih političnih prepričanjih.« In dodal: »Nobene težave nimamo z Židi, ki živijo v drugih deželah, toda dopustite nam, da smo zaskrbljeni nad tistimi Židi, ki živijo pri nas in gojijo protinemška čustva.«

Židje ne marajo Nemčije. Tako kot Mehičani, muslimani in migranti ne marajo Amerike. Trump je onim štirim kongresnicam, ki jih je poslal »nazaj«, tvitnil, da »niso sposobne ljubiti naše domovine«. A to evropska desnica ponavlja tudi za sirske, iraške, afganistanske, pakistanske in maroške migrante: ne marajo Evrope! In Slovenije! Ne morejo je ljubiti – ker so kulturno »drugačni«! Poleg tega so lahko okuženi, sem pa prihajajo le zato, da bi se zajedavsko okoristili z velikodušnostjo evropske – in slovenske – socialne države. Ne moremo sprejeti vseh, ki hočejo k nam!

To poslušamo ves čas, znova in znova – tu in zdaj. Res neverjetno, kako se je Hitlerjeva retorika, ki je povzročila neizrekljivo grozo in brezmejno trpljenje (holokavst), ki so jo nekoč Zahod in Vzhod ter Sever in Jug zavrnili z orožjem in ki so ji po vojni sodili ter jo obsodili na smrt, prijela tudi v našem času, tu in zdaj, na Zahodu, od Amerike do Evrope in Slovenije. Fraze, ki jih je Hitler izrekal lahkotno in mimobežno (in brez oporekanja), kot da so nekaj povsem normalnega, samoumevnega in logičnega, se spet izrekajo lahkotno – spet so nekaj normalnega, samoumevnega in logičnega. Spet zvenijo kot nekaj moralnega, pravičnega in legitimnega. Saj veste: če bodo prišli, jih bomo prijeli in poslali tja, od koder so prišli! Nič hudega. Nihče ne pomisli, da je že to hudo – in da bi se lahko iz tega rodilo še kaj hujšega. Ne more se, mantrajo. Vsi ti novi brendi fašizma in »populizma« se ne morejo še enkrat končati z genocidom – ker smo preveč kultivirani in preveč civilizirani in sploh preveč pametni, da bi lahko zagrešili kaj strašnega.

Leta 1939 je bil Zahod prepričan, da je zadnji, najgenialnejši in nepresegljivi stadij zgodovine.

Vsi tisti novinarji, ki so med letoma 1923 in 1940 intervjuvali Hitlerja, so dali Hitlerju besedo. V imenu svobode govora so mu omogočili, da je sejal, širil in podžigal sovraštvo.

Toda danes prekleto dobro vemo, da je v teh Hitlerjevih besedah – v teh intervjujih, v teh njegovih odgovorih – že donela končna rešitev židovskega vprašanja, da so bile torej te Hitlerjeve besede v resnici načrt za holokavst. Navsezadnje, Maxu Fraenklu je na vprašanje, ali bo res izgnal vse Žide, brez omahovanja in brez kakšnega razmisleka odvrnil: »Res se bom znebil vseh Židov, ki so po vojni s svojimi norimi špekulacijami spodkopavali tisto, kar je še stalo, in ki svojo srečo gradijo na naši nacionalni katastrofi.« Bum! Znebil se jih bom!

In potem so bili vsi začudeni in zgroženi in zaprepadeni in šokirani, ko se je Židov res »znebil«. Saj nismo vedeli, da bo storil kaj takega! Pa saj vam je povedal, da bo to storil! »Res se bom znebil vseh Židov ...« Samo pomislite: zakaj bi nekdo govoril, da so Židje tujki in zajedavci, da so okužili Nemčijo, da so nevarnost in da bi se jih bilo treba znebiti, če se jih res ne bi hotel znebiti?

Hitlerjevi pozabljeni tviti

Hitler je dal tujim časopisom in revijam, kot so Daily Mirror, New York Times, Le Matin, New York Herald, Daily Mail, Paris-Soir, Paris-Midi, Le Journal itd., natanko trideset intervjujev, nekatere pa je francoski zgodovinar Eric Branca zdaj zbral v knjigi Hitlerjevi pozabljeni intervjuji, 1923–1940 (Les entretiens oubliés d’Hitler 1923–1940), toda tesnoba in nelagodje vas stiskata, ko berete, kako zvedavo in bolj ko ne navdušeno novinarji z njim kramljajo o zdravem duhu v zdravem telesu (»Politično telo ne more biti zdravo, če ni zdrav tudi duh javnosti«), o tem, kako je med I. svetovno vojno izgubil vid (»Nič nisem več videl«) in potem nenadoma – ja, čudežno – spregledal (»Ta povrnitev vida je bila moj navdih«), o tem, zakaj so ženske tako nore nanj (»Ker so začutile, da je moja zmaga tudi njihova zmaga«), o tem, zakaj se mu ženske ne zdijo dobre le za rojevanje otrok (filma o shodu nacistične stranke in berlinski olimpijadi je posnela ženska, opozori), o tem, da vedno drži besedo (»Ker sam odločam o nemški politiki«), o njegovem pacifizmu (»Vojna ni romantična pustolovščina, temveč katastrofalno grozodejstvo«), o razliki med socializmom in komunizmom (»Socializem je stara arijska in nemška tradicija«), o marksizmu (»Izruvati moramo čir marksizma«), o tem, zakaj Nemčija ne more imeti dobrih odnosov z Rusijo (»ker ima ta toliko komunistov – sodeč po zadnjih volitvah šest milijonov«), o tem, zakaj je komunizem mogoč le v Rusiji (ker so Rusi »skoraj brez potreb«), o tem, zakaj je povsem jasno, da so Reichstag zažgali komunisti (»Boljševiki so načrtovali tudi zastrupitev vodnih zajetij«), o tem, zakaj mu je ljubši Oliver Cromwell kot Napoleon (»Anglijo je rešil iz tako hude krize, v kakršni smo danes, pri čemer je parlament postavil na svoje mesto in združil nacijo«), o tem, kako bo z gradnjo avtoceste – in »velikim programom javnih del« – zmanjšal brezposelnost (»Nemčija se mora motorizirati«), o tem, zakaj občuduje Henryja Forda (»ker proizvaja za množice« in »ker ukinja razredne razlike«), o tem, zakaj lahko zlobni politični trač okuži »družbeno telo« Nemčije (»Ker je gosto naseljena«), o tem, da nima »recepta za vladanje« (»Vsak mora v svoji deželi sprožiti svoje gibanje«), o tem, kako delavske množice uči veselja in radosti (v radosti je moč!), o tem, kako si »65 milijonov Nemcev želi le preproste pravice do življenja«, in o tem, da je prišel čas, da se nacije naučijo vzajemnega spoštovanja. Robert Chenevier, novinar francoske revije L’Illustration, je 10. decembra 1938 s Hitlerjem kramljal o arhitekturi, oblikovanju in urbanizmu – o novih strujah, novih idejah, novih trendih, novih estetikah.

In tu je to, kar vas najbolj strese: na isti način, kot so novinarji s Hitlerjem neobvezno in nekritično kramljali o tem, zakaj mu je Oliver Cromwell ljubši od Napoleona in zakaj tako občuduje Henryja Forda, so z njim neobvezno in nekritično kramljali o tem, kako se bo znebil Židov. Vse je bilo na isti ravni, vse je imelo enako težo in enak pomen, vse je bilo moralno izenačeno – občudovanje Henryja Forda, zdrav duh v zdravem telesu, izguba vida, gradnja avtoceste, novi trendi v arhitekturi in načrtovanje holokavsta.

Težko bi rekli, da je bilo vse enako resno. Ne, vse je bilo enako trivialno. Ali pa, če hočete, enako anekdotično. To, da je bil Oliver Cromwell Hitlerju ljubši od Napoleona, je bilo enako trivialno in anekdotično kot to, da se bo znebil Židov. To, da Nemčija »nujno potrebuje prostor, da bi lahko dihala in delala,« in da se bo morala »raztegniti na Vzhod« (kot je rekel Georgeu Vierecku), je bilo tako trivialno kot anekdota o »navdihujoči« povrnitvi vida.

Alfredu J. Pearsonu, poročevalcu New York Heralda, je sredi leta 1934 rekel, da mu malo prej – v »noči dolgih nožev« – ni preostalo drugega, kot da je likvidiral na stotine izdajalcev in zarotnikov, članov nacistične paravojaške organizacije SA (Sturmabteilung), alias »rjavih srajc«. Ja, to, da je dal brutalno in zunajsodno pobiti na stotine »rjavih srajc« (Ward Price, lizunski novinar britanskega Daily Maila, si je v intervjuju s Hitlerjem za to omislil olepševalnico »uporaba presenetljivih metod pri zmanjševanju razkola v nacionalsocialističnem gibanju«), je bilo enako trivialno kot anekdote o novih trendih v arhitekturi. Mar se nekaj takega ne dogaja tudi danes: filipinski avtokrat Rodrigo Duterte je dal brutalno in zunajsodno pobiti že na tisoče »dilerjev« in »džankijev« ( ja, ni mu preostalo drugega), a ti poboji v sodobni medijski »sobi odmevov« zvenijo enako trivialno kot anekdote o turističnem letovanju na filipinskih plažah. Kdor misli, da so sodobni »populizmi« kaj manj nevarni od zgodovinskega fašizma, se moti.

Ti intervjuji s Hitlerjem so trivializirali in relativizirali zgodovino ter resnim problemom vzeli resnost, s čimer so v nekem smislu vnaprej normalizirali in legitimirali strašne nacistične zločine, navsezadnje, Hitlerjevi načrti in odločitve so v luči teh intervjujev izgledali legitimni in logični: logično je, da se je treba Židov znebiti, logično je, da Nemčija potrebuje »življenjski prostor«, in logično je, da se mora Nemčija raztegniti na Vzhod – vse to je bilo tako logično, kot je logično, da je zdrav duh lahko le v zdravem telesu. Zakaj bi Führerja mučili s podvprašanji, če pa itak ničesar ne skriva, če torej vse pove naravnost?

In zdaj se vprašajte: mar se nekaj takega ne dogaja tudi danes? Imate občutek, da Trump kaj skriva? In mar ni najsrhljivejša ravno tabloidna raven, na kateri se dogaja vsa Trumpova politika? Vse – od zastraševanja migrantov in groženj nezakonitim priseljencem do rasističnih izpadov, islamofobije in trganja otrok od mater – je prelevil v fašistoidni trač. Nobena odločitev več ne potrebuje daljšega pojasnila ali argumentacije – zadošča tvit. Od politike je ostal le še ukaz za napad, le še naglo sodišče, le še diktat, šok, juriš – tvit. Hitler je francoskemu novinarju Bertrandu de Jouvenelu (Paris-Midi) takole pojasnil, zakaj je osvojil nemške množice: »Vse probleme sem poenostavil. Prevedel sem jih v preproste izraze. Velike množice so jih razumele – in mi sledile.« Poenostavitve, preprosti izrazi – tviti. Hitler bi danes tvital – serijsko, manično, demagoško, karnevalsko, zastrašujoče.

»Mislite, da sem nor?«

Titaÿna (pravo ime: Élisabeth Sauvy), francoska novinarka, pisateljica, feministka, svetovna popotnica, pustolovka in pilotka, se je ob koncu januarja 1936 – za časopis Paris-Soir, ki je leto prej poročal, da ima Hitler raka na grlu (in da ga zdravi židovski zdravnik!) – zapletla v intervju s Hitlerjem, ki ji je pojasnil, da je pacifist, da ima »vsako ljudstvo pravico do življenja« (»Rekel sem ‘življenja’, ne ‘vegetiranja’«), da si niti en samcat Nemec ne želi vojne (»Četudi bi jo dobili, ni cene, ki bi jo bilo treba plačati, vredna nobena zmaga«), da ni resnega državnika, ki bi hotel danes nova ozemlja osvajati z vojnami (»V zadnji vojni je umrlo dva milijona naših mož«), da mora »voditelj svojemu ljudstvu priskrbeti to, kar ljudstvo potrebuje«, da »Nemčija potrebuje kolonije«, da so »Francozi dobrodošli v Nemčiji« in da naj jo v čim večjem številu obiščejo, nekje vmes ji je še potarnal, da si ne more privoščiti daljših potovanj, toda le dober mesec kasneje, na začetku februarja, je njegova vojska brutalno okupirala Porenje, ki ga je versajska mirovna pogodba demilitarizirala. Z remilitarizacijo Porenja je Nemčija zagrozila Franciji. Titaÿna – očarana nad Hitlerjevimi »živahnimi modrimi očmi, ki na fotografijah vedno izgledajo rjave«, nad njegovim »obrazom, ki izžareva inteligenco in energijo« – pa je v uvodu v intervju zapisala: »Že ko je Führer izrekel prve besede, sem vedela, da se ne namerava skrivati za diplomatskimi frazami, ampak da bo francoskemu ljudstvu raje spregovoril odkrito in iskreno.«

Ta intervju s Hitlerjem ni le slaven, ampak je tudi tipičen – za tedanje in sedanje čase. Za začetek, Hitler debelo laže, a ne dobi nobenih podvprašanj – Titaÿna se zadovolji s »tviti«.

Dalje, diktator jo je povsem očitno zapeljal, a nič specifično ženskega ni bilo v tem: Bertrand de Jouvenel, ki je Hitlerja malce kasneje intervjuval za francoski časopis Paris-Midi, ga je opisal kot »preprostega človeka, ki govori oprezno, razumno, prijazno, s humorjem« in ki se »odkritosrčno smeje«, francoski pisatelj Alphonse de Châteaubriant, ki ga je leta 1938 intervjuval za Le Journal, pa ga je opisal kot »dobrega človeka« in »genija, globljega od duha«. Nič takega, pravzaprav: diktatorji tudi danes, kot vidimo, vlečejo (Putin, Erdogan, Orbán, Duterte ipd.). Ljudje se ne morejo upreti njihovim očem, njihovemu smehu, njihovemu rasizmu. Hitler je v teh intervjujih neprestano oglaševal diktaturo – delal jo je sprejemljivo in simpatično. Vsi bi jo morali imeti. »Evropa potrebuje avtoritarne vlade,« je rekel Kaltenbornu. Demokracija je le ovira. »Parlamentarizem ni rešitev.« Stranke in parlament je treba odpraviti, je rekel Anne O’Hare McCormick. Diktatura je zakon! »Ste videli našo mladino?« Intervjuji s Hitlerjem po malem zvenijo kot intervjuji s Trumpom, Putinom, Erdoganom, Orbánom in Dutertejem.

In končno, Hitler ni v resnici ničesar skrival – na neobvezen, »simpatičen«, sprejemljiv način je povedal, kaj bo storil (»Vsako ljudstvo ima pravico do življenja. Rekel sem ‘življenja’, ne ‘vegetiranja’«). Okupacija Porenja je bila le začetek.

De Jouvenel je Hitlerja intervjuval ob koncu februarja 1936, potemtakem po okupaciji demilitariziranega Porenja (in hudi kršitvi versajske mirovne pogodbe), a ni zavil z očmi, ko so se nadaljevali Hitlerjevi »pacifistični« izlivi. Recimo: »Večno sovraštvo med Francijo in Nemčijo je absurdno!« Ali pa: »V zunanji politiki si bom nenehno prizadeval za prijateljstvo s Francijo.« Na koncu je navdušeno vzkliknil: »Bodimo prijatelji!« Pred tem pa je rekel: »Ali mislite, da bi o Franciji sistematično govoril le vse najlepše, če bi jo hotel nekega dne napasti?« Le štiri leta kasneje jo je napadel in okupiral. A po drugi strani: de Châteaubrianta je dve leti pred napadom na Francijo prepričeval, da med Francijo in Nemčijo obstajajo »vezi, ki so porodile nepopisne spomine«, in da je »več razlogov za vzajemno občudovanje kot za vzajemno sovraštvo«, Karlu von Wiegandu, novinarju ameriškega časopisa New York Journal-American, ki je v njem videl »novega Napoleona Evrope«, pa je 11. junija 1940, le tri dni pred nemškim vkorakanjem v Pariz, zagotavljal, da ne namerava napasti »lepe francoske prestolnice«. Ko so intervju 14. junija objavili, so Nemci že vkorakali.

Vsi so se obnašali tako, kot da ne bi obstajal Mein Kampf, v katerem je Hitler – leta 1925! – Francijo prikazal kot protinemško deželo, ki »vse bolj in bolj pada na raven črncev«, s čimer »ogroža obstoj bele rase v Evropi«, in kot da ne bi malo prej napadel in okupiral Poljske, Češkoslovaške, Nizozemske, Belgije, Luksemburga, Danske in Norveške.

Fernandu de Brinonu (Le Matin) je leta 1933 zagotavljal, da sosednjih držav, kot je Poljska, ne bo napadal in da ga Alzacija in Lorena ne zanimata. »Kolikokrat naj še ponovim, da nočemo tega, kar ni naše?« Še več: »Stalna ponavljanja, da hočem vojno, me žalijo. Vojno? Mislite, da sem nor?« Tudi britanskemu novinarju Wardu Priceu (Daily Mail) je leto kasneje zagotavljal: »Nikoli vas ne bomo napadli.« Obenem je poudaril, da tudi Avstrije ne bo nikoli napadel, da Anschluss ne pride v poštev in da vojne ne bo pa pika, navsezadnje, »vojna bi bila zločin proti rasi«.

Novinarji so z njim kramljali, kot da je kak filmski zvezdnik, ne pa diktator, mu laskali s »poznavalskimi« vprašanji, zaljubljeno gledali njegove »modre oči«, vedno znova spregledali podton njegovega mantranja, da misli le na to, »kako bi našim ljudem zagotovil življenje« (ne pa »vegetiranje«!), in obenem zaslepljeno verjeli njegovemu »pacifističnemu« fintiranju (v slogu: v prejšnji vojni smo preveč trpeli, da bi hoteli novo vojno!), pa četudi je medtem napadel in okupiral pol sveta, množično zapiral (koncentracijsko taborišče Dachau so odprli že leta 1933) in pobijal politične nasprotnike (Noč dolgih nožev), pogromsko teroriziral Žide (Kristalna noč), sprejemal rasistične zakone, odpravljal svoboščine, kršil versajsko mirovno pogodbo in si priključeval tuja ozemlja, s Sudeti in Avstrijo vred.

»To, da so se rodili v Nemčiji, še ne pomeni, da so upravičeni do državljanstva. Židje niso Nemci.« (Adolf Hitler)

Ko je novinarjem govoril, da ne bo nikogar napadel, je bilo jasno, da pripravlja napad. Ali pa Anschluss. Kar pomeni, da je povedal, kaj bo storil, potem pa so bili vsi presenečeni, ko je to res storil. Danes bi rekli: populisti vedno izpolnijo svoje predvolilne obljube. Hitler je izpolnil vse obljube, ki jih je dal v Mein Kampfu. Zato je bilo toliko bolj srhljivo, ko je začel Trump izpolnjevati svoje populistične, fašistoidne predvolilne obljube – izgnal bom vse nezakonite priseljence, zgradil bom zid, muslimanom bom prepovedal vstop in tako dalje.

Fašizem ni le mnenje

Nič, intervjuji, ki jih je dal Hitler med letoma 1923 in 1940, zvenijo kot intervjuji s populistično sedanjostjo – s časom, ko spet cveti ljubezen do diktatorjev, karizmatikov in podobnih demagoških, profetskih trdih rok, ko ljudje spet bežijo pred svobodo, ko spet jurišajo ekstremni nacionalizem, nativizem, šovinizem, ksenofobija, homofobija, kult moškosti, seksizem, antifeminizem, patriotizem, konspirologija in rasizem, ko so politični programi spet irelevantni, ko vladarji spet podžigajo agresivni trušč strahu, panike, histerije, jeze, sovraštva, resentimenta in iracionalnosti in obenem »pacifistično« trdijo, da hočejo le svojemu ljudstvu zagotoviti življenje (ne pa vegetiranje!), a to potem vedno znova počnejo za ceno vojn (poglejte le Bližnji vzhod, nadomestek bojišč II. svetovne vojne!), ko populisti spet obljubljajo nacionalne preporode in očiščenje nacije, ko avtokrati ideje spet kradejo drug drugemu, ko spet nihče noče rešitev (če odpraviš krivice, odpraviš atmosfero sovraštva, jeze, zavisti in resentimenta), ko se zdi politikom spet povsem logično, da naj bi begunce in migrante kar pobili, nekaterim rasam in etnijam pa preprosto prepovedali vstop, ko spet nastajajo – kot pravi Étienne Balibar – »mrtve cone človeštva« (meje, zidovi, zbirni centri, izključevanje ljudi, tišanje človekovih pravic ipd.), ko spet vstajajo antiintelektualizem, prezir do znanosti, ekonomski fundamentalizem in »posladkani« teror, ko so regresivne emocije spet legitimnejše od dejstev in razuma, ko se jezik, politika in vsakdanje življenje vse bolj brutalizirajo, vulgarizirajo in militarizirajo (izrazi »napasti«, »uničiti« in »ubiti« so del novega političnega žargona), ko spet vsi terjajo, naj se zaboga že kaj zgodi, ko se hočejo spet vsi počutiti dobro, ko vsi bolj kot prihodnosti zaupajo dobrim, starim, agrarnim, preddemokratičnim časom, ko je bilo »vse bolje«, ko vsi spet opevajo kult tradicije, kri in »naravni« red, ko so spet vsi obsedeni s spolnimi in rasnimi hierarhijami, ko so spet vsi fascinirani nad mladostjo, ko staro spet umira, novo pa se še ni rodilo, tako da vstajajo pošasti, ko politične odločitve spet ne potrebujejo več nobene argumentacije, če so le dovolj fašistoidne, ko se vsem spet zdi, da bi bilo treba v politiko vnesti malce več »fašističnega duha«, in ko noben fašist noče, da mu rečete fašist.

Kar je noro: fašisti, ki žalijo vse po vrsti, so užaljeni, če jim rečeš fašisti. Zato jim raje rečejo populisti. »Uporaba izraza populist,« pravi Rob Riemen v knjigi To Fight Against This Age, »je le še en način zanikanja duhov fašizma, ki obsedajo naše družbe, in dejstva, da so se liberalne demokracije spreobrnile v svoje nasprotje – v masovne demokracije, ki so brez duha demokracije.« In da ne bo kakega nesporazuma: »Trumpov brend fašizma je poseben, a nič manj nevaren od fašizma prejšnjega stoletja,« pravi Santiago Zabala (Common Dreams). Prav res, Hitler bi bil ponosen tako na italijanskega notranjega ministra Mattea Salvinija kot na vse tiste fašistoidne stranke (od Lige do Alternative za Nemčijo), ki »krasijo« Evropski parlament, ter na Trumpove shode belskega maščevanja in fašistične tehnike in metode, ki so spet v obtoku in veljavi.

Hitler je spet dobil besedo. O tem ni dvoma: njegove argumentacije so hitlerjevske. Zakaj gvatemalskih, salvadorskih in honduraških beguncev ni spustil v Ameriko? Ker so bili »kužni«! Zakaj je muslimanom prepovedal vstop v Ameriko? Ker mu ni preostalo drugega! Ker ni imel izbire! “We have no choice,” je ponavljal. Zakaj mora nujno ostati ameriški predsednik? »Le jaz lahko uredim stvari!«

Tako je govoril Hitler, ki v Mein Kampfu za nameček ni mogel prehvaliti ameriške protiimigrantske politike. Spet je ne bi mogel prehvaliti, še toliko bolj, ko bi videl, kako zelo se Trump trudi, da bi ICE – zvezno agencijo za carino in priseljevanje – prelevil v svoj SS. Ali pa v svoj Gestapo, če hočete. Da neonacisti v Trumpu vidijo svojega naravnega zaveznika, pa bi itak presenetilo le tiste, ki so spregledali, da Trump že od dneva št. 1 dela intervju s Hitlerjem. In ne bo se ustavil, saj je ugotovil, da je mogoče s fašističnimi metodami tudi finančno bogateti.

Vsi tisti novinarji, ki so med letoma 1923 in 1940 intervjuvali Hitlerja, so dali Hitlerju besedo. V imenu svobode govora so mu omogočili, da je sejal, širil in podžigal sovraštvo. Lahko je uveljavljal pravico do sovražnega govora. Niso mu je kratili. Lahko je povedal svoje mnenje. Kot da je fašizem le mnenje! Kot da je zanikanje holokavsta le mnenje! Kot da je fašizem le lepotno tekmovanje! In kot da je s fašistom treba debatirati! Njegovo mnenje o holokavstu proti našemu? Nehajte. »Fašizem je treba pokončati,« pravi Shane Burley v knjigi Fascism Today, »ne pa z njim debatirati.«

Ko je bilo vojne konec, je bilo vsem žal, da je imel Hitler svobodo govora. Vsem pa je bilo tudi žal, da so imeli svobodo govora tisti, ki so dali besedo Hitlerju – Abela Bonnarda, Fernanda de Brinona in Alphonsa de Châteaubrianta so po vojni obsodili na smrt, Titaÿni pa so odvzeli državljanstvo in ji zaplenili vse premoženje.

To je bil čas, ko fašizem ni bil le mnenje.