Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

9. 8. 2019  |  Mladina 32  |  Dva leva

Vrnitev v kalno laguno

(NSi se repozicionira)

Ob 19. obletnici ustanovitve NSi je predsednik stranke Matej Tonin napovedal prenovljen in osvežen program. Po njegovih besedah je inspiracija stranke oblikovanje nove Slovenije, kjer bodo pravila enaka za vse in bo mogoče dostojno živeti. Ponovno je izrazil pripravljenost NSi za projektno sodelovanje z vlado. Tako bodo predvidoma na novembrskem kongresu potrjevali prenovljen temeljni program stranke. »Sprememba bo šla v pozicioniranje NSi v sredino,« je Tonin pojasnil na današnji novinarski konferenci. Pri tem se bodo zgledovali po evropskem sistemu vsebinskega umeščanja strank. Sredinski pogled zagovarjajo tako pri pogledu na ekonomijo kot pri pogledu na svet.
— (STA, 5. 8. 2019)

Wo Es war, soll Ich werden.
— Freud priporoča Toninu, da pri iskanju identitete sledi svojemu simptomu.

It is not irritating
to be where one is,
it is only irritating
to think one would like to be somewhere else.
— John Cage: At the Middle

Hja, ne vem. Najprej se mi je zdelo, da bo prenos vodenja stranke NSi od Ljudmile Novak na mlajšo ekipo in konkretno na Mateja Tonina pomenil nov, sodobnejši zagon. Pa se je hitro pokazalo, da je, kot sem pred poldrugim letom zapisal, Tonin oblekel preveliko kiklo Ljudmile Novak.

Ljudmila Novak je vsekakor dokaj uspešno vodila stranko. Uspelo ji je potopljeno barko vrniti v državni zbor. Kar se v parlamentarni praksi dogaja redko. In predvsem je Novakova dojela, da je stranka lahko uspešna le, če izstopi iz Janševe sence. Če goji distanco do stranke in liderja, ki je na preži za krščanskimi demokrati kot notranjski volkovi za drobnico. Tonin je napačno presodil, da je korak naprej pravzaprav korak nazaj. Nazaj v odvisnost od Janeza Janše. Ta formula preverjeno ne prinaša uspeha. Kar se je potrdilo na zadnjih državnozborskih volitvah. Zakaj bi kdo, ki mu ustreza partnerstvo SDS z NSi in SLS, volil slednji, če pa lahko večjo, močnejšo SDS s podobnimi, a močneje poudarjenimi vrednotnimi netolerance, izključevanja, nacionalne (nacionalistične) orientacije ...

Po eni strani se Tonin nenehno sklicuje na CDU in Merklovo kot zgled, po drugi strani pa deluje diametralno nasprotno. Merklova je znala nadgraditi konservativno, tradicionalno stranko v sodoben okvir odprtosti, strpnosti. In predvsem je znala preseči nekatere svoje izhodiščne omejitve. Denimo apriorno distanco do Rusije, zadržanost do multikulturnosti. Odigrala je pomembno vlogo pri reševanju oziroma vsaj blaženju begunske problematike. Tudi pri poskusih reševanja grške finančne krize. Nazorskih prepričanj ni mešala z državno politiko. Tako je jasno izrazila, da je, denimo, družinska regulacija, ki po principu »zakon za vse« omogoča istospolne poroke, nad njenim osebnim pogledom. Itd.

Tega in še mnogo drugih vsebin iz agende CDU Tonin s svojo stranko ni znal posvojiti. Raje se zateka v ultrakonservativne floskule okrog družinskih konstelacij. Češ da ne gre za izenačitev pravic, »pač pa gre za to, da se pravice jemljejo nam. … V čem je poanta tega, da se nam vzame možnost, da se imenujemo oče in mama.« (!?). Ni jasno, kdo ali kaj bi mu onemogočalo, da se imenuje in prepoznava kot oče. Tudi če se poimenuje in prepozna kot mama, mu nihče z drugega ideološkega brega tega ne bi oporekal. In na celi črti odpove ob vprašanju antifašizma, upora in kolaboracije. Družboslovec, politolog (!), se v ničemer ne potrudi biti podoben Merklovi. Še svoje predhodnice Novakove ne dosega.

In sedaj Tonin napoveduje premik NSi v sredino. V sredino? Tega pa res ne razumem. Kar se vrednot tiče, so daleč od sredine. Dlje, kot je bila stranka pod Novakovo. Kar se ekonomskega programa tiče, pa so že v sredini. V njeni najslabši, neoliberalni izvedbi. Namesto da bi po zgledu CDU in njihovega ekonomskega programa razčlenili sistem odgovorne, solidarne ekonomije (ki ga v Nemčiji poznajo in prodajajo pod blagovno znamko »soziale Marktwirtschaft« Müller-Armacka) ter ga obogatili s primesmi na slovensko dušo pisanega Krekovega zadružništva, socialistične solidarnosti in splošne dostopnosti socialnih dobrin in storitev (zdravstvo, šolstvo, kultura), se zatekajo v neoliberalni model, ki je danes že čisti atavizem. Tudi socialno tržni model ima omejitve. Deluje ob predpostavki nenehne gospodarske rasti, ki omogoča potrošno formo blaginje in ne premore rezervnega scenarija za čas in stanje ekonomske depresije. A vseeno je boljši od neoliberalnega modela, ki so jim ga podtaknili mladi, nekoč glasni ekonomisti, ki jih nihče več ne posluša in ne jemlje zares.

Skratka, ni jasno, zakaj se NSi umika iz svojega »naravnega akvatorija«, desnega okolja – desne sredine, če jim zveni lepše – proti sredini, kjer ni več kaj deliti; kjer je že ves plen pobran in razdeljen. Novih volivcev na sredini ne bodo dobili, na desnici pa bodo izpraznili prostor konkurentom, ki instrumentalizirajo vse, tudi krščanske vrednote, za dosego cilja; kot pogani, ki molijo k bogu, ko, če in dokler to prinaša koristi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.