Ali je mogoč levičarski Trump?

Ko je Mike Gravel, nekdanji levičarski senator z Aljaske, leta 2008 kandidiral za ameriškega predsednika, je svojo predvolilno kampanjo lansiral z najbolj nenavadnim, najbolj čudnim in najbolj odbitim videom v sodobni zgodovini ameriških volitev.

Filmček, sicer youtubski hit, ki je bil naslovljen Rock (Kamen) in trajal tri minute (in bil posnet v enem kadru), je šel takole: Gravel najprej minuto in pol resnobno, nemo, skoraj nepremično – in v velikem planu, brez grimas, ob atmosferskih šumih, brez kake glasbene spremljave – strmi v kamero (v nas), potem stopi nazaj, pobere velik kamen in ga vrže v jezero, na koncu pa ga še dobro minuto gledamo, kako odhaja in se počasi – vse manjši in manjši – izgublja v daljavi.

Po malem spominja na junaka vesterna, recimo na Shanea, ki na koncu odhaja v sončni zahod, po malem pa na antijunaka eksperimentalnega, minimalističnega filma, ki ga je posnel Andy Warhol. Boljšega predvolilnega oglasa še nisem videl.

A kaj je hotel Gravel s tem reči? Morda tole: politika je tako razvodenela, da moraš vanjo vreči kamen, če jo hočeš premakniti! Morda pa tole: politika se je tako pokvarila (vsak politik ima svojega upnika, svojega kreditodajalca), da bi jo k pameti spravili le s kamni! Ali pa tole: politika je ljudem vse vzela, tudi besedo, toda še vedno imajo kamenje! Morda tudi: politika se je ljudstvu tako odtujila, da je komunikacija nemogoča! Kot bi rekel paznik v filmu Hladnokrvni kaznjenec: “What we’ve got here is failure to communicate.”

Toda Gravel – Bernie Sanders pred Berniejem Sandersom – je s tem videom sporočil še nekaj: delal bom valove! Politično površino bom zgrbančil! Kamen, ki pade v vodo in jo začne grbančiti, je postal celo logo njegove predvolilne kampanje. In ko je sodeloval v televizijskih soočenjih predsedniških kandidatov demokratske stranke, je delal natanko to: valove! Metal je kamne – zagovarjal je takojšen umik ameriške vojske iz Iraka (ameriški vojaki v Iraku umirajo za prazen nič, tako kot so za prazen nič umirali v Vietnamu), jedrsko razorožitev, istospolne poroke, uvedbo ljudstva kot četrte veje oblasti in neposredne demokracije, odpravo zvezne davčne uprave (prometni davek bo zamenjal dohodnino), vpeljavo javnega zdravstvenega zavarovanja za vse, nasprotoval izgonu ilegalnih priseljencev, vojni proti mamilom, prostotrgovinskim sporazumom, fosilnim gorivom, gradnji zidu na južni meji in Joeju Bidnu, ki mu je očital “aroganco”. Površino demokratskih kandidatov in platforme demokratske stranke je skodral, zgrbančil in vzvalovil.

Barack Obama in Hillary Clinton, predstavnika zlate politične sredine, sta se le vzvišeno smehljala – vse, kar je rekel, se jima je zdelo nezaslišano, preveč radikalno, neuresničljivo. A še dobro, da je tam Gravel, sta si mislila – tako midva izgledava bolj realistično, bolj trezno, bolj vseameriško, bolj sprejemljivo! Demokratski predsedniški kandidati so ga razglašali za “jeznega starca, ki hoče biti še bolj jezen”, in “nergaškega strica, ki živi na podstrešju”, sam pa je 26. aprila 2007 na prvem soočenju v Orangeburgu (Južna Karolina) famozno izjavil: “Moram reči, da me nekateri ljudje, s katerimi stojim na odru, kar plašijo – res me plašijo.”

Še vedno ga plašijo.

@MikeGravel

Mike Gravel je namreč letos – pri devetinosemdesetih – ponovno kandidiral za ameriškega predsednika. “Čas se izteka! Do poletja potrebujemo 65.000 donacij, če se hočemo uvrstiti na televizijska soočenja, ki jih organizira Nacionalni komite demokratske stranke. Donirajte vsaj en dolar, preden bo prepozno,” je pisalo na njegovi spletni strani. “Pridružite se gibanju!” Video, s katerim je lansiral svojo kampanjo (reimaginacijo “rock” videa iz leta 2008), pa – po metu kamna v jezero – konča z besedami: “Če hočemo kaj spremeniti, moramo narediti valove.”

Toda ameriški mediji so te dni sporočili, da Mike Gravel odstopa od kandidature za ameriškega predsednika. Zbral je sicer tistih 65.000 donacij, ki jih je Nacionalni komite demokratske stranke določil kot kriterij za uvrstitev predsedniškega kandidata na predvolilna televizijska soočenja, toda ni izpolnil drugega kriterija – njegova podpora v sondažah ni presegla zahtevanega enega odstotka. Gravel, ki mu je zadnji senatorski mandat potekel davnega leta 1981, ni prestopil praga. Kar pomeni, da se ni kvalificiral na nobeno izmed prvih dveh televizijskih soočenj demokratskih predsedniških kandidatov, niti na tisto v Miamiju niti na ono v Detroitu.

S tem je Gravelove predvolilne kampanje konec, sta sporočila David Oks, vodja njegove kampanje, in Henry Williams, njegov glavni strateg, a obenem tudi poudarila, da bodo vse donacije, ki so jih zbrali, preusmerili v Gravelov inštitut, ki bo izdeloval “študije o levičarski politiki”, predvsem študije o “odpravi ameriškega imperija”, “reformiranju ameriške demokracije” in “direktni akciji za odpravo krivic in trpljenja”, ter ustvarjal “močne aktiviste za daljše obdobje”. #Gravelanche, uradni Twitter račun Gravelove kampanje, tako ostaja v pogonu in bo tudi ostal v pogonu, vse do tedaj, “dokler se ne končajo vse ameriške vojne, dokler ne bo več nihče tako reven, da ne bo mogel živeti, in dokler ne bo upoštevan glas ljudstva,” sta še dodala Oks in Williams.

Demokrati sveto verjamejo dvoje: prvič, da se bodo republikanci v zadnjem trenutku odpovedali Trumpu, tako da bo padel, in drugič, da so mnogi Američani leta 2016 za Trumpa volili pomotoma in da bodo zdaj, ko so ga “spoznali”, volili za demokrate.

David Oks in Henry Williams sta še najstnika. Tinejdžerja iz New Yorka.

Kar je dvignilo veliko prahu: je to mogoče? Ali Mikeu Gravelu predvolilno kampanjo res vodita najstnika, tako rekoč še otroka? Ali Gravel sploh res kandidira? Ali pa gre le za štos, sleparijo, spletno akrobacijo, igrico – medijsko potegavščino dveh trolov?

V resnici je bilo še bolj zapleteno in še bolj zabavno: Gravel je kandidiral, ne da bi kandidiral. Kandidiral je za predsednika, a ni hotel postati predsednik. Oks, ki je pri šestnajstih kandidiral za župana Ardsleyja (New York), in Williams sta hotela predvolilno kampanjo demokratske stranke – predvsem televizijska soočenja – premakniti na levo, zato sta potrebovala nekoga, ki bo lahko odigral levičarja in ki bo v predvolilno debato vnesel ideje, pred katerimi demokrati vztrajno bežijo. Pa sta se spomnila na 89-letnega politika, ki je leta 2008 kandidiral za predsednika in ki je nekoč slovel po svojih levičarskih stališčih. Leta 1971 je bil tudi edini član kongresa, ki je hotel uradno prebrati “Pentagonske dokumente”, tajna poročila o zavoženosti ameriške vojne v Vietnamu, Laosu in Kambodži – “Pentagonske dokumente”, ki so veljali za vojaško skrivnost, je na glas bral v kongresu in se ob njih razjokal. V živo.

Oks in in Williams sta ga zlagoma prepričala, da jima je dovolil, da aprila v njegovem imenu lansirata “njegovo” kandidaturo in da potem v njegovem imenu vodita “njegovo” predvolilno kampanjo. Gravel, najstarejši predsedniški kandidat v ameriški zgodovini, je rekel le “da” (“Ne tvitnita ničesar, česar jaz ne bi”), sicer pa ni niti mignil – vse sta opravila sama. Gravel ni imel nobenih predvolilnih shodov. Niti ni dajal intervjujev. “Sedel sem na dvorišču in gledal, kaj se dogaja.” Kot William McKinley leta 1896, ki je sedel doma, v Cantonu (Ohio), in gledal, kako postaja viralen, kako zmaguje in kako postaja 25. ameriški predsednik.

Logično, Oks in Williams, ki sta za potrebe kampanje angažirala 80 prostovoljcev, Gravelov politični slog pa priredila dobi memov, sta v glavnem tvitala – po ducat tvitov dnevno. Gravelova kampanja je potekala izključno online, toda ostro, radikalno, nagajivo, porogljivo, zajedljivo, provokativno, cinično, sarkastično, strupeno, viralno. Ciljala in napadala pa ni Mehičanov, muslimanov, črncev, gejev ali beguncev, temveč demokrate, ki se imajo za “zmerne”, demokrate, ki tako zaljubljeno prisegajo na “politično sredino”, demokrate, ki se jim zdi to, da so “sredinski”, dosežek, demokrate, ki mislijo, da bodo Trumpa, ki je leta 2015 v predsedniško bitko vstopil z 99.2-odstotno prepoznavnostjo, porazili in Ameriko odrešili z medlimi, sterilnimi, dolgočasnimi, oportunističnimi, servilnimi “sredinskimi” stališči, demokrate, ki se najbolj bojijo tega, da bi jih republikanci razglasili za “socialiste”, demokrate, ki se bojijo biti progresivni, demokrate, ki sklepajo kompromise, s katerimi vedno znova izneverijo in razočarajo svoje volivce, demokrate, ki vedno preskočijo prav tiste reforme, ki bi njihovim volivcem najbolj koristile, demokrate, ki vedno tako ponosno razlagajo, da je politika “umetnost možnega” in “iskanje kompromisa”. Kot da je politika možnega edina možna politika.

“Kampanja Beta O’Rourkea bo prebila nove meje nesmiselnosti”, je tvitnil @MikeGravel. Pa tudi: “Ne potrebujemo še enega predsedniškega nominiranca, ki bo v postelji z industrijo, kot je @Hickenlooper (ki je spil tekočino za fracking, da bi dokazal, da je fracking neškodljiv) ali @CoryBooker (ki nenehno podpira farmacevtsko industrijo).” Neizogibno še: “Če si hočete predstavljati prihodnost pod Coryjem Bookerjem, potem si predstavljajte škorenj, ki v nedogled tepta človeški obraz, tu in tam pa se ustavi za navdihujočo lekcijo o tem, zakaj moramo ohraniti svoje sanje.” In seveda: “Joe Biden je rit. Desničarski šovinist, zoprni lenuh, arogantni prasec, ki misli, da se moramo zato, ker ima obleko za 3.000 dolarjev in dosmrtno sinekuro v senatu, ukloniti njegovemu sijočemu nasmehu.”

No, za zmernega, kompromisnega in sredinskega Petea Buttigiega, 37-letnega gejevskega župana South Benda (Indiana), gorečega pro-choice kristjana, poliglotskega vojnega veterana ter ljubljenca bogatih donatorjev, menedžerjev skladov hedge in Wall Streeta, pa je tvitnil, da izgleda kot “Patrick Bateman, ki se namesto bančništvu posveti politiki” ( ja, kot tisti Patrick Bateman iz Ameriškega psihopata).

@MikeGravel je demokrate pozival, naj ne bodo tako “zmerni” in “sredinski”. Naj se – kolektivno, partijsko – premaknejo na levo. Naj že sprevidijo, da so Trumpove laži atraktivnejše od njihove “sredinske” servilnosti. Naj že opustijo neoliberalni sen. “Neoliberalni sen sanja nekdo, ki je prijeten in umirjen in ki na vseh uradnih fotografijah izgleda dostojanstveno, a za vikend Arabcem razbija lobanje.”

@MikeGravel je imel izredno razdelan predvolilni program – pokril je vse topike. Od priseljevanja do zelenega New Deala. In niti najmanjšega dvoma ni puščal, da je treba uvesti “amnestijo in državna odlikovanja za žvižgače”, “progresivno davčno reformo” in “pravico do stanovanja”, da je treba vojski znižati proračun in zapreti vse ameriške vojaške baze v tujini (“Odpravimo vojne! Odpravimo vojne zločine!”), da je treba opustiti agresivno zunanjo politiko (“Odpravimo ameriški imperij!”), da je treba odpraviti “elektorski” volilni sistem (Electoral College), senat, vojno proti mamilom in smrtno kazen, da je treba ljudstvu omogočiti, da si z referendumi samo spiše zakonodajo (kongres je tako skorumpiran, da ni več sposoben predstavljati interesov ljudstva), da je treba velike korporacije razbiti, da je treba potomcem temnopoltih sužnjev izplačati odškodnino za suženjstvo (reparacije), da je treba dekriminalizirati prostitucijo, da je treba vsem Američanom zagotoviti zdravstveno zavarovanje in da je treba odpraviti “izraelski apartheid” in da je treba študentom odpisati dolg, ki so si ga naložili s plačilom študija. Na njegovi spletni strani tudi teče številka, neke vrste semafor, ki kaže, koliko so Američani od leta 2001 zapravili za “zamenjave režimov”. Znesek je obsceno, neizrekljivo, neizgovorljivo visok. Pod njim piše: “To je dovolj, da bi plačali študij vsaki osebi, ki bi hotela študirati.” Buttigiegu, ki je z objavo svojega predvolilnega programa vidno zamujal, je zaželel “dobro jutro” in ga pozval, naj prepiše kar njegov program. Ker se že malce mudi.

“I have a dream!”

@MikeGravel, predsedniški kandidat z najprogresivnejšo platformo, ki so ga en passant podprli predsednik Katalonije, guverner ameriških Deviških otokov, župan francoskega Grenobla in Muntadher al-Zaidi, iraški novinar, ki je leta 2008 na tiskovni konferenci vrgel čevelj v predsednika Georgea W. Busha, je tvital in tvital, iskal fene, somišljenike, všečke in donatorje, tvital in tvital, zapeljeval z emotikoni, tvital in tvital, komentiral vse, kar je bilo v zraku, tvital in tvital – in še tvital. Kot bi skušal ugotoviti, pri kateri stopnji tviterske zasičenosti, prežetosti in premočenosti politik mutira v Donalda Trumpa.

Gravelova kampanja je bila del gibanja, ki je “lani v kongres pripeljalo demokratično socialistko Alexandrio Ocasio-Cortez in ki je pred tremi leti Bernieja Sandersa skoraj pripeljalo do predsedniške nominacije,” pravi Jamie Lauren Keiles (New York Times Magazine), toda “če je Gravel med predsedniško kampanjo leta 2008 izgledal še bolj kot cirkuška atrakcija, potem zdaj – v postrecesijski, postokupacijski, posttrumpovski dobi – predstavlja najbolj absurdno obliko povsem legitimnega gibanja na levici, ki čuti le malo obveznosti do demokratske stranke.”

Henry Williams pravi: “Trump je bil prvi postmoderni politik. In rad bi, da bi bil Gravel drugi.” @MikeGravel, ki pove vse, kot je (naravnost, brez olepšav, brez dlake na jeziku), je bil torej nefiltrirana fantazija levice, njen Trump. Kampanja, ki jo je sprožil @MikeGravel, je zastavila vprašanje: ali je mogoč “boljši” in “učinkovitejši” in bolj “levičarski” Bernie Sanders? Ali je mogoč levičarski Trump? Ja, je mogoč, toda očitno le kot performance, ki opozarja na infantilizacijo politike, le kot svarilo, da je politik v resnici otrok (“Vsak politik je le kopica otrok v trenčkotu,” pravi Jamie Lauren Keiles), le kot “posmehovanje političnemu sistemu, v katerem se je treba pogovarjati s takimi, kot je Trump”. @MikeGravel ni torej napadal ne teh, ki jih je napadal Trump, ne samega Trumpa, ampak tiste, ki hočejo zrušiti Trumpa – demokratske predsedniške kandidate. Toda tega ni počel zato, ker bi hotel ubiti konkurenco in glasove demokratskih volivcev speljati na svoj mlin, navsezadnje, volilnih glasov sploh ni hotel – to je počel zato, da bi demokratske predsedniške kandidate opozoril, da niso strup za Trumpa, da ga torej s svojo “sredinsko” vljudnostjo in medlostjo ne bodo ogrozili, kaj šele odnesli.

In res, ko gledamo televizijska soočenja, si težko predstavljamo, da bi lahko Trumpa zlomil kateri izmed teh demokratov, ki se utapljajo v klepetavih klišejih, izumetničenih sloganih, narcističnem elitizmu, oportunističnih deklamacijah, strastni nenačelnosti in kičasti samozadovoljnosti, saj najbolj uživajo v tem, da predejo o “enotnosti” in “sanjah”. O sanjah govorijo tako, kot da so jih pravkar izumili. Kar vidiš jih, kako jih mika, da bi – kot Martin Luther King – oznanili: “I have a dream!” Ali pa da bi – v dokaz svoje ljudskosti – dahnili: “Jaz sem Spartak!”

Noro je to, da po eni strani Američane pozivajo, naj ne pustijo, da bi jim kdo vzel sanje, po drugi strani pa jih je večina v postelji s korporacijami, farmacevtskimi giganti in Wall Streetom, ki počnejo natanko to: ljudem kradejo sanje. Po eni strani Američane pozivajo, naj sanjajo, po drugi strani pa jih večina slavi neoliberalne politike, ki počnejo natanko to: ljudem kradejo sanje.

Pozivajo k “enotnosti”, ki da jo je Trump s svojim podžiganjem belskega nacionalizma, rasizma in sovraštva uničil, a obenem slavijo neoliberalne politike, ki enotnost rušijo, saj temeljijo na rasističnih predpostavkah (od tod kriminaliziranje vsega, kar bi lahko motilo delovanje prostega trga). In ja, vsi po vrsti se norčujejo iz Trumpa, ker zanika podnebne spremembe, toda sami zvečine zagovarjajo neoliberalne politike, ki predstavljajo zanikanje podnebnih sprememb z drugimi sredstvi.

A se ne žrejo, saj so zvečine prepričani, da bo vse socialne probleme itak rešil trg – ne, reši jih lahko le politika. Ko skušajo prikriti svojo desničarsko ekonomsko politiko, jo prekrijejo s patetično kvazihipijevsko retoriko: rešimo planet, bodimo bratje, dekriminalizirajmo marihuano ipd. Njihova “zmernost” je ekstremnejša od Gravelovih “ekstremov”.

Portal Politico razkriva, da Trump veliko bere, toda le članke o sebi. Ironija je v tem, da tudi demokratski predsedniški kandidati, Trumpovi izzivalci, izgledajo tako, kot da berejo le članke o sebi, a v nasprotju s Trumpom, ki – manično, kompulzivno, s pravo religiozno gorečnostjo – prebere vse članke o sebi (da ve, komu se mora maščevati), ne preberejo vseh, ampak le tiste, ki jim laskajo.

“Oh, Joe, tudi ti me plašiš!”

V Detroitu se je nedavno v dveh večerih spet soočilo 20 demokratskih predsedniških kandidatov, toda bolj ko sem jih gledal in poslušal, bolj se mi je zdelo, da sveto verjamejo dvoje: prvič, da se bodo republikanci v zadnjem trenutku odpovedali Trumpu, tako da bo padel, in drugič, da so mnogi Američani leta 2016 za Trumpa volili pomotoma in da bodo zdaj, ko so ga “spoznali”, volili za demokrate.

Problem je le v tem, da so vsi ti demokratski predsedniški kandidati, ki se Mikea Gravela in njegovih najstnikov niso razveselili, tako suhoparni, dolgočasni in neprepričljivi, da so videti kot kandidati za podpredsednika. In ljudje jih očitno tako tudi doživljajo, zato ne preseneča, da ima v sondažah daleč najvišjo podporo prav Joe Biden, nekdanji ameriški podpredsednik, večni senator iz zvezne države Delaware, davčne oaze, neoliberalnega raja.

@MikeGravel – “rocker”, transformer, skupinski projekt, futuristični eksperiment, trojanski konj, avatar fantazijskega Levičarja, ki bi porazil Trumpa – ni kritiziral le Bernieja Sandersa, toda ko pomislite na 78-letnega Sandersa (relativno konservativnega demokratičnega socialista, ki ga Electoral College, senat, vse hujša nedemokratičnost ameriških institucij, globalne krivice ameriškega imperializma in demokratska stranka prav nič ne motijo), obžalujete, da njegove kampanje ne vodita dva najstnika, ki bi ga premaknila še bolj na levo.

@MikeGravel je izgledal bolj resno od vseh teh demokratov. Bil je nevarnejši. Drznejši. Lucidnejši. Zabavnejši. Vitalnejši. Karizmatičnejši.

Demokratski kandidati pač delajo vse, da bi izgledali kot tradicionalni politiki, ne pa kot divjaki à la Trump, pri čemer pozabljajo, da Trump tako uspeva prav zato, ker so ljudje izgubili zaupanje v tradicionalno politiko.

Demokratski kandidati delajo vse, da bi izgledali kot tradicionalni politiki, ne pa kot divjaki à la Trump, pri čemer pozabljajo, da Trump tako uspeva prav zato, ker so ljudje izgubili zaupanje v tradicionalno politiko.

A demokratski kandidati delajo še hujšo napako: prepričani so, da bodo premagali Trumpa, ker so ljubezen – Trump je kakopak sovraštvo. Ko sta se v Ameriki iz sobote na nedeljo v trinajstih urah zgodila dva strašna pokola, v El Pasu (Teksas) in Daytonu (Ohio), so predvsem za rasista, ki je moril v El Pasu (in pobil 20 oseb), rekli, da ga je navdihnila Trumpova etnonacionalistično-rasistična retorika (Trump mu je dal licenco za ubijanje imigrantov, dovoljenje za “odstrel” nebelcev), obenem pa so hiteli namigovati, da bo Trump zaradi tega – zaradi regresivnega, destruktivnega podžiganja rasnega in etničnega sovraštva ter zaradi navdihovanja množičnih morilcev – izgubil volitve, toda teza, da so demokrati polni ljubezni, Trump pa je poln sovraštva, zgreši bistvo Trumpovega uspeha: Trump namreč do svojih volivcev kaže brezmejno ljubezen. Ja, omogoča jim, da znorijo svoje predsodke. Ko je pred kratkim štiri nebelske kongresnice – Alexandrio Ocasio-Cortez, Ayanno Pressley, Rashido Tlaib in Ilhan Omar – rasistično pozval, naj zginejo tja, od koder so prišle, mu je podpora pri republikancih – njegovi volilni bazi – poskočila, ne pa padla. Trump ni le odklon od normalnosti.

Ob tem lahko rečete le: kako fajn bi bilo, če bi demokrati tako brezmejno ljubezen kazali do svojih volivcev. Jasno, ne na izključujoč, temveč na vključujoč način. Brez mesijanskega šlifa, neronskega klifa in konspirološkega skifa.

Problem demokratskih kandidatov je, da kažejo preveč ljubezni do sebe. @MikeGravel – “potemkinski” predsedniški kandidat, ki ni hotel zmagati, predsedniški kandidat, ki ni hotel oblasti – je popolna parodija te ljubezni (in prepričanja, da lahko Trumpa premaga ljubezen), obenem pa tudi afirmacija dictuma, da ta, ki hoče biti predsednik (kot vsi ti demokratski kandidati), ne bi smel nikoli postati predsednik.

In seveda, @MikeGravel je tudi parodija vseh tistih dobro znanih svaril, da bo Trump še enkrat dobil volitve, če mu bodo demokrati zoperstavili “preveč liberalnega” protikandidata, “levičarja” ali “socialista”, recimo Kamalo Harris, Elizabeth Warren ali Bernieja Sandersa. Demokrati zato pazijo, da ne bi bili “preveč levičarski”. Kar je trapasto in kontraproduktivno: James Stimson, ameriški politolog, ki je temeljito preštudiral sondaže zadnjih nekaj desetletij, namreč ugotavlja, da je bila Amerika nazadnje tako levičarsko nastrojena davnega leta 1961. Vidite.

Pravijo, da je Trump vnesel razdor med Američane. Ne, Amerika je bila polarizirana že prej – Trump je razdor vnesel le med demokrate.

Ko je Mike Gravel 26. aprila 2007 na televizijskem soočenju v Orangeburgu rekel, da ga nekateri ljudje, s katerimi stoji na odru, plašijo, in ko je Joe Biden, ki je stal na odru, dvignil roko in hotel nekaj dodati, je le siknil: “Oh, Joe, tudi ti me plašiš!”