Marcel Štefančič jr.

16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Film

Bilo je nekoč ... v Hollywoodu

Once Upon a Time ... in Hollywood, 2019, Quentin Tarantino

zelo za

Brad Pitt, Leonardo DiCaprio in Al Pacino v filmu Bilo je nekoč … v Hollywoodu

Brad Pitt, Leonardo DiCaprio in Al Pacino v filmu Bilo je nekoč … v Hollywoodu

Čas pošasti.

Film Once Upon a Time ... in Hollywood je tako dober, da je postal akronim – OUATIH. Rick Dalton (Leonardo DiCaprio) je holivudski zvezdnik, ki je tam nekje v petdesetih letih tako zaslovel s TV-serijo Bounty Law, da bi leta 1963 skoraj igral glavno vlogo v Sturgesovem Velikem pobegu (prehitel ga je Steve McQueen), zdaj pa le še gostuje v serijah, ki jih pilotirajo drugi zvezdniki. Rok trajanja mu je potekel. Iz dneva v dan je manj uporaben. Živčno kadi in joče, pije in joče, si puli lase in joče, agonično besni in joče, pozablja tekst in joče in išče vlogo, ki bi ga prepoznala in odrešila, vlogo, v kateri bi lahko razodel svojega “notranjega” Marlona Branda, vlogo, v kateri bi lahko jokal. A le otroci, kot je njegova osemletna soigralka v nekem vesternu, bi padli na njegovo verzijo Metode. Z brki ali brez.

Rick živi v Hollywoodu, v vili na Cielo Driveu, toda zdaj, februarja 1969, je le še patetični has been, ki ga čakajo bodisi špageti vesterni Sergia Corbuccija, v katerih bo igral z drugimi odsluženimi holivudskimi zvezdniki (à la Joseph Cotten), ali pa epizodna gostovanja v ameriških TV-serijah, v katerih bo na vekomaj veke igral negativca, ki ga glavni junak na koncu pikantno odstreli. Vprašanje je le, kdo ga bo odpihnil – The Man from U.N.C.L.E., Mannix ali Batman? In če bo živel, bo čez leta dobil “častno” vlogico v filmu kakega cinefilskega fetišista. Kot Rod Taylor v Neslavnih barabah ali Don Stroud v Djangu brez okovov.

Zimo svojega nezadovoljstva preživlja s Cliffom Boothom (Brad Pitt), svojim filmskim dvojnikom in kaskaderjem, ki živi v zakotni prikolici na parkirišču drive-ina in ki je tudi njegov šofer, saj je sam ostal brez vozniške. Cliff mu včasih tudi kaj popravi, recimo anteno na strehi ( ja, še celo antena se mu podre!), včasih zvečer skupaj gledata TV-serije, recimo FBI, včasih pa se le zapijata. Cliff mu je “več kot brat in manj kot žena”. Ja, Cliff, ki izgleda tako, kot da bi padel iz zadnje številke revije Playgirl, je “pravi” moški – vojni veteran, ki je zravsal Brucea Leeja. Verjamemo: tipa, ki mu razreže gumo, razbije kot kanto. In kot se šušlja, je morda ubil svojo ženo. Vidimo celo flashback: barka, ona, on – jo je ali ne? Ne vemo. Je Robert Wagner svojo ženo, Natalie Wood, porinil v morje? E, vidite – ne vemo. Cliff je zgostitev vseh disfunkcij holivudskega tough guya.

In če ne bi bilo italijanskih špageti vesternov, bi Rick pristal v porničih. Ko so fantje ogroženi, se tako objamejo in stisnejo, da kmalu izgledajo kot “moško gibanje”. Rick in Cliff – moški Jackie Brown in beli Django – sta Out of Time, dodajo Rolling Stones. Los Angeles je poln hipijev in alternativcev in Dennisov Hopperjev. Prihaja kontrakultura, ki ju bo odpihnila. Prihajajo druge, nove, mlajše zvezde, recimo Sharon Tate (Margot Robbie), žena Romana Polanskega, bosonoga teksaška lepotica, “sanjsko” dekle zlatih las, nova velika stvar, ki prav tako stanuje na Cielo Driveu – v sosednji vili (zato je tudi Rick prepričan, da ga od filma Romana Polanskega in odrešitve ločuje “le ena bazenska zabava”). Ko se vozi po Los Angelesu in ko se na soundtracku vrtita Hush (via Deep Purple) in Circle Game (Buffy Sainte-Marie), je jasno, da je svet njen. In ko v nekem antikvariatu kupuje prvo izdajo Hardyjeve klasike Tess of the d’Urbervilles (1891), tam stoji tudi skulptura “malteškega sokola”, “snov, iz katere so sanje”, kot v Hustonovem Malteškem sokolu (1941) pravi Humphrey Bogart. Njeno življenje sije in pleše. Hollywood, kraj sonca, bazenov, večne žurke, privilegijev, ekscesnosti in dekadence, je novi Babilon. Tu si do smrti osemnajst.

Sharon Tate prihaja, Rick Dalton odhaja. OUATIH je film o starem, ki odhaja, in novem, ki prihaja, toda staro še ni odšlo, novo pa še ni prišlo – in ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči, kot bi rekel Antonio Gramsci, čas pošasti. V Hollywoodu napoči čas pošasti – poleti 1969. Pošasti – “izgubljena” dekleta in njihov guru, Charles Manson, ki ga tako kot Polanskega komaj vidimo – se zbirajo na “Spahnovem ranču”, na katerem so nekoč snemali vesterne.

Nasilja v tem “rajskem” Los Angelesu ni kaj dosti (ne, na travnikih pred palačami na Beverly Hillsu še ni tabel z napisom: Armed response!), vidimo ga le v filmih-v-filmu, bodisi v TV-filmih, ki jih snema Rick, ali pa v filmih, ki se vrtijo na TV-ekranih. In Sadie Atkins (Mikey Madison), ena izmed članic Mansonove “družine”, ki je odraščala ob seriji Bounty Law, nenadoma – 8. avgusta – sikne: “Če si odraščal ob televiziji, si odraščal ob umorih – pobijmo ljudi, ki so nas naučili ubijati!” Čas je za Helter Skelter! Prišel je dan obračuna. “Let’s kill some pigs!” So res filmi tisti, ki Mansonovo “družino” prelevijo v morilski stroj? Ne, hoče reči Tarantino – le izgovor za ubijanje potrebujejo.

OUATIH, ki skuša revidirati pokol na Cielo Driveu in odrešiti Hollywood, je popkulturni monument, metafilmska pulp fiction, komedija holivudske nravi, ameriški grindhouse, revizionistični šoker, tragedija maščevanja, altmanska freska (Cliff si da s hranjenjem psa toliko opraviti kot Philip Marlowe s psom v Altmanovem Privatnem detektivu, ultimativni mentalni biografiji Los Angelesa), zakonspirirana reimaginacija Divje bande (1969), le da se ne dogaja v Mehiki, temveč v holivudskih sanjah, in travestija Trumpove Amerike.

Margot Robbie kot Sharon Tate v filmu Bilo je nekoč … v Hollywoodu

Margot Robbie kot Sharon Tate v filmu Bilo je nekoč … v Hollywoodu

To je pravljica o “dobrih starih časih”, ko je bila Amerika “velika”, ko so bile spolne identitete, spolne vloge in spolne hierarhije jordanpetersonovsko jasne, ko so bili moški glavni, ženske pa – kot Sharon Tate – noseče. In seveda, to je obenem groteska o zastarevanju in zatonu belega moškega – o moškem, nekdanjem vladarju, ki izgublja potenco, avtoriteto, družbeno moč, o moškem, ki se ne more sprijazniti z razpadom “kavbojskega” patriarhalnega reda, o moškem, ki mu je čas potekel, o moškem, ki trpi in joče. Trump pogreša tega moškega, zato podžiga mizoginijo, antifeminizem in nostalgijo po tem pozabljenem, izgubljenem, junaškem belem moškem, ki so ga zamenjale ženske (Mansonove “sociopatke”). Nekoč je bil junak, danes je žrtev posmeha. Nekoč je bil legenda, danes je le še vic. Nekoč je bil božanski, danes je ponižan. Nekoč je bil slaven, danes se prodaja pod ceno. Prav res, pasji časi. Cliff živi s psom, Rick pa s posterji svojih vesternov. Mačizem, heteroseksualnost in belska vzvišenost so glavni le še v lastni parodiji. In OUATIH je natanko to: satira o belski, etnonacionalistični utopiji. V tem Hollywoodu namreč ni nebelcev. Ko se pojavi Bruce Lee, Azijec, ga osmešijo. Mehičani so le v imenih mehiških restavracij. Kaj počnejo belci, pa vemo: tuhtajo, kako bi se pobili med sabo. Na eni strani so belci, ki snemajo filme o ubijanju (Rick, Cliff ), na drugi pa so belci, ki te filme razumejo kot načrt za “končno rešitev” (Mansonova “družina”). Na eni strani so fiktivni Američani, ki pobijajo fiktivne Američane, na drugi pa so resnični Američani, ki medtem v Vietnamu pobijajo resnične Vietnamce. Pornifikacija Amerike je nezgrešljiva: celjenje ran po enem pokolu, atentatu na Roberta F. Kennedyja, je le pripravljanje na naslednji pokol, klavnico Mansonove “družine”. Amerika – to je apokaliptično pulziranje med začetkom konca in koncem začetka.

A nikar ne spreglejte, da je OUATIH tudi balada o spolzkosti nostalgije – o njeni mamljivi, hipnotični, nevarni dvoumnosti. Slavljenje “idealne” preteklosti je vedno slavljenje časa, ki je ene privilegiral, druge pa ponižal. V “dobrih starih časih” vedno koga razsekajo. To je film o transformativni moči nostalgije po Hollywoodu, v katerem Sharon Tate ne bi bila umorjena (in po času, ki je obstajal le v filmih), a obenem tudi film o transformativni moči starega – in zastarelosti novega. Ko gledate, s kakšnim užitkom Sharon Tate v kinu, kjer se vrti Karlsonova kvazibondiada The Wrecking Crew (Dean Martin kot Matt Helm), gleda samo sebe ( ja, samo sebe konzumira, samo sebe žre, samo sebe optimistično kanibalizira), veste, da je bila zastarela, še preden je dobro prišla, in da je njeno življenjsko vlogo že odigrala Norma Desmond v Wilderjevem Bulvarju somraka (1950). A to, da Margot Robbie v kinu gleda Sharon Tate, ki jo igra, vse še dodatno metafikcijsko zaplete, mortificira in poudari, da film ni nikoli le film.

Trump je nostalgijo prelevil v fašizem. In popolna, brutalna, srhljiva, sadistična, orgiastična alegorija tega je finale, v katerem člani Mansonove “družine”, ki se z razpadlega, razsutega, distopičnega Spahnovega ranča – “shithole”, bi mu rekel Trump – priklatijo na elitni losangeleški Cielo Drive ( ja, tja invazivno “migrirajo”!), srečajo Posebno poročilo, ali če hočete, splatterski preventivni udarec, ognjemet, shock & awe. Tako kot Hitler v Neslavnih barabah. In Rick ne pušča nobenega dvoma, da je videl Neslavne barabe. Kot veste, so Hitlerja ubili s filmom. In tudi v OUATIHu Tarantino nad Mansonovo “družino” spusti moč in jezo filma, njegov srd, njegovo utopičnost, njegov nadrealizem, njegovo fantazijsko vnemo, njegovo trivialnost. Le da “obraz židovskega maščevanja” zamenja obraz holivudskega maščevanja. Hollywood eksplodira zgodovini v obraz. Kot kozmični kič. (tudi Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.