Slovenci in hitlerizem

Marca 1938 je nemška vojska zasedla Avstrijo, nemška in avstrijska vlada pa sta izdali ustavni zakon o priključitvi (Anschluss), čeprav je versajska mirovna pogodba po prvi svetovni vojni izrecno prepovedovala združitev Avstrije in Nemčije. Avstrijci so skoraj stoodstotno podprli novo stanje na aprilskem plebiscitu, na katerem avstrijski Judje niso smeli glasovati. Konec septembra istega leta je bil sklenjen münchenski sporazum evropskih voditeljev z Adolfom Hitlerjem, v skladu s katerim je Nemčija dobila dovoljenje za zasedbo čeških Sudetov, kamor so nemške čete vkorakale jeseni. Sodobnikom se je sporazum sprva slikal kot uspešen manever za preprečitev vojne večjih razsežnosti.

Po pridobitvi nove (nemške) sosede na severni meji je Kraljevina Jugoslavija decembra 1938 razpisala predčasne parlamentarne volitve, na njih pa je vladna vsedržavna Jugoslovanska radikalna zajednica, ki je kampanjo osredotočila na protikomunizem, dobila skoraj 80 odstotkov glasov. Že avgusta je bil iz vlade odstranjen Anton Korošec, ki je bil od leta 1935 na položaju notranjega ministra ključna oseba oblastnega boja proti komunističnemu gibanju. Shizofrenost trenutka je nemara dobro ponazarjal izid romana Gnus Jean-Paula Sartra, ki je bil v čudnem nesoglasju s prvim celovečernim filmom Walta Disneyja o Sneguljčici, ki je prav tako zaživel leta 1938.

Po nemški zasedbi Avstrije je tudi slovensko štajersko prebivalstvo v nezanemarljivem številu željno pričakovalo nemško vojaško vkorakanje, kar je dobro znano zlasti v slovenski literaturi in spominskih izdajah tedaj živečih posameznikov. Zdi se, da je ravno zaradi fikcijskega mesta, kjer je bilo to občutje množičnega pričakovanja Nemcev večinoma vpisano, navadno sprejeto kot karikiran, nekoliko namišljen in pretiravanja poln prizor veselega pričakovanja nacističnega režima na Štajerskem, ki naj bi ga v ideološko obarvanem leposlovju po drugi svetovni vojni uporabljali za nazorno ilustracijo zaslepljene večine in uporne manjšine, ki je z nečloveškimi prizadevanji organizirala odpor proti okupatorju in sčasoma mukoma pritegnila tudi množice štajerskih Slovencev, zaljubljenih v Hitlerjevo karizmo.

Črno-belo zamisel, da bi (zlasti štajerske) Slovence, ki so se uklanjali nacistični ideologiji, odpravili z deviantno oznako nemčurji, je sprejelo tudi slovensko zgodovinopisje druge polovice 20. stoletja, to pa je znatno zavrlo procese skupnostnega soočanja z lastno preteklostjo. Da pri tistih, ki so v Hitlerjevi ideologiji – predvsem po letu 1938 – videli boljšo prihodnost, ni šlo za odklonsko obnašanje posameznih odpadnikov, temveč za množično psihozo prebivalstva ob severni jugoslovanski meji, razkrivajo kazenski spisi okrožnega sodišča v Mariboru in spisom priložena tako imenovana pisma o glasu – za osumljenca je takšno osebnostno karakteristiko izdala matična občina –, ki govorijo, da je večinoma šlo za navadne ljudi »na dobrem glasu«.

Od začetka tridesetih let 20. stoletja do leta 1937 je mariborsko sodišče vsako leto obravnavalo po nekaj kazenskih zadev (od tri do pet), ki so zadevale hitlerizem, število teh je leta 1938 občutno naraslo (na skoraj 20), leta 1939 pa je postalo malodane neobvladljivo (70); leta 1940 je bilo s hitlerizmom povezanih nekaj manj kot 50 zadev, upad pa je bil nemara posledica vsaj delne streznitve mariborskega in okoliškega prebivalstva glede na nemško izrazito napadalno vlogo v dotedanjem poteku vojne v Evropi. Do aprila 1941 je bilo približno deset primerov hitlerizma.

Mariborsko okrožno sodišče je v tridesetih letih 20. stoletja obsegalo sreska oziroma okrajna sodišča v Marenbergu (današnje Radlje), Ormožu, Prevaljah, na Ptuju, v Slovenski Bistrici, Mariboru in Lenartu; okrajna sodišča v Gornji Radgoni, Ljutomeru in Dolnji Lendavi so bila leta 1938 priključena k novooblikovanemu okrožnemu sodišču v Murski Soboti, ki je dotlej podobno kot njemu priključena sodilo pod mariborsko sodišče. V več kot 150 kazenskih spisih, ki se nanašajo na hitlerizem in jih bom podrobneje obravnavala v nastajajoči znanstveni monografiji Svastika na pokopališkem zidu, skorajda ni pripadnikov mariborske nemške skupnosti, temveč so njihovi protagonisti mariborski in okoliški Slovenci kmečkega (zlasti viničarji mariborske okolice), delavskega in obrtniškega stanu, ki so v bolj ali manj sproščenih okoliščinah na javnih mestih opevali verjeten Hitlerjev prihod, s katerim naj bi »naredil red«, pognal Čiče (primorske begunce) in Srbe ter vrnil Štajersko tja, kamor je spadala – v nemške roke.

Na Hitlerjev rojstni dan leta 1938 je s cerkvenega zvonika na Ptuju visela nacistična zastava, nacizmu privrženi Mariborčani pa leto kasneje niso želeli prav nič zaostajati.

Hitlerizem slovenskega prebivalstva na Štajerskem ni bil povezan z organiziranim delovanjem v Hitlerjevi NSDAP, celo s kakršnokoli politično ozaveščenostjo ne. Pomenil je privid boljšega življenja, ki so ga štajerski Slovenci videli v nemški državi od trenutka, ko je vodenje te prevzel nenavadno izstopajoč politik z dih jemajočimi javnimi nastopi. Prežihov Voranc, natančen opazovalec s prirojeno sociološko optiko, je kot sočasni dokumentarist družbene stvarnosti izvrstno prepoznal in opisal takšno mentaliteto podrejenega, ki »liže tace«, ubije svoje misli, čustva, dostojanstvo in skloni glavo, da bi laže preživel.

Kajti ko so se začeli mariborski Nemci, »varuhi (južne nemške) jezikovne meje«, v tridesetih letih 20. stoletja intenzivno obračati k nacizmu, ki je zanje v prvi vrsti pomenil vnovično priključitev rodne dežele nemškemu kulturnemu krogu, so jim zaradi lojalnosti, ekonomske odvisnosti in v upanju na večjo blaginjo sledili tudi številni njihovi slovenski delavci in uslužbenci, med katerimi si je vsaj starejša generacija prihodnost tako in tako predstavljala le v okvirih avstro-ogrske preteklosti (avstronostalgija). Politična misel, ki je po prvi svetovni vojni vzpostavila narodnostno vprašanje kot ekskluzivno politično vprašanje, poleg tega ni več nagovarjala generacij desetletje kasneje, saj so te terjale jasno politično artikulacijo socialnega vprašanja, kar je bilo vidno v silovitosti razvoja komunističnega gibanja in naglem vzponu nacistične ideologije.

Mržnja, ki se je razvila med mariborskimi Slovenci do primorskih rojakov, ki so prišli v Maribor kot begunci po prvi svetovni vojni in so po mnenju prvih zasedali mesta v najboljših državnih službah, je po nemški zasedbi Avstrije eskalirala in je bila pri številnih ekonomsko obubožanih Mariborčanih učinkovit sprožilec za priklon nacistični ideji, k čemur je znatno pripomogla politična dikcija nemške narodne manjšine, ki ji ni bila pogodu opazna nacionalna usmerjenost Primorcev. Ravno v odnosu mariborskih Slovencev do primorskih rojakov je bila najopaznejša nacionalna dezintegracija na Štajerskem po Anschlussu. Mariborski železničar slovenskega rodu si je tako aprila 1939 v gostilni živo predstavljal Hitlerjev prihod in se je spozabil, ko je dejal, da »naša železniška uradnika Božič in Dekleva že potuhnjeno hodita po železniškem peronu, ker ta dva bodeta morala takoj od tukaj zbežati, ker sta Primorca«.

Prva jugoslovanska država je Hitlerjev politični vzpon spremljala s slabo prikrito naklonjenostjo, zato je državno sodišče za zaščito države v Beogradu, ki je kot izredno sodišče obravnavalo postopke v zvezi z rušenjem državne ureditve, vse zadeve hitlerizma vračalo v obravnavo rednim sodiščem s predlogom o sojenju po zakonu o zaščiti javne varnosti in reda v državi oziroma jih je zavračalo z utemeljitvijo, da državni tožilec ni našel podlage za kazenski pregon. Mariborsko sodišče je nato protagonistom hitlerjevske propagande izrekalo kazni od najvišje zaporne, tako imenovane robije, do pogostejših strogega zapora in zapora. A bolj ko se je bližala vojna, hitreje je tudi mariborsko okrožno sodišče (pogosto zgolj z zaslišanji) zaključevalo kazenske zadeve, ki so zadevale hitlerizem, in več je bilo argumentiranih, a neuspešnih pritožb mariborskega državnega tožilstva zaradi premilih sodb.

Po nemški zasedbi Avstrije je tudi slovensko štajersko prebivalstvo v nezanemarljivem številu željno pričakovalo nemško vojaško vkorakanje.

Da je sistem zmeraj prepusten za pogumne posameznike, ki so pripravljeni prevzeti osebno tveganje, sta med sojenjem obtoženim hitlerjevske propagande dokazovala mariborska sodnika Josip Čemer, Korošec iz Borovelj, in na otoku Krku rojeni agilni član Sokola Tomo Turato. Sodnika sta bila bolj ali manj nepopustljiv in dosleden tandem v letih najhujšega porasta hitlerizma na Štajerskem (1938–1939), v letih 1940–1941 pa je Turata nadomestil mlajši Josip Kolšek. Naj so se tega omenjeni sodniki zavedali ali ne, so bili še zadnji branik proti hitlerizmu na širšem območju Maribora v službi države v času, ko je tam pred koncem tridesetih let 20. stoletja le še malokdo verjel, da bo Kraljevina Jugoslavija obstala.

Naglo razpadanje jugoslovanskega imaginarija v Mariboru in okolici po nemški priključitvi Avstrije leta 1938 je bilo najbolj vidno v odporu do Srbov, omalovaževanju slabo opremljene jugoslovanske vojske, v kateri so Srbi zasedali najvplivnejše položaje, in črtenju generala Maistra (»Mariborčane je prodal Srbom«), ki so se mu vdali celo nekateri nekdanji Maistrovi borci. Takšno stanje duha je bilo najbolj boleče za slovensko izobraženstvo, ki je po prevratu leta 1918 v projektu slovenizacije Maribora videlo življenjsko poslanstvo. Med izobražence je sodil mariborski državni tožilec Ivan Hojnik, ki je v tridesetih letih 20. stoletja obravnaval primere hitlerjevske propagande, leta 1939 pa je v 55. letu starosti nenadoma umrl zaradi kapi. Zelo verjetno sta na njegovo smrt znatno vplivala izredna politična napetost v Mariboru po nemški priključitvi Avstrije in pritisk, ki ga je občutil ob poplavi hitlerizma med štajerskimi Slovenci. Hojnik je prišel v Maribor po prevratu, leta 1920 je postal namestnik državnega tožilca, od leta 1927 je bil državni tožilec. Po oblikovanju prve jugoslovanske države je pripadal tistemu delu liberalnega političnega pola, ki se je kalil v (radikalni dijaški) politični artikulaciji nacionalnega zavedanja pred prvo svetovno vojno. Krog somišljenikov, ki mu je pripadal, je ustvarjal idejno podstat tako imenovanega jugoslovenstva, pred prvo svetovno vojno znanega pod imenom srbofilstvo, ki je zadevalo samo srčiko jugoslovanske ideje med svetovnima vojnama.

Čeprav so zlasti komunistični pisci v tridesetih letih 20. stoletja pogosto in dosledno pisali o nevarnosti razrasta hitlerizma med slovenskim prebivalstvom ob severni jugoslovanski meji in je takšna jasno odklonilna dikcija dobila mesto tudi v tedanjem mariborskem javnem prostoru, že površen prelet kazenskih spisov, ki obravnavajo hitlerizem, razkriva še eno presenetljivo podrobnost. V desetletju pred vojno se je v splošnem pojmovanju izrisovalo precej nejasno razlikovanje med ilegalno delujočima komunizmom in nacizmom, saj je med nižje izobraženim in politično neosveščenim prebivalstvom širšega mariborskega prostora oboje veljalo za skrajno, dražljivo in nekoliko romantično obliko političnega boja.

Mariborsko okrožno sodišče je v tridesetih letih 20. stoletja zaradi hitlerjevske propagande obravnavalo le kakih deset žensk – to je bila predvsem posledica tedanje skorajda popolne odsotnosti ženskega spola v javnosti –, ranljiva in za nacizem vneta skupina slovenskega prebivalstva na Štajerskem pa so bili slovenski nezakonski sinovi. Pogosto so bili to otroci, ki so jih slovenske dekle spočele s svojimi kmečkimi gospodarji ali služkinje z delodajalci (neredko nemškimi), in so bili zaradi poniževalnega odnosa okolja do njih in njihovih mater ter v razmerah tedanje velike socialne razslojenosti osebno frustrirani. Bili so lahek plen Hitlerjeve retorike, v kateri so prepoznali varno zatočišče in možnost osebnega dviga.

Kako jasni obrisi prihajajočega silovitega vojaškega in političnega dogajanja na Štajerskem po nemški okupaciji so se izrisovali v vsakdanjem gostilniškem govoru navadnih ljudi že nekaj let prej, kaže pogovor v pekrski gostilni novembra 1938. Ko sta popoldne v lokal vstopila 30-letni mizarski pomočnik Avgust Šloser in njegov 26-letni prijatelj, delavec Filip Pivec, oba Slovenca, sta se ob žganju sprva poglobila v časopise. Gostilničarka Otilija je presekala molk s pripombo, da gre posel slabo, na kar je Šloser odgovoril, da bo že bolje. Kdaj bo bolje, se je ogrela Otilija. Ko bo prišel Hitler, je mirno dejal nagovorjeni, vendar mu je gostilničarka ugovarjala, zato je mizarski pomočnik namignil prijatelju: »Vidiš, ta že z njimi drži, jo bomo že morali poslati v Srbijo.« Ovadba nemško mislečih gostov slovenski gostilničarki gotovo ni koristila – ne tedaj, še manj pa po nemški okupaciji Maribora –, to daje slutiti tudi odsotnost sodbe v kazenskem spisu, kjer sta sicer vložena obtožnica in dokument o glavni razpravi, ki je potekala na začetku junija 1938.

Hitlerizem slovenskega prebivalstva na Štajerskem ni bil povezan z organiziranim delovanjem v Hitlerjevi NSDAP, celo s kakršnokoli politično ozaveščenostjo ne.

Brez sodbe je tudi kazenski spis Ivana Domitra, čeprav je iz njega razvidno, da je bila po vložitvi obtožnice konec decembra 1938 glavna razprava sklicana februarja 1939. Primer nemško usmerjenega trgovskega potnika, prodajalca mineralnih vod iz Krčevine pri Mariboru, je poseben, ker so 35-letnika zaradi hitlerjevske propagande ovadili ugledni mariborski izobraženci – etnolog in muzealec Franjo Baš, teolog Fran Kovačič ter profesor in dramatik Dragan Šauda –, ko jim je sredi julija 1938 na vlaku med Mariborom in Ptujem, kamor so se peljali na pogreb, vneto in vsiljivo prikazoval prednosti nemškega nacističnega režima.

Ravnatelja Banovinskega arhiva v Mariboru je obnašanje Ivana Domitra, ki je s sinkom govoril samo v nemščini, tako raztogotilo, da se je odločil podati prijavo: »Vse njegove izjave, povedane v glasnem tonu, da ga je moral slišati ves vagonski oddelek, so bile take, da so z izrednimi simpatijami za nemške razmere, ki so bile podane tudi v neresnično pretirani sliki, zlasti v pogledu cen, napravile na nas vse vtis smotrenega defetizma.« Baševe navedbe sta v celoti podprla Kovačič in Šauda, tega je zlasti zmotilo prodajalčevo nerazumevanje protinemških čustev pri nekaterih Slovencih: »Posebno je poudarjal, da ste preje vpili Heil Franc Jožef, zdaj pa ste nekako proti Nemčiji. Ta trditev se je nanašala brez dvoma na ves slovenski živelj pod bivšo Avstrijo.«

Na Hitlerjev rojstni dan leta 1938 je s cerkvenega zvonika na Ptuju visela nacistična zastava, nacizmu privrženi Mariborčani pa leto kasneje niso želeli prav nič zaostajati, temveč so zastavo s kljukastim križem 19. aprila 1939 ponoči izobesili na zvoniku Magdalenske cerkve. Mariborska nemška odvetnika Eduard Butschar in Franz Brandstetter, ki sta bila običajna zagovornika v primerih hitlerizma, si morda nista dala dvakrat reči, da bi zastopala sodelujoče pri nočni akciji, vendar tega nista nameravala početi brezplačno, kakor so si obetali nacistični aktivisti. Nekatere med njimi so tako po uradni dolžnosti zastopali slovenski odvetniki, med njimi Vekoslav Kukovec, Josip Leskovar in Danilo Komavli, primorski begunec v Mariboru, ki je po nemški okupaciji pravočasno in za vselej zapustil mesto.

Zastavo je izobesil 40-letni pleskar in večkratni zapornik Ernest List, prav tako sta bila do takrat že večkrat zaprta njegova pomočnika, 34-letni ključavničar Ivan Schweighofer in dve leti mlajši Herman Trop; 31-letni Ivan Mihič je bil skladiščnik, dotlej že zaprt in brezposeln je bil 39-letni Ervin Pernat, zadnja med obtoženci je bila 18-letna dijakinja Jožica Pirnat, ki je šolska leta preživela v Gradcu. Po hišni preiskavi je bila Listu zaplenjena uniforma SA in pesem Ruf (oziroma Auf) zum Kampf!, spisana za mobilizacijo mariborskih Nemcev, ki je bila natisnjena na letakih in razširjena med mariborskimi uradniki in delavci; ko je prišla v roke očitno nepravemu uradniku mestne hranilnice, jo je ogorčeno pokazal znancu: »Poglej, kako ti delajo z nami, a naši proti temu nič ne ukrenejo.«

Da se slovensko čuteči Mariborčani tedaj niso več čutili varne in niso imeli občutka, da so jih jugoslovanske oblasti zmožne zaščititi, je bilo še bolj jasno, ko so začeli Listovi pomočniki govoriti o povezavah z oddelki SA v Gradcu in aktivni vlogi pri organiziranju bojnih skupin, ki bi po prejetem znaku z izgredi pripomogle k nemški zasedbi Maribora. Kasnejša preiskava je ovrgla sum o 500 pripadnikih SA, ki naj bi jih v Mariboru zbral List, v zvezi s tem je bilo zaslišanih nekaj najvplivnejših mariborskih nemških odvetnikov, ki so bili obenem voditelji tamkajšnje nemške narodne manjšine. Zaslišan je bil tudi senjor evangeličanske cerkve v Mariboru, sicer znan privrženec nacizma Ivan Baron, ki je zanikal znanstvo z Listom, pri tem pa je podal še značilno izjavo lojalnosti: »Samo ob sebi je umevno, da jaz nisem imel s temi pesmimi nikake zveze, zlasti ker se popolnoma zavedam, da uživa evangeličanska cerkev v Sloveniji popolno svobodo in zaščito, in ker se tudi sam čutim kot jugoslovanski državljan.«

Sodnik Tomo Turato je sredi septembra 1939 v sodbi na 11 straneh »fanatičnega narodnega socialista« Lista, ki med postopkom ni kazal kesanja, temveč ponos zaradi storjenega, obsodil na leto dni robije, druge udeležence procesa pa na eno- do desetmesečni strogi zapor. Vendar se državni tožilec Aleksander Trampuž ni strinjal z nizkimi kaznimi, sredi novembra 1939 mu je pritrdilo apelacijsko sodišče v Ljubljani in Listu, ki je Hitlerja razglašal za »zaščitnika delavcev«, kazen zvišalo na pet let robije, po dve leti robije pa so dobili Trop, Mihič in Pernat. Utemeljitev za strogost je vsebovala pojasnilo, da bi utegnilo (zlasti Listovo) hudo kaznivo dejanje »ob državni meji /…/ ob danih napetih razmerah povzročiti nedogledne usodne posledice«.

Gostilničarka Otilija je presekala molk s pripombo, da gre posel slabo, na kar je Šloser odgovoril, da bo že bolje. Kdaj bo bolje, se je ogrela Otilija. Ko bo prišel Hitler, je mirno dejal.

Avgusta 1939 je bil sklenjen sporazum med jugoslovanskim predsednikom vlade Dragišo Cvetkovićem in vodjo opozicije Vladkom Mačkom, ki je predvideval vzpostavitev hrvaške banovine, s čimer je bilo rešeno najbolj žgoče notranjepolitično vprašanje v prvi jugoslovanski državi. V skladu z Mačkovo zahtevo v pogajanjih je bila na začetku septembra 1939 razglašena splošna amnestija, ki je zadevala zlasti obsojence za hitlerjevsko propagando, kar je na mariborskem okrožnem sodišču rešilo zapora vsaj 30 oseb, vendar so mariborski sodniki že ob koncu leta ponovno pisali sodbe zaradi hitlerizma.

Banska uprava Dravske banovine je leta 1939 dovolila obnovitev krajevnih skupin Kulturbunda (Schwäbisch-Deutscher Kulturbund oziroma Švabsko-nemška prosvetna zveza), ki so bile poleti 1935 razpuščene zaradi nacistične propagande – s prepovedjo je notranji minister Anton Korošec na severni meji uprizoril predstavo za javnost, ki ni zajezila nacifikacije štajerskega prebivalstva. Kot lahko sodimo iz utemeljitev obtožnic in sodb mariborskega okrožnega sodišča, je bila nacifikacija na območju Maribora, Ptuja, Slovenskih goric, Haloz, Kozjaka in Mežiške doline po Anschlussu množična. Da je bila policija pri tem nemočna, daje slutiti hvalisanje slovenskega hitlerjanca iz Gorišnice, ki je kot delavec začasno bival na mariborskem Pobrežju; leta 1939 je gorišniškim kmečkim fantom ponosno povedal: »Mi v Mariboru zajebavamo žandarmerijo in policijo, pa nam nič ne morejo.«

Kazenski spisi so izredno prepričljiv vir za zgodovino mentalitet, mikrozgodovinski pristop pa omogoča zelo podrobno obravnavo na videz nepomembnih dogodkov in osebnih patologij posameznikov, skozi katere se zrcalijo spremenjene družbene, socialne, politične idr. hierarhije ter zaživijo predstavni svetovi in prevladujoči miselni sistemi nekega prostora, v konkretnem primeru hitlerjanskega Maribora in njegovega zaledja v tridesetih letih 20. stoletja. V kazenskih spisih lahko skorajda z mikroskopsko natančnostjo opazujemo, kako so v tedanjem javnem diskurzu vseprisotne izjemno popreproščene krilatice o boljšem življenju pod Hitlerjem s sposobnostjo pronicanja v mnogotere komunikacijske položaje ustvarjale specifično družbeno ozračje postopnega naraščanja napetosti v desetletju pred velikanskim družbenim kolapsom.

Ljudomrzni politični fantasti na prehodu v digitalnost stopajo na čelo držav po enakem vzorcu, kot so vznikali v letih pričakovanja zadnjega svetovnega vojaškega spopada, kolektivna psihoza navadnih ljudi »na dobrem glasu«, ki so očarani nad njimi, pa prav tako kot tedaj tudi danes plava v območju iracionalnega. Pojavne oblike množičnega pričakovanja Hitlerja v Mariboru in okolici po nemški priključitvi Avstrije, ki jih odstirajo kazenski spisi, pojasnjujejo, da je (bilo) takšno stanje zavesti v svojem bistvu izraz negotovosti zaradi prihajajoče zelo verjetno radikalne spremembe bivanja. Majava in pogosto na najnižje reflekse omejena psihološka podlaga se je nato glede na posameznikov osebni značaj in socialni položaj bolj ali manj zlahka oprijela močne, odločne in s preprostimi rešitvami za bistvena eksistencialna vprašanja opremljene nacistične ideologije.