Država ni to, da je na Bledu še nekaj tisoč turistov več

Vsakič, ko odletim z Brnika ali se nanj vrnem, se mi nehote vsili vprašanje, kaj smo Slovenci hoteli doseči z državnostjo. Kako jo definiramo? Se je v resnici bojimo, ker prinaša odgovornost?

Brnik je nazorna ilustracija zaplankanosti poosamosvojitvenih elit. Je v nemški lasti in že leta najbolj zakotno letališče v širši regiji. Nekakšna podeželska avtobusna postaja, na kateri so – kot v kakšnem kiosku v odročnem nemškem mestu – glavna ponudba odmrznjene hrenovke s Fraporta. Če prosite za mineralno vodo z ledom in limono, vas bodo debelo gledali. Led in limona? Poleg tega turisti v državi, ki naj bi postala elitna turistična destinacija, zaradi toge uporabe »Kebrovega zakona« zvečer ne smejo kupiti in odnesti s sabo niti buteljke slovenskega vina!

Stvari naj bi se v prihodnje izboljšale, saj lastnik gradi drugi terminal, kar naj bi preprečilo še nadaljnje krčenje že tako skromnega seznama letalskih družb, ki Brnik še uporabljajo. A če se ekonomsko splača graditi Fraportu, zakaj se ni slovenski državi? In kar je bistveno: lastnik bo sledil svojim interesom, torej interesom dobička, ti pa niso interesi slovenske države: ne turistični, ne gospodarski in ne prometni. Sledil bo tudi interesom svojega osrednjega letališča in nemške države. Torej bo z novim terminalom Brnik še naprej (upajmo, da vsaj bolje urejen) potniški satelit, na katerega država ne bo imela nobenega vpliva. To navsezadnje dokazuje mnenje aktualne politike, da je gradnja 30 kilometrov železnice do letališča za državo predraga in se ne izplača. Pri takem razumevanju pomena letališča je to res. Zakaj bi država zasebniku zgradila železniško progo in mu večala dobiček?

Adria, danes prav tako v nemški lasti, v federalni Jugoslaviji pa eden od težko priborjenih simbolov republiške državnosti in stebrov slovenskega v svet usmerjenega gospodarstva, je na robu propada. Še nekdanje šale na račun Jata ob njenem »poslovanju« zbledijo (govorim iz osebnih izkušenj).

No, tudi z železnicami in železniško postajo v Ljubljani ni nič bolje. Ljubljana – in z njo Slovenija – je prometno slepo črevo.

Odvisna zgolj od prenatrpanih avtocest in zanemarjenih, luknjičavih regionalnih cest.

Od strateških naložb, nujnih za vsako državo, kaj šele za tako majhno in geografsko izpostavljeno, kot je Slovenija, je tako ostala le še Luka Koper. A tudi ta pri sedanji politični miselnosti dolgoročno nima možnosti, da bi ostala v državni lasti. In še manj, da bi zdržala konkurenco drugih severnojadranskih pristanišč, še posebej Trsta, ki ga prevzemajo Kitajci. Le kako bi jo, če za gradnjo nekaj kilometrov proge za njen tovorni promet država potrebuje dve desetletji in več?

No, slovenske politične elite to vidijo povsem drugače. V brošuri o drugem tiru vlada piše, da Slovenija že ima »celovit in razvit prometni sistem«.

Nerazumevanje geostrateškega pomena prometnih poti in obvladovanja teh je le del žalostne poosamosvojitvene zgodbe. (Zgodovinska reminiscenca: Avstro-Ogrska je raje propadla, kot da bi prepustila nadzor nad progo Dunaj–Trst Slovencem oziroma zahtevani južnoslovanski državi, čeprav bi bila ta znotraj imperija.) Slovenija je tudi sicer finančno in gospodarsko odvisna od odločitev drugih. Nima več svojih bank in zato ob morebitni krizi nobene možnosti vpliva ne na denarne tokove in ne na kapilarni sistem gospodarstva.

O vojski njen vrhovni poveljnik že leta sodi, da je za obrambno Slovenije nesposobna. Njen glavni namen je, da sestavi bataljon ali dva za služenje interesom ZDA in Nata na nekih tujih bojiščih.

Prehransko smo odvisni od tujih trgovskih verig. Mercator, ki je za silo vzdrževal prehranjevalno verigo, je politika zapravila, namesto da bi ga okrepila. Ob asistenci lobističnih družb in neoliberalnih ekonomistov, ki so za primerno ceno pripravljeni napisati kakršnokoli mnenje. Po potrebi enkrat takšno in drugič popolnoma nasprotno. No, saj Mercator ni bil edini. Po isti poti je šla večina propulzivnega gospodarstva.

Zakaj smo dovolili, da nas države, na katere smo nekoč gledali zviška, dohitijo in prehitijo? In zakaj se danes otepamo tega, da bi svojo državnost in s tem prihodnost sploh definirali?

Smo hoteli državnost zaradi demokracije, ki smo jo v zgodovini doživljali le fragmentarno? Slovenska ustava je slabo prilagojena kopija nemške. Izvedba pa, kot pri številnih drugih tranzicijskih kopijah posamičnih družbenih segmentov (pravosodni sistem, mediji …), pogosto groteskna. Državni svet je verjetno najbolj žalostna (še zdaleč pa ne edina) ponazoritev institucionalnega dna. Predsedniško funkcijo so v strahu pred Kučanom opredelili personalno, s čim manj pooblastili. Tega pisci niti ne skrivajo. Ne samo to, iz slepe ideologije so politiki in pravniki izničili tudi funkcijo vseh bivših predsednikov. Na predstavitev bosanske izdaje Kučanovega življenjepisa in na razpravo z vodilnimi politiki nekdanje Jugoslavije se je nedavno v Sarajevo Kučan peljal v kombiju, skupaj s skupino osmih drugih udeležencev. Stipe Mesić in drugi funkcionarji propadle Jugoslavije so se pripeljali z limuzinami in šoferji. S slovenskega veleposlaništva se ni ljubilo priti nikomur, da bi ga pozdravil, čeprav so bili obveščeni. V dodatno sramoto slovenski diplomaciji in državnosti ga je na zasebno večerjo povabil mladi slovaški veleposlanik, ki ga osebno ni poznal, je pa poznal njegovo vlogo pri povezovanju srednjeevropskih predsednikov v devetdesetih letih. Saj ne gre za limuzine in Kučana, ta je tega vajen. Gre za odnos do države in njenih funkcij. Zato tudi ni naključje, da banska palača, v kateri uraduje predsednik, ni simbol slovenske suverenosti, pač pa, zgodovinsko gledano, precej bolj simbol centralističnih kraljevih beograjskih in kasneje okupacijskih oblasti. Nove stavbe, ki bi bila lahko tudi večnamenska, če bi res želeli varčevati prav tu, novonastala Republika Slovenija ni želela zgraditi. Je pa, na primer, Palačo republike v Banjaluki zgradila daytonska Republika srbska, ki je formalno le ena od treh entitet v Bosni in Hercegovini. Zato sedanji predsednik v pomanjkanju lastne avtoritete praznino in nesimbolnost stavbe in funkcije prikriva z medijskim populizmom, patetičnostjo in velikimi zastavami, ki spominjajo na okupacijske italijanske. Pa z deljenjem lučk otrokom v predsedniški pisarni.

Pričakovana parlamentarna demokracija se je v Sloveniji sfižila v partitokracijo, nekdanji enopartijski sistem pa se je po formi mentis in načinu delovanja zgolj multipliciral. V sistemu odločanja je precej več blokad in slepih ulic, kot jih je bilo v času delegatskega sistema. Nihče ni odgovoren za nič, birokratski aparat in politika se ukvarjata v glavnem z dokazovanjem, zakaj za nekaj nista odgovorna in zakaj nečesa ni mogoče narediti. Javni razpisi so vsak zase komedija, vredna Nušića. Katerokoli pomembnejšo in politično odločitev lahko blokira tak ali drugačen »državljan K«; gradnjo državne ceste nekdo, ki ne bi dal koščka svojega vrta ali se mu zdi, da bi mu zanj dali premalo denarja. In tako v neskončnost.

Smo hoteli ohraniti slovenstvo? Odnos do jezika kaže prav nasprotno, proces, tudi v znanosti (ali še posebej v znanosti) gre vztrajno v smer 19. stoletja, ko je bil jezik visokih slojev, kulture in kariere nemški (nemščino so, mimogrede, tedanji intelektualci tudi v resnici obvladali). Tedaj je bil glavni argument pri zavračanju nacionalnih zahtev, da so Slovenci kmečki narod z nizko kulturo in primitivnim jezikom, neprimernim za razvoj strokovnega izrazja. Danes očitno tako sodimo kar sami o sebi. Le da je nemščino zamenjala povprečna srednješolska angleščina. Katero simbolno stavbo, ki bi pričala o moči slovenskega jezika in kulture, je po osamosvojitvi zgradila Slovenija? Morda novo Narodno in univerzitetno knjižnico? Naj vas spomnim: zapravljenih je bilo nekaj deset milijonov. A tam, kjer bi morala knjižnica stati, je neasfaltirano parkirišče. In tako bo še leta, verjetno desetletja.

O državnosti so dolgoročno znali misliti in jo uresničevati le danes popljuvani komunisti. Ta, sicer zgodovinsko dokazljiva trditev je za osamosvojitveno generacijo in medije, ki ji nekritično sledijo, to, kar je za bika rdeča cunja.

Obvladujemo ozemlje, imamo definirane meje? Ni ravno videti. Arbitražni sporazum priznavamo le sami sebi, Hrvaška ga zavrača, Evropska unija, naša naddržava, se od njega distancira. Evropa brez meja naj bi zamenjala nekdanjo Jugoslavijo. Državo, ki je imela meje urejene z vsemi sosedami. Tudi slovenski del je bil na srečo zavarovan z osimskimi sporazumi, sicer bi se danes z Italijani pogovarjali o rapalski meji. Jugoslavija je imela odprte meje, a vendarle potne liste, mejne prehode, carine, preglede. V EU naj bi, tako kot na vseh področjih, tudi tu šlo na bolje. Pa nam meje sosedi zapirajo, kadarkoli se jim zazdi. Najpogosteje kar zaradi svojih volitev ali notranjih političnih bojev. Mi pa bi mejo »branili« z rezilnimi žicami, ki nimajo nobenega drugega učinka, kot da škodijo naravi in obmejnemu prebivalstvu. Služijo zgolj politiki za propagandne učinke. In seveda nekim malim, neznanim podjetjem, ki so se s političnimi povezavami kar naenkrat dokopala do milijonskih zaslužkov. No, mejo bi »branili« tudi z nekakšnimi paravojaškimi enotami, ki jih organizirajo – bodimo blagi v izrazju – ljudje s sporno preteklostjo. To je že v samem bistvu temeljno zanikanje državnosti.

Kaj torej ostane? Življenjska raven? Ob osamosvojitvi napovedana »slovenska Švica«? No, o tem imamo najbrž zelo različna mnenja. Zaostanek za razvitimi je enak ali večji kot v času socializma. Države nekdanjega vzhodnega bloka, ki so bile takrat razvojno vsaj dve desetletji za nami, nas prehitevajo druga za drugo. Kdor je prepotoval srednjeevropske in baltske države na začetku devetdesetih letih, če že ne v času socializma, ve, o čem govorim. Če danes, na primer, prevozite Poljsko, ne morete verjeti, kakšen napredek je dosegla. Sodobna infrastruktura, nove ceste tudi v najodročnejših krajih, celovit javni promet po mestih. Varšave ne morete prepoznati, kombinacije podzemne železnice, tramvajev in avtobusov so podobne tistim na Dunaju. Podobno je v drugih državah. Seveda ni vse idealno. Ekonomisti bodo na dan privlekli podatke o BDP in dokazovali, da smo še vedno vsaj v rahli prednosti. Obstajajo velike razlike med mesti in podeželjem. Izseljevanje mladih, šolanih kadrov je v nekaterih od teh držav, verjetno prednjači Estonija, več kot kritično. A s Slovenijo ni dosti drugače. Vsaka od vzhodnoevropskih držav ima svoje travme, nacionalizmi so očitni in naraščajo, medsebojni antagonizmi komajda prikriti, parlamentarna demokracija večinoma, tako kot v Sloveniji, rudimentarna, na ravni zgodnjega strankarstva 19. stoletja. Nekatere so že globoko v sodobnem fašizmu, čemur se je Slovenija za las izognila. A vendarle, nekaj odstotkov BDP gor ali dol, dejstva so neizprosna: dohiteli so nas. Trideset let samostojnosti in članstvo v EU so izkoristili, mi stagniramo. Je pa res, da se je za to trudila tudi slovenska politika. V preteklih desetletjih ji je uspelo, da je v mednarodnem prostoru in v EU Slovenijo ideološko izenačila z vzhodnoevropskimi državami. To, kar je bil sprva ideološki projekt desnice, od Peterletove vlade prek SDS, se je nazadnje uresničilo tudi v razvojni izenačitvi. Tega ni kriva samo desnica, velik delež odgovornosti z zgrešeno denacionalizacijo, vračanjem cerkvenega in drugega fevdalnega premoženja, domačijsko privatizacijo, tajkunizacijo in kar je še tega nosi tudi tako imenovani neideološki del slovenske politike, to sta LDS in danes mitizirani Drnovšek. In SD, ki je več kot dve desetletji – bolj ali manj ves čas v vladi – predstavljala tisto, kar naj bi bila pri nas »levica«.

Pa saj za visoko življenjsko raven država ni potrebna. Dosegli bi jo lahko tudi kot »dežela« v vsakršni kolikor toliko spodobni večji državni tvorbi. Bretonci, ki jih je, v nasprotju z nami, narodnostno povozila francoska industrializacija, živijo brez lastne države, a precej bolje od nas.

EU je skupek enonacionalnih držav. Tiste, ki so pomen državnosti razumele, so iz nje potegnile in še vlečejo, kar lahko. A se hkrati pripravljajo tudi na njen razpad. Nekatere to skrivajo, druge ne več.

Lahko bi rekli, da smo bili v državnost tako rekoč prisiljeni. Zaradi razpadanja Jugoslavije nismo imeli kam. V tedanjih razmerah je bila osamosvojitev uspešno izpeljan projekt. A zakaj smo zatem razvojno vrgli stran skoraj 30 let? Zakaj smo dovolili, da nas države, na katere smo nekoč gledali zviška, dohitijo in prehitijo? Zakaj se danes otepamo tega, da bi svojo državnost in s tem prihodnost sploh definirali?

Vzrokov je več in so med sabo prepleteni. Vzhodnoevropske države so daljši ali krajši čas imele državno tradicijo, nekatere celo zelo močno in z globokimi zgodovinskimi koreninami. Nekatere segajo v srednji vek, druge so državo vsaj za kratek čas dobile po prvi svetovni vojni, tretje so imele razmeroma močan subdržavni status. Kot na primer Hrvaška, ki je v kraljevo Jugoslavijo vstopila s statusom semidržave, ki je izhajal iz avstro-ogrske pogodbe. Imela je svoj sabor, bana, tudi univerzo. Za Hrvate je bila razširjena banovina s parlamentom in vlado, kar naj bi dobili po sporazumu Cvetković-Maček iz leta 1939, politično šele vrnitev v prejšnje stanje. Slovenci so nacionalno vprašanje od prvega programa leta 1848 videli predvsem kot jezikovno vprašanje (pa še tu niso bili enotni, saj so bili ves čas močni zagovorniki ilirizma, torej utopitve v jugoslovanstvu, in tako imenovani nemškutarji, torej zagovorniki utopitve v nemštvu). Čez to je segal le še cilj administrativne ureditve, ki bi jih združila v eno upravno enoto, kar pa je bilo utopično, saj bi terjalo odpravo nacionalno mešanih historičnih dežel z večinskim nemškim ali italijanskim prebivalstvom. Zato so se v zadnjem obdobju Avstro-Ogrske oprijeli trializma, ki naj bi državnost znotraj Avstro-Ogrske monarhije dal vsem avstro-ogrskim južnim Slovanom. Tudi v kraljevini Jugoslaviji, kjer je večji del Slovenije – neformalno, a vendarle – prvič v zgodovini zaživel skupaj kot enoten politični, kulturni in gospodarski prostor, je bil za vladajočo katoliško politično elito glavni politični cilj uradna politična avtonomija v obliki banovine po hrvaškem zgledu. Cilj, za katerega sta se Korošec in SLS trudila predvsem verbalno, na domačih shodih, precej manj pa v Beogradu. Saj se jima ni bilo treba: od sredine tridesetih let sta tako ali tako absolutno vladala v Sloveniji po modelu nekakšnega podalpskega klerofašizma. In vladanje je bilo glavni cilj. To se je ponovilo tudi po osamosvojitvi: na prvem mestu je bila oblast. Najprej politična in prek nje ekonomska. Zato tudi ni bilo definicije, kaj šele soglasja, kakšni naj bi bili vsebina in cilji novonastale države. Kot kasneje ni bilo nikomur jasno, katerim pristojnostim se bo ob vstopu v EU odrekla in katerim ne. V vse zahteve drobnih bruseljskih birokratov so tedanji vodilni slovenski politiki privolili že vnaprej, brez ugovorov. Često zgolj na podlagi predpostavke, kaj naj bi v Bruslju mislili, da mora Slovenija storiti, ne pa zaradi konkretnih zahtev. Tega stihijskega koncepta in prakse v odnosu do EU so se držale vse poosamosvojitvene vlade do danes. Kalkulacije slovenske politike pač sežejo največ do naslednjih volitev, nesamostojni državni aparat pa tega ni zmožen korigirati. Razumljivo, saj je neposredno prisesan na vsakokratno politiko, ne pa zavezan državi in njenim ciljem.

Tu je še ideološki del problema. O državnosti so dolgoročno znali misliti in jo uresničevati le danes popljuvani komunisti. Med drugo svetovno vojno pa še njihovi politični zavezniki krščanski socialisti in sokoli. Zato slovenska državna struktura izhaja iz partizanske državnosti in povojne socialistične republike. Ta, sicer zgodovinsko dokazljiva trditev je za osamosvojitveno generacijo in medije, ki ji nekritično sledijo, to, kar je za bika rdeča cunja. Dokler bo ta generacija imela politično moč, kritični premislek o prihodnosti slovenske državnosti ne bo mogoč. A tudi če bi bil, bi bilo vzpostavljeno konstrukcijo zelo težko spremeniti. Socialistični politiki, karkoli si že kdo misli o njih, so znali izboriti federalizem in izkoristiti notranje razmere v Jugoslaviji in v blokovski delitvi sveta. Vse povojne generacije so, bolj ali manj, kljub medsebojnemu rivalstvu težile k temu cilju. Pogosto tudi ilegalno. V sedemdesetih letih je bila slovenska državnost tako rekoč zgrajena. Manjkali so ji formalna samostojnost, ki je bila odvisna od mednarodnih razmer, in tisti atributi, ki jih je dogovorno prenesla na federacijo (enotna zunanja politika, enotna valuta, skupen gospodarski trg, enotna obramba). Vendar so bili tudi pri manjkajočih narejeni nastavki za razvoj (teritorialna obramba, neposredni stiki s sosednjimi državami, regionalne mednarodne povezave, kot je delovna skupnost Alpe-Jadran, neposredno gospodarsko sodelovanje s sosednjimi in bližnjimi državami). Samostojnost je bila res »zrela hruška, ki jo je treba utrgati«, kot je tik pred koncem obstoja Jugoslavije zatrjeval Lojze Peterle. A ne zaradi njegove vlade, pač pa zaradi načrtne in dolgoročne potrpežljive gradnje slovenske državnosti v povojnih desetletjih. In če smo že pri tem: mednarodno priznanje ni bilo posledica uspešnega lobiranja naših tedanjih politikov, kot rada prikazuje idealizirana zgodovinska podoba, pač pa Kardeljeve jugoslovanske ustave iz leta 1974. Predvsem nanjo je Badinter oprl odločitev svoje komisije o tem, da je Jugoslavija razpadla in da imajo republike pod določenimi pogoji pravico do samostojnosti, če si je želijo.

Pričakovana parlamentarna demokracija se je v Sloveniji sfižila v partitokracijo, nekdanji enopartijski sistem pa se je po formi mentis in načinu delovanja zgolj multipliciral.

Glede na to, kaj se dogaja s Katalonijo in kako slovenski državni in politični vrh utemeljuje svojo nenačelno politiko do tega vprašanja (da je Slovenija imela ustavno pravico do samoodločbe, Katalonija pa je nima), to ne more biti več niti predmet politične razprave, kaj šele zgodovinopisne.

Seveda ni manjkalo dilem. Jugoslovanstvo je bilo pri tedanjih politikih močna vez. Jugoslavija pa dolgoletni ščit pred zgodovinskimi sovražniki. Odgovor na vprašanje, ali ostati ali iti, zato za socialistično generacijo politikov ni bil preprost. Brez novih političnih sil bi omahovali predolgo in zamudili priložnost. To je gotovo njihova pomembna zasluga. Vsak pol je prispeval svoje in v odločilnem času sta se bila celo sposobna poenotiti pri najnujnejšem. A dejstvo je, da so socialistični politiki naslednikom pustili skoraj do konca zgrajeno državno strukturo. S prvič in zadnjič v zgodovini povsem nacionalnim gospodarstvom. Ki je delovalo solidno in bilo sposobno preusmeritve z jugoslovanskih trgov na zahodne. S pristaniščem, letališčem in uveljavljeno letalsko družbo vred. In Ljubljansko ter drugimi bankami. Dograjenim socialnim in zdravstvenim sistemom, na katerih slovenski družbeni sistem temelji še danes, čeprav sta močno najedena z zasebnimi interesi, finančno podhranjena in organizacijsko zastarela. S sodobnim kliničnim centrom. (Kako le, da samostojni Sloveniji še ni uspelo zgraditi novega, socialistična republika pa je to zmogla? In kako le, da tisti, ki se tako srčno zavzemajo za privatizacijo zdravstva, tega niso storili s svojim kapitalom?). Z dobrim šolstvom od vrtcev do tedaj dveh univerz. In še danes največjo kulturno institucijo, Cankarjevim domom. Pa nacionalnimi mediji. (Le kaj je ostalo od njih?) Celo s svojo enciklopedijo. In še marsičim.

Generacija, ki je prevzela oblast v samostojni državi, ni šla od tod naprej. Prevzetega ni nadgradila. Lotila se je delitve osamosvojitvenega plena in uničevanja. Političnega in gospodarskega. Ni želela in tudi ni bila zmožna pripraviti svojega razvojnega koncepta. Sodobna Slovenija še danes vegetira na s privatizacijo oskubenem konceptu Kavčičevega partijskega liberalizma s konca šestdesetih let in z začetka sedemdesetih. Marsikje pa je šla še nazaj (Kavčič je, na primer, zaprl EKK Velenje, v katerem naj bi iz velenjskega lignita delali plin in ga po ceveh razpeljevali po Sloveniji, sedanje politične elite so namesto tega zgradile še hujši TEŠ6). Po osamosvojitvi je nacionalni interes postal tarča zasmehovanja in zlorab. Zato vsebine države ni bilo mogoče definirati in si zastaviti oprijemljivih ciljev. Zato so nas drugi dohiteli in prehiteli. Namesto države je nastala »domovina«, ki je bila bolj kot na pravu in državljanskih pravicah utemeljena na rodu in lažnem domoljubju, s katerima so prikrivali in prikrivajo grabljenje v svojo korist, zlorabljanje politične moči in ustvarjanje prvorazrednih in drugorazrednih državljanov. Kot pač povsod po Balkanu in na vzhodu Evrope.

Smo hoteli državnost zaradi demokracije, ki smo jo v zgodovini doživljali le fragmentarno? Slovenska ustava je slabo prilagojena kopija nemške.

EU je skupek enonacionalnih držav. Tiste, ki so pomen državnosti razumele, so iz nje potegnile in še vlečejo, kar lahko. A se hkrati pripravljajo tudi na njen razpad. Nekatere to skrivajo, druge niti ne več. Seveda je to egoistično. Ni pošteno in upravičeno jih lahko kritiziramo. Tudi zaradi takega ravnanja je EU v krizi. Prav je, da jih nismo posnemali. Vendar to ne pomeni, da slovenska politika ni imela in nima pravice misliti in ravnati državotvorno. Na korekten in transparenten način. Nihče nam ne bi mogel vzeti ne bank, ne letališča, ne letalske družbe, ne Mercatorja in ne česa drugega, če bi jih hoteli obdržati. To niso bili pogoji za vstop v EU in ne za obstanek v njej. Vsemu smo se odrekli sami. No, ne mi, navadni državljani. Politiki so bili tisti, ki so to počeli. Ker niso zmogli in ne morejo ponuditi razvojne vizije, sedaj počnejo isto, kar so nekoč zagovorniki jugoslovanske države. Trdijo, da alternative sedanjemu političnemu in neoliberalnemu gospodarskemu modelu ni, da je treba le reformirati EU, pa bo vse dobro. Res je, reformirana EU je prva in najboljša možnost. Je pa (lahko) podobno utopična, kot je bila jugoslovanska. Zato članice z državno tradicijo in zavestjo računajo tudi z možnostjo razpada in imajo zanj pripravljene scenarije. A za to je pač treba imeti državo, ki je sposobna živeti samostojno. Brez dvoma bi jo v 30 letih lahko ustvarili tudi mi. Še nikoli v zgodovini za takšen projekt nismo imeli na razpolago toliko časa. Pa smo iz solidnih nastavkov države naredili lupino. Zato zdaj lahko zgolj upamo, da se ne bo zgodilo najslabše. Pa da bo na Bledu še nekaj tisoč turistov več. In da bo še kakšen tuji investitor s slovenskimi državnimi subvencijami na rodovitnih poljih zgradil lakirnico ali dve.