Kar je dovoljeno v Nemčiji, je sporno v Sloveniji

Uredbe o omejevanju najemnin

Dvanajstega avgusta se je 60 družb za nepremičninsko posredovanje obrnilo na ustavno sodišče. Zmotila jih je zakonska novela, ki omejuje višino plačila za posredovanje pri najemu. Državni zbor je potegnil črto, nepremičninska družba po novem za posredovanje pri najemu ne sme zaračunati več kot štiri odstotke pogodbene vrednosti oziroma ne več kot eno najemnino in hkrati ne manj kot 150 evrov.

Vse to naj bi bilo ustavno sporno, saj nove zakonske določbe menda »nedopustno posegajo v svobodno gospodarsko pobudo in v pravico do zasebne lastnine ter nedopustno in protiustavno omejujejo avtonomijo pogodbenih strank pri sklepanju pogodb«.

Slovensko ustavno sodišče se do teh navedb v tem kratkem času še ni opredelilo. To je logično. A oglasilo se je neko drugo ustavno sodišče, ki je prav tako razsojalo o svobodni gospodarski pobudi in najemninah.

Več nemških mest je v zadnjih letih sklenilo, da najemnina v novih najemnih pogodbah ne sme presegati za deset odstotkov najemnine za primerljivo stanovanje na istem območju (t. i. Mietpreisbremse). Zato se je na berlinsko sodišče obrnila lastnica stanovanja, ki je najemnici zaradi previsoko zaračunane najemnine morala vrniti del denarja. Lastnica ni bila uspešna, nemško ustavno sodišče je presodilo, da »omejevanje višine najemnin ni v neskladju z ustavo«, da mesta z omejevalnimi ukrepi torej ne kršijo pravice posameznika do lastnine, do sklepanja pogodb po lastni volji, ne kršijo niti načela enakosti. Ustavni sodniki so presojali s stališča, da je lastništvo stanovanj posebnega pomena za socialno državo in da pravice lastnikov niso absolutne.

Uredbe o omejevanju najemnin je v Nemčiji sprejelo več kot 300 mest, poleg Berlina tudi München, Frankfurt, Braunschweig, Jena in druga. Razlog za takšen ukrep je preprost, najemnine so bile tako visoke, da so se mesta odločila za reguliranje trga (plansko-socialistično, kot bi dejali zagovorniki vitke države).

Kako bo nemška presoja vplivala na slovenske ustavne sodnike, je težko napovedati, pomembno pa je dvoje. Tudi v Ljubljani (in še kje po Sloveniji) je rast najemnin nesorazmerno visoka, hkrati pa država že leta nima prave stanovanjske politike. Omenjena novela, o kateri naj bi razsodilo ustavno sodišče, tega ne glede na končno razsodbo ne bo spremenila. Država bo morala na polju stanovanjske politike sprejeti bistveno bolj velikopotezne rešitve.