Žalostna obletnica

Rovte pri Logatcu so majhen kraj z okoli devetsto prebivalci. Ko smo se v nedeljo, 25. avgusta, peljali skoznje po vijugastih cestah proti cerkvi sv. Mihaela, ni bilo nikjer nikogar; zdelo se je, da se je večina domačinov zbrala na letni spominski slovesnosti za umrle domobrance. A je bil vtis napačen. Dogodek je v Rovtah dandanes že stalnica, letošnjega sta zaznamovala še 75-letnica Marijine kapele ter 75. obletnica protikomunističnega shoda. Ko je leta 2013 na tej slovesnosti govoril Janez Janša, je bilo ljudi mnogo več, tokrat pa so udeleženci komajda zapolnili prostor na bregu med cerkvijo in Marijino kapelico na drugi strani ceste. Politične stranke so bile letos zadržane, SDS je edina, ki je vabilo Nove slovenske zaveze delila na Twitterju, slovesnosti pa se je udeležil njihov član France Cukjati, nekdanji predsednik državnega zbora.

Tudi sicer je bilo letos malo znakov, ki bi kazali na to, na kakšnem shodu smo se znašli. V množici je bilo videti le enega gospoda z domobranskim orlom na sprednji strani majice in z domobranskim geslom Bog, narod, domovina na hrbtni strani. Domobranskih uniform, ki se pojavljajo na podobnih zborih (na primer v Šentjoštu v čast ustanovitve prve vaške straže), tokrat ni bilo videti. Obiskovalci so se zdeli motivirani z bolečino, zaradi katere je ta okoliš še danes ukleščen v enklavo izkoriščanega žalovanja. »To je lep dogodek, ampak zelo boleč,« je rekla krajanka, ki se redno udeležuje slovesnosti.

Iz vasi Rovte naj bi v »logaško klavnico«, kjer naj bi po vojni osvoboditelji pobili nekdanje domobrance, odpeljali osemdeset moških. Med vojno in po njej je umrla skoraj petina prebivalstva. V številnih družinah se je prvi otrok rodil šele desetletje po vojni. Ljudje, ki ob koncu vojne niso pobegnili, z domobranci v večini niso delili miselnosti, temveč so z njimi sodelovali po sili razmer, pravijo. »Jaz se kar razjezim, ko slišim besedo kolaboracija. Pri nas je bil pri domobrancih stric, pa je tista ura prišla … Rekel je: ‘Na, poba, jaz moram iti,’ pa je jokal, ni se veselil …« Spet drugi opisuje razloge za kolaboracijo drugače: »Nek polkovnik mi je nekoč dejal, da nič ne zameri Rovtarjem, ki so bili domobranci, saj takrat, ko se je začelo, nisi vedel, kam bi šel … Tudi Karl bi bil pri domobrancih, če bi bil takrat v Rovtah, pa je bil v delavskem Kranju.« K mobilizaciji v prve vaške straže naj bi mnoge spodbudilo tudi nasilje partizanov. »Predvsem pa takrat ni bilo nobenih občil, nobenih medijev,« je povzela krajanka Rovt zmedenost na začetku vojne, »tu pa je revno območje.«

Govorci so stvari postavili malo drugače. Mašo, s katero se je slovesnost začela, je nekdanji ljubljanski nadškof Anton Stres začel z besedami: »Ta dan je posvečen resnici. Resnici, ki ji nihče ne more ukazovati, kakšna naj bo, in ki ji ni mogoče ubežati s prikrivanjem in sprevračanjem.« In ki je ni mogoče umoriti. Vsak totalitarni režim spremlja lažna propaganda, je še dejal Stres. Obregnil se je še ob svobodo govora, »vsekakor veliko vrednoto«. »Prav je, da ščitimo pravico do izražanja mnenj, a nič manj ni potrebna zaščita temeljne in neodtujljive pravice do dobrega imena, pravice do domneve nedolžnosti, dokler se s pravnomočno sodbo ne dokaže nasprotno.«

Še ostrejši je bil glavni govorec, v Argentini rojen Janez Zorec, ki je misli črpal iz zgodbe svojih staršev ter trpljenja v izgnanstvu. Neizprosni politični in vojaški položaj naj bi po njegovih besedah prisilil domobrance, da so za upravičeno samoobrambo od okupatorja sprejeli orožje, ne da bi izdali življenjske interese Slovencev. Življenjski interesi Slovencev naj bi bili ogroženi še danes. Dandanes se to dogaja v podobi kleptokomunistov, sodobnih političnih in moralnih obskurantov, lažnih demokratov, ki jim »nedosledni ljudje in neodgovorni kimavci, bojazljivci in drugi hinavci še vedno zaupajo vodenje države v nazadovanje«. Da se vpeljujejo nove totalitarne ideologije, je zatrdil, ki »delujejo proti vrednotam človeške narave in življenja«. Natančneje: gre za »napade na svobodo javne besede«, za »kršenje zasebnih in človekovih pravic, predvsem s šolskim trojanskim konjem za lažje pranje možganov in zavajanje najmlajših«, »za izvajanje akutnih protiustavnih vladnih in pravosodnih nepravilnosti«. Ta padec, je povedal v nadaljevanju, »opominja zavedne domoljube na neizbežno nujnost vztrajanja v pogumnem in neizprosnem boju za obstanek demokracije in končnega razcveta resnice in svobode v Sloveniji«. Procesija, ki je postavila Marijo v to kapelico, da še ni zaključena. Govor so zbrani pospremili s srednje zadržanim aplavzom, bučnejšega je požel konec slovesnosti, ki so jo sklenili z domobransko himno Moja domovina.

»Veliko krajanov Rovt ščiti Resnico, to vprašanje je v Sloveniji še vedno nerazrešeno,« nam je zavzeto pojasnila domačinka Judita Treven, povezovalka programa na slovesnosti. »Še zmeraj smo na dveh različnih bregovih. Eni trdijo, da je bila rdeča zvezda osvoboditelj. Mi pravimo, ne, gorja, kot nam ga je prinesla, je bilo več, kot sta ga prinesla fašizem in nacizem skupaj.«