Bolečina in slava

Selfi.

Ko Salvadorja Malloja (Antonio Banderas), španskega filmskega režiserja pri dobrih šestdesetih, zagledamo prvič, sedi pod vodo – v bazenu. Na hrbtenici ima dolgo brazgotino. Operirali so ga, a to ni nič spremenilo – bolečine so tako hude, da že leta ni režiral nobenega filma. In kot kaže, ga tudi ne bo. Mallo – ves zaraščen, zgrbljen, bolan, agoničen, sicer Almodovarjev avatar – izgleda kot človek brez prihodnosti, ali bolje rečeno: njegova prihodnost so spomini na preteklost. Njegovi spomini se namreč zavrtijo nazaj, tja nekam na začetek šestdesetih, ko mama Jacinta (Penélope Cruz), ki je v njegovih otroških očeh tudi njegova “nevesta” (vedno bosta skupaj!), pere ob reki, ko on zbira sličice filmskih zvezd (kot da ni mama njegova največja zvezda), ko šolski sistem obvladuje kler, ko ga duhovnik določi za solista šolskega zbora, ko ga obnorijo Beatlesi, ko prvič vidi golega moškega, ko se z mamo preselita v “jamsko” hišo in ko se zdi, da je Francova fašistična diktatura večna.

Flešbeki se še intenzivirajo (da o barvah niti ne govorim), ko ga kinoteka povabi na prezentacijo nekega njegovega restavriranega filma, še toliko bolj, ker se naj bi prezentacije udeležil tudi glavni igralec Alberto Crespo (Asier Etxeandía), džanki, s katerim nista govorila že 30 let. Da se flešbeki še bolj – že kar hamletovsko – intenzivirajo, pa poskrbi vrnitev Federica (Leonardo Sbaraglia), nekdanjega Mallojevega ljubimca, ki zdaj živi z žensko. Ko se začne Mallo – režiser v eksistencialni krizi – utapljati in izgubljati v adiktivnih spominih, se mu po malem resda zgodi Fellinijev film Osem in pol, hej, morda se mu zgodijo tudi Fellinijev Amarcord, Tornatorejev Cinema Paradiso in Bergmanove Divje jagode, predvsem pa se mu zgodijo Almodóvarjevi filmi, Vrni se (“vrnitev od mrtvih”, spomini na ženske, ki so ga vzgajale), Zlomljeni objemi (filmski režiser se spominja, flešbeki, brbotanje preteklosti, filmi v filmih), Slaba vzgoja (cerkveno šolanje v času Francove diktature, nekdanja filmska prijatelja) in Vse o moji materi (o mamah, odsotnih očetih in genialnih sinovih), toda bolj ko gledate Bolečino in slavo, Almodóvarjevo avtobiografsko, stilizirano, nelinearno, metafilmsko, retrospektivno, centripetalno, utopično reciklažo svojih greatest hits, bolj imate občutek, da Almodóvar niti ni hotel posneti reimaginacije Fellinijeve klasike Osem in pol, ampak da je hotel v svoj telenovelistični idiom – in svoje osnovne barve – prevesti Andreja Tarkovskega, njegovo avtobiografsko, stilizirano, nelinearno, metafilmsko, retrospektivno, centripetalno, distopično Zrcalo, v katerem se hudo bolni moški spominja matere, otroštva ob reki, “jamskega” življenja v diktaturi in prve želje in v katerem junakovo mater in junakovo nevesto – tako kot v Bolečini in slavi – igra ista igralka. (tudi Kinodvor)