Angel je padel

Apokalipsa danes

Na začetku filma Angel je padel, nadaljevanja filmov Padec Olimpa in London je padel, imate bombastični pirotehnični prizor, pravi serijski razčefuk, ki vas bo spomnil na posnetke napalmiranja Vietnama – na hitro izgleda celo kot reboot onega uvodnega napalmiranja v Coppolovi Apokalipsi danes. A ironično, tokrat ne gre za ameriško bombardiranje kake “malopridne” dežele tretjega sveta, temveč za “napalmiranje” spremstva pacifističnega ameriškega predsednika Trumbulla (Morgan Freeman), ki ga – sredi urejene, dobro utrjene Amerike – izvedejo roji neznanih letečih dronov. In še preden se začnete dobro pretvarjati, da nimate pojma, kateri “predsednikovi možje” so skovali to zaroto, in da boste “napeto” čakali na finalno razkritje, vas skušajo prepričati, da je atentat na predsednika zrežiral Mike Banning (Gerard Butler), predsednikov telesni stražar št. 1, nacionalni junak, angelski odrešitelj.

V Padcu Olimpa je predsednika rešil pred severnokorejskimi teroristi, v filmu London je padel pred islamskimi teroristi, zdaj pa se znajde na burnem, bučnem, bujnem begu, ki tale živčni, stresni, nespečni film, ringelšpil enoličnega in klišejskega mačizma, prelevi v revizijo Begunca. Butler je v vlogi Harrisona Forda, Jada Pinkett Smith pa v vlogi Tommyja Leeja Jonesa, kar je kakopak lepa priložnost za “moško gibanje”, da naredi halo, kakršnega je naredilo ob rimejku Izganjalcev duhov in filmu Pobesneli Max: cesta besa. Angel je padel sicer ni tip filma, v katerem bi se na koncu izkazalo, da je atentator res Banning, a kljub temu je sporočilo na dlani: nikomur ni več mogoče zaupati! Sovražnik ni več zunanji, temveč notranji! Nevarnost ne preži več zunaj, temveč “v nas”! Zastavek ni več: “mi” proti “njim”! Temveč: “mi” proti “nam”! Film Angel je padel, ki hoče biti po malem tudi Umri pokončno, “24” in Hitri in drzni, je eksplozija ameriške paranoje, karikatura ameriškega patriotizma, parodija Muellerjeve preiskave o predvolilnih povezavah med Trumpom in Putinovim Kremljem, histerična ekranizacija slogana “Naredimo Ameriko spet veliko”. To, da je mogoče Ameriko pred tistimi, ki jo hočejo narediti spet veliko, rešiti le s pomočjo vietnamskih veteranov (kot je Nick Nolte), pove vse o tem, da v Ameriki na koncu vedno zmaga ta, ki prodaja boljšo nostalgijo.