Intervju / Branko Jordan: Ves čas težimo h konfliktom in iščemo krivca za to, da naša življenja niso takšna, kot bi si želeli
Branko Jordan (1977) je eden izmed tistih slovenskih gledaliških igralcev, ki zelo analitično in sistematično pristopajo k snovanju vlog, preden svojemu liku skozi samo »igro« vdihnejo (notranje) življenje. Takšen pristop je za Jordana verjetno značilen zato, ker na gledališče gleda celovito, zanimajo ga vsi njegovi segmenti, tudi njegova spreminjajoča se vloga v družbi.
Od tu verjetno njegova odločitev, da kljub zaposlitvi v poklicnih gledališčih – ta čas je član, prvak Drame SNG Maribor, obenem pa še profesor dramske igre na AGRFT – še sodeluje v neinstitucionalnih produkcijah. Med njimi posebno mesto zavzemajo avtorske predstave, ki jih je z igralko Katarino Stegnar in igralcem Primožem Bezjakom ustvaril v kolektivu Beton Ltd. pod okriljem Zavoda Bunker; v petih predstavah Betona Ltd., ki so jih Jordan, Stegnarjeva in Bezjak od leta 2010 ustvarili sami, brez »zunanje« režiserske taktirke, igralci ponujajo uvid ne le v lastno občutenje sveta, temveč na tej podlagi raziskujejo ključne napetosti v družbi.
Negotovost, dvom, tesnoba, strah, tudi (ne)zmožnost upora, kar vse danes zaznamuje pripadnike in pripadnice mlajše in srednje generacije, so tematska rdeča nit predstav, ki ste jih ustvarili v kolektivu Beton Ltd. Kateri družbeni procesi so po vašem botrovali temu, da so se v zadnjem obdobju te tematike poudarile kot nevralgične, kot tiste, katerih izraz so napetosti, ki se danes pri posameznikih in posameznicah kažejo v odtujevanju in zapiranju v lastne svetove, tudi v egocentričnem ravnanju?
Po eni strani so takšna občutja univerzalna, neodvisna od trenutnih družbenih okoliščin, kajti zlasti v zgodnjih življenjskih obdobjih zaznamujejo vse posameznike in posameznice. Ne moremo pa mimo ugotovitve, da so zaradi zaostrenih razmer v današnji družbi bolj okrepljena, kot so nemara bila v prejšnjih obdobjih. Občutja, ki jih navajate v vprašanju, so v fokusu naših predstav, vendar o njih ne govorimo kot zunanji opazovalci, temveč temeljijo na naših osebnih introspekcijah, ki vsakič znova pomenijo bistveni metodološki okvir v procesu pripravljanja predstav. Ta vključuje številne pogovore, tudi odstiranja naših zares intimnih, osebnih trenutnih stališč in občutij, detekcijo nevralgičnih točk. Že ob snovanju prve predstave smo namreč doumeli, da moramo, če hočemo ustvariti zares avtentično predstavo, v njej izhajati zgolj iz lastne perspektive. Na tej podlagi smo izpostavili nekatere teme, vprašanja in premisleke, ki so se izkazali za dokaj univerzalne.